Pogled na zdaj 41 let staro Marlesovo montažno hišo v ničemer ne razkriva, da gre za montažno gradnjo, česar hiša pred prenovo ni mogla skriti. Prve montažne hiše so si bile namreč zelo podobne in na daleč prepoznavne, arhitekturno pa resnici na ljubo niso bile noben presežek. Sodobne tehnologije zdaj omogočajo gradnjo hiše po željah posameznika, ki je skoraj ni mogoče ločiti od zidane.

Lastnik hiše v Framu pri Mariboru sicer ni spreminjal arhitekturne zasnove svojega doma, a je hiša kljub temu – z menjavo stavbnega pohištva, novo streho in fasado – dobila svežo podobo, predvsem pa so se v njej prepolovili stroški za ogrevanje.

»Glavni cilj prenove je bil zmanjšati porabo kurilnega olja, ki je s približno 3000 litri na leto za 160 kvadratnih metrov veliko hišo precej bremenila družinski proračun,« pravi lastnik, ki se je projekta lotil po korakih, ukrepi pa so si v 15 letih sledili v vrstnem redu, kot ga priporočajo strokovnjaki – najprej je treba poskrbeti za manjše toplotne izgube in s tem manjše potrebe po toploti, šele nato pridejo na vrsto posegi v ogrevalni sistem.

Pa se je, preden se je lotil energijske prenove svojega doma, kaj posvetoval s proizvajalcem montažne hiše? »Ne, kajti pri tem proizvajalcu sem bil 17 let zaposlen in sem razmeroma dobro poznal tehnologijo gradnje, poleg tega se prenova montažne hiše nič ne razlikuje od prenove zidane. Sem bil pa toliko bolj izbirčen pri izbiri izvajalcev, za vsak ukrep sem pridobil vsaj tri ali štiri ponudbe, zahteval natančen predračun in nato vztrajal, da izvedba poteka v skladu s popisom del, navedenih na njem,« pravi lastnik.

Prvi ukrep je bila torej zamenjava dotrajanih lesenih oken z običajno dvoslojno zasteklit­vijo, ki takrat, leta 2000, že dolgo niso več opravljala svoje naloge tako, kot bi jo morala. Nadomestila so jih energijsko varčnejša z dvoslojno zasteklitvijo, prav tako lesena. »Plastike ne maram, ne nazadnje sem po osnovni izobrazbi mizar. Za okna iz pvc bi res plačal precej manj, a les imam preprosto rad,« svojo odločitev utemelji lastnik, ki je za nova okna odštel približno 5900 evrov.

Mizarstvo Polskava, ki je žal že propadlo, je takrat po njegovih besedah izdelovalo zelo kakovostna okna, kar dokazuje tudi pogled na zdaj 15 let stara okna – zob časa jim še ni prišel do živega. Sogovornik obžaluje le, da se je odločil za medstekelne žaluzije. Pri dvigovanju ali spuščanju se namreč rade zataknejo, na enem oknu so celo obtičale »na pol poti«, zato namerava do konca tega leta namestiti zunanje žaluzije: »Takšne z ožjimi lamelami, da omarica na fasadi ne bo izstopala iz okenskih špalet. Medstekelne žaluzije pa bodo ostale, le dvignili jih bomo čisto do vrha.«

Jeklena kritina z vgrajeno izolacijo

Osem let pozneje, leta 2008, je prišla na vrsto menjava salonitne kritine na strehi. Kritina iz jeklene pocinkane pločevine v obliki strešnikov združuje prednosti pločevinaste kritine in videz klasičnih strešnikov, lastnika pa je pri izbiri vodilo tudi dejstvo, da ni bilo treba posegati v obstoječe ostrešje, saj je lahko strešna podkonstrukcija ostala enaka, na notranji strani pločevine pa ima kritina dodane štiri centimetre izolacije iz poliuretana, ki preprečuje nastajanje kondenza in hkrati zagotavlja toplotno in zvočno izolacijo. Za naložbo je odštel 9500 evrov.

Nepovratna sredstva le za fasado

Naslednja ukrepa sta bila zamenjava vhod­nih vrat in izvedba toplotnoizolativne fasade. »Pritlični del hiše je bil kot pri vseh montažnih hišah iz tistega časa zidan in brez kakršne koli izolacije, le z zaključnim slojem, nadstropje pa leseno in z minimalno debelino toplotne izolacije v konstrukciji,« pravi sogovornik. Toplotni ovoj je zdaj (od leta 2009) enako debel od tal do strehe – podzidek je izoliran z 12 centimetri ekstrudiranega polistirena, nato pa do strehe sledi enaka debelina ekspandiranega polistirena. »To je bila takrat minimalna debelina toplotne izolacije, za vgradnjo katere je bilo mogoče pridobiti nepovratna sredstva Eko sklada,« pravi lastnik in doda, da je toplotnoizolativna fasada edini ukrep, za katerega je dal vlogo na Eko sklad. Ko je menjal okna, na to ni niti pomislil, »poleg tega ne vem, ali so bile takrat za ta ukrep spodbude že na voljo. Ko smo menjavali kritino, so bila sredstva že porabljena, pred naložbo v fasado pa sem pravočasno pomislil tudi na to možnost.«

Za nova vhodna vrata in toplotnoizolativno fasado je odštel 10.400 evrov. Če bi fasado delal danes, bi se najverjetneje odločil za tri centimetre debelejši sloj toplotne izolacije, torej največ 15 centimetrov, več pa gotovo ne, ker bi bile okenske špalete preširoke, zato bi v bivalne prostore prihajalo premalo dnevne svetlobe.

Pri izvedbi fasade ne lastnik ne izvajalec nista pomislila na eno zelo pomembno stvar – na toplotno izolacijo balkona. Tega bi morali toplotno izolirati tako na zgornji kot na spodnji strani in ob straneh, v širini pol metra od stene, a je ostal neizoliran, zato na stiku med balkonom in konstrukcijo nastaja toplotni most. Po lastnikovih besedah sicer še ne povzroča težav, a prej ali slej se lahko v bivalnih prostorih na stiku med hladno armiranobetonsko balkonsko ploščo in toplim zidom razvije plesen. Balkon bo lastnik letos sicer saniral, ker so zaradi zamakanja odstopile ploščice na zgornji strani, na spodnji pa odstopa omet, a dodatne toplotne izolacije tega dela ne načrtuje.

»Predlani, ko smo po naložbi v fasado malo do sape prišli, kakor rečemo pri nas, smo dodatno toplotno izolirali še podstrešje,« pravi sogovornik. Na podstrešju je bilo sicer že od vsega začetka 15 centimetrov izolacije, prekrite s strešno lepenko, podeskano pa je bilo le po sredini. Lastnik je kupil približno sto kvadratnih metrov toplotne izolacije iz steklene volne v zvitkih, jo razprostrl čez obstoječo in celotno površino (približno 80 kvadrat­nih metrov) podeskal. Naložba ga je skupaj z deskami stala približno 1000 evrov, delo pa nič, ker ga je opravil sam.

In rezultat po vseh naštetih ukrepih? Poraba kurilnega olja se je s 3000 litrov pred letom 2000 zmanjšala na lanskih 1500 do 1600 litrov. Pri tem je treba poudariti, da oljna peč dela vse leto, saj z njo ogrevajo tudi sanitarno vodo. Pomemben podatek je tudi, da sta lastnika, oba že upokojenca, rada na toplem, zato je v bivalnih prostorih pozimi vedno od 22 do 24 stopinj Celzija.

»S tem sem več kot zadovoljen, zato vsaj za zdaj ne razmišljam o posodobitvi ogrevalnega sistema. Radiatorji so še vedno prvi, aluminijasti, oljna peč, ki sem jo vgradil leta 1999 – do takrat smo se ogrevali s pečjo na trdna goriva, pa brezhibno deluje in ima še vedno dober izkoristek,« pravi lastnik. Peč redno servisira dvakrat na leto, jeseni, pred začetkom kurilne sezone in spomladi, ko prenehajo ogrevati prostore. Ko bo odslužila svoje, bo začel razmišljati o posodobitvi ogrevalnega sistema. Takrat bo vsekakor prišla na vrsto menjava radiatorjev, morda bo vgradil toplotno črpalko ali pa peč na pelete …