Na izbiro barve v nekem prostoru vpliva veliko dejavnikov; od tega, kako je naravno osvetljen, kdo ga uporablja oziroma čemu je namen­jen, do tega, kako je opremljen in kakšne so barve v drugih prostorih. »Zelo pomembno se mi zdi, da si ljudje za dom izberejo barve, ki so jim res všeč. Sama, denimo, ne nosim rdečih oblačil in težko bi si to barvo vnesla v prostor, v katerem živim. Potem je treba upoštevati še zakonitosti prostora in optičnih učinkov, ki jih ustvarjajo tople oziroma hladne barve. Če je prostor majhen, je priporočljivo izbrati svetlejše hladne barve, saj ga bomo s tem navidezno povečali, če so prostori veliki, je občutek prijetnejši, če so stene v temnejših toplih barvah. V stanovanju z nizkimi stropi teh ni priporočljivo pobarvati s toplimi barvami, saj jih bomo na videz še znižali, bolje je izbrati svet­le hladne barve. Če je prostor preveč podolgovat, to omilimo tako, da zadnjo steno prebarvamo s toplim odtenkom,« svetuje Karmen Grm, lastnica istoimenskega podjetja, ki se med drugim ukvarja s slikopleskarstvom. Poudarja, da če imamo zelo energične, hiperaktivne otroke, v dom ne vnašamo agresivnih, živih barv, ampak raje izberemo bolj umirjene, da pa je za kakšno steno v jedilnici priporočljivo izbrati rdečo, saj spodbuja apetit. Za dnevno sobo in severno stran stanovanja priporoča tople barve, saj vlivajo dobro počutje oziroma lahko tam, kjer je svetlobe manj, pričarajo pridih sonca, za kopalnice pa hladne barve, kakršni sta zelena in modra.

Je pa res, dodaja, da so v zadnjem času modnejši zemeljski odtenki oziroma naravne barve, ljudje pa barvne stene vse pogosteje kombinirajo s tapetami. Temu pritrjuje tudi Metod Cerar, prodajalec z oddelka barv in lakov v Bauhausu. Po njegovih opažanjih je zelo priljubljen odtenek kapučina oziroma bele kave, še vedno gre zelo dobro v prodajo svetlo rumena, otroške sobe pa so, vsaj po prodaji sodeč, modre, zelene in rožnate. Z rdečo je prepleskana samo kakšna stena. Podobno ugotavlja Anže Voje, predstavnik za odnose z javnostmi v Merkurju, saj so med najbolj prodajanimi barvami rumena, svetlo zelena, oranžna in barva kapučina. »Približno polovica strank si izbere tudi odtenke, ki jim jih namešamo v mešalni postaji, kljub vsemu pa je kar nekaj kupcev, ki kupijo samo pigmente in si odtenke namešajo sami doma,« je še dodal Cerar. Opomnil je, da je pri tem treba paziti, da si namešamo dovolj barve, saj prvotno pripravljenega odtenka skoraj ni več mogoče ponoviti in prav v tem je prednost mešalnih postaj.

Večinoma se lotevajo sami

Cerar opaža, da se kupci v zadnjem času pleskanja res večinoma lotevajo sami. Vse redkejši pa so tisti, ki si kupijo nabor vseh pripomočkov. Če bi potrebovali celoten pleskarski pribor od valjev dveh velikosti, čopiča do zaščitnega krep traku in mrežice za odcejanje, bi nas stalo nekaj deset evrov, je na hitro ocenil prodajalec. Je pa treba k temu dodati še lestev ter zaščito delovne površine, za kar lahko uporabimo plastično folijo, karton ali star časopis.

Ko je barvni odtenek izbran, je treba zavihati rokave. A kako se znajti med tako založenimi policami z barvami? Kaj izbrati? Kako razumeti razlike v ceni? »Cene barv se razlikujejo glede na kakovost, ki jo določa pokrivnost oziroma vsebnost titanovega dioksida – beli pigment. Pri kakovostnejših zadostuje en sloj premaza, takšne pa so praviloma tudi dražje,« odgovarja Voje. Tudi Metod Cerar pojasnjuje, da se že pri istem proizvajalcu vidi velika razlika med nižjim in višjim cenovnim razredom. »Pri barvah je pomembno, kakšni sta prekrivnost in izdat­nost, torej koliko kvadratnih metrov lahko prebarvamo z določeno količino in kakšen je učinek, če steno prepleskamo enkrat ali dvakrat. Praviloma drži, da dražje barve bolje prekrivajo, pri nekaterih zadostuje že en nanos.« Ta lastnost pride prav zlasti takrat, kadar želimo živobarvno steno spremeniti v snežno belo. Takrat je treba uporabiti barvo visoke kakovosti v dveh plasteh. Če pa želimo nov barvni odtenek, potem sta potrebni ena plast bele in ena plast nove barve, če je odtenek nežnejši. Če smo izbrali intenzivnejšega, potem bosta potrebna dva sloja nove barve, še dodaja Voje.

Cigaretni dim, maščoba in kreda

A za začetek moramo pripraviti podlago oziroma stene. Poškodovane ali grobe stene je treba obdelati z izravnalno maso in jih prebusiti do gladkega, pri čemer si mojstri pomagajo s posebnim brusilnikom, ki mu v žargonu pravijo žirafa. Različni ponudniki ponujajo to orodje tudi v izposojo. »Treba je pogledati, ali je stena zdrava, ali se barva lušči ter ali so na njej kakšni vodni ali mastni madeži. Maščobo je treba najprej fizično odstraniti, potem pa jo tako kot vodni madež izolirati s tako imenovano izolirno barvo. Sledi impregnacija sten z emulzijo, ki omogoča boljši oprijem nanosa nove barve. Ko je vse to opravljeno, se lahko lotimo beljenja,« svetuje Karmen Grm. Težave pri prekrivnosti lahko nastanejo tudi iz drugih razlogov, denimo, če se je v stanovanju kadilo ali so bile stene morebiti prepleskane z barvnim nanosom na bazi krede ali kakšne druge v vodi lahko in hitro razmočljive barve. A tudi za to so na voljo rešitve.

Kjer je v stene vpojen cigaretni dim, jih je treba najprej premazati z antinikotinsko oziroma izolirno barvo, drugače ne bo učinka, iz izkušenj opozarja sogovornica, Cerar pa kot rešitev za nekdanje kadilske prostore poleg izolirne barve omeni še zadnjo novost, barvo z vonjem po jasminu, barvo, ki vsebuje mikroinkapsulirane dišave s počasim sproščanjem.

V stanovanjih še iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja nas na stenah lahko preseneti barva na osnovi krede, ki pa utegne povzročiti nemalo težav. »S kredo so največje težave. Treba jo je mehansko odstraniti, kar pomeni ne samo ostrugati oziroma zdrgniti, temveč na koncu temeljito sprati še z gobo in vodo. Stene je treba nato impregnirati z emulzijo ali obdelati z izravnalno maso,« je Karmen Grm strnila nasvete za tak primer. A kako sploh vedeti, da gre za barvo na osnovi krede? »Preizkus je zelo preprost: vzamete ožeto mokro gobico, in če na njej ostane barva, potem je kreda.« V starejših stanovanjih lahko pleskanje otežijo še stare tapete, ki gredo težko od podlage. Teh se najučinkoviteje lotimo mehansko in kemično. Na policah trgovin se dobi bodičasti valjček z zelo ostrimi bodicami, ki v tapeto naredi luknje. Ko jo namočimo z vodo, se tako bolj razmoči in jo potem veliko laže odstranimo z lopatico. Če še vedno ne odstopa, si lahko pomagamo z odstranjevalcem tapet, ki nevtralizira lepilo. »Odstranjevalec je običajno treba uporabiti za odstranjevanje starejših, manj kakovostnih papirnatih tapet. Tapeto najprej zbrusimo z brusilnim papirjem, nato pa jo natremo s sredstvom. Najbolje je, da ga nalijemo v razpršilko in razpršimo. Pustimo delovati približno dvajset minut, do takrat običajno lepilo popusti in potem je na vrsti strganje,« je postopek pojasnil Anže Voje.

Izpopolnjene tudi apnene barve

Toda marsikdo se znajde še pred kakšno težavo in takrat se ponavadi obrne na pomoč strokovnjakov, poklicnih slikopleskarjev oziroma za to področje specializiranih podjetij. Tudi Karmen Grm pravi, da jo stalne stranke pogosto prosijo za nasvet. Marsikaj je mogoče rešiti kar po kratkem posvetu po telefonu, če pa je problem večji, je treba strokovno ukrepati, pravi. Cerar pa opaža, da imajo ljudje težave tudi s tem, kako ustvariti lep rob med dvema različnima barvama, in opominja, da se težava skriva v prepustnosti krep traku. Zato ga je treba premazati z izravnalno maso.

Poleg sodobnih notranjih barv - od disperzijskih do lateks barv - je na policah trgovin še vedno opaziti tudi apnene, ki slovijo po svojem močnem dezinfekcijskem učinku ter naravnem fungicidnem in baktericidnem delovanju. Z njimi so najpogosteje prepleskana gospodarska poslopja, hlevi in kleti. A tudi te so danes tehnološko izpopolnjene, zato jih v nasprotju s klasično pripravljenimi apnenimi beleži in apnenimi barvami lahko nanašamo s pleskarskim valjčkom, in ne le s čopičem ali z brizganjem.