Potem ko smo se prepričali, da bo konstrukcija prenesla dodatno obremenitev, je treba poskrbeti, da bo prostor pod streho dobro toplotno zaščiten. Toplotna izolacija bo nam­reč poskrbela, da v njem pozimi ne bo premrzlo, poleti pa se ne bo pregreval. Strehe nad praznim podstrešjem v obstoječih hišah praviloma niso toplotno izolirane, vprašanje je tudi, kakšna je sama sestava strehe pod kritino. Največkrat so strešniki položeni neposredno na podeskano leseno ostrešje, brez sekundarne kritine oziroma brez zaščite pred vlago. Če želimo pod tako streho urediti bivalne prostore, jo je treba vsekakor toplot­no izolirati in vgraditi tudi rezervno kritino, je bralcu, ki je v naši spletni gradbeni svetovalnici iskal nasvet, odgovoril Tomaž Škerlep z Gradbenega inštituta ZRMK. Rezervna kritina je po njegovem mnenju nujna, ker je kolenčni zid na obeh straneh hiše visok 1,2 metra, naklon strehe pa je 22 stopinj, zato želi bralec izdelati frčado, s katero bi povečal prostor v spalnici. Pri večjem naklonu strehe frčada ne bi bila potrebna, prav tako ne bi bila nujna rezervna kritina.

Izolacija med špirovci in pod njimi

Ob zadostni stojni višini v mansardi je po Škerlepovih besedah toplotno izolacijo najbolj preprosto položiti med špirovce in pod njimi, plasti strehe pa si od zgornje strani proti notranjosti sledijo v naslednjem zaporedju: kritina, lesene letve (njihove dimenzije in razdalje med njimi so odvisne od vrste kritine), najmanj štiri centimetre debel prezračevalni sloj (vmes kontra letve), rezervna kritina (paroprepustna folija), deske (te so lahko smrekove, debele 24 milimetrov), prva plast toplotne izolacije med špirovci, druga plast toplotne izolacije med letvami, parna ovira, tretja plast toplotne izolacije v tipski kovinski podkonstrukciji (v katero lahko skrijemo tudi vse morebitne napeljave) in na koncu še stropna obloga, za katero se najpogosteje uporabljajo mavčnokartonske plošče. Kjer primanjkuje stojne višine, je lahko prvi sloj toplotne izolacije iz ustrezno trde kamene volne položen nad špirovci, drugi sloj med njimi, tretji pa pod špirovci. Seveda pa je treba v tem primeru nad prvim slojem toplotne izolacije vgraditi rezervno kritino, med drugim in tretjim slojem pa parno oviro.

Kako debel sloj toplotne izolacije bomo vgradili, je odvisno od materiala, ki ga izberemo za toplotno izolacijo, pa tudi od tega, kako bodo izolirane preostale obodne konstrukcije. Dejstvo je, da premajhna debelina pomeni predvsem pregrevanje prostorov pod streho poleti. Strokovnjaki praviloma priporočajo 30 centimetrov, saj s tako debelino dosežemo manjšo rabo energije tako za ogrevanje kot hlajenje in hkrati zagotovimo toplotno stabilnost konstrukcije.

Bralec bi moral po Škerlepovem mnenju vgraditi vsaj 25 centimetrov debel sloj izolacije iz ustrezno trde kamene volne, za notranji sloj bi lahko izbral tudi stekleno. Ravno tako oziroma celo bolj kot sama debelina toplotne izolacije pa je pomembna njena kakovostna vgradnja. Med lesenimi deli in izolacijskim materialom ne sme biti nobenih špranj in praznih prostorov. Zračni sloj je samo pod kritino, medtem ko ga v sami toplotni izolaciji ne sme biti. Parna ovira mora biti zrakotesna, vsi priključki, preboji in preklopi morajo biti dobro zalepljeni.

Primerni tudi drugi izolacijski materiali

Namesto mineralne volne lahko za izolacijo podstrešja izberemo tudi kakšen drug izolacijski material z majhno prostorninsko maso, kot so plošče iz EPS, lesnih vlaken ali plošče iz celuloznih kosmičev. Se pa krog materialov močno skrči, če poleg toplotne izolativnosti upoštevamo še druga merila, kot so zvočna zaščita, požarna zaščita, paroprepustnost materialov in tudi zahtevnost vgradnje. Kamena volna, na primer, je v primerjavi z EPS negorljiva in bistveno bolj paroprepustna, predvsem pa jo je laže tesno vgraditi med nosilne in druge elemente. Ne glede na to, za kateri toplotnoizoacijski material se odločimo, je pomembno, da izolacija zagotavlja prehod vodne pare skozi konstrukcijo in hkrati čim večjo požarno zaščito.

Če je strop v mansardi že izdelan in ga ni treba prenavljati, nameravamo pa zamenjati kritino, je priporočljivo zamenjati tudi staro toplotno izolacijo, ki je najverjetneje nezadostna. Pri tem je treba na novo namestiti parno oviro in stike folije tesno polepiti s tako imenovanim airstop trakom. Težava nastane, kadar med špirovce ne moremo vgraditi zadostne debeline toplotne izolacije. Ena možnost je, da špirovce povišamo z dodat­nimi letvami, druga možnost pa je vgradnja debelejše lesnovlaknene plošče neposredno na njihovo zgornjo stran. Če obstoječe toplotne izolacije ni treba zamenjati, se lahko namesto desk in folije za sekundarno kritino uporabijo tudi lesnovlaknene plošče. S tem se bistveno izboljša fazni zamik prehoda toplote, hkrati pa se zmanjšajo toplotne izgube, kar pomeni tudi manjšo porabo energije za ogrevanje in hlajenje prostorov pod streho.

Prednost imajo suhomontažni sistemi

V obstoječih hišah se velikokrat zgodi, da je za vgradnjo toplotne izolacije na voljo največ 20 centimetrov prostora. Če nameravamo problem pregrevanja poleti reševati s klimatsko napravo, lahko med špirovce in jekleno podkonstrukcijo, na katero bomo na koncu pritrdili mavčnokartonske plošče, položimo filc iz steklene volne z ustrezno toplotno prevodnostjo (lambda 0,032 W/m2K). Med toplotno izolacijo, ki bo vgrajena v dveh slojih (npr. 15 + 5 cm), in oblogo iz mavčnokartonskih plošč je treba položiti še parno oviro, ki mora biti vgrajena zrakotesno. Dodatno bomo toplotno stabilnost izboljšali z vgradnjo dveh plasti mavčnokartonskih plošč.

Tudi sicer pri preurejanju podstrešnih prostorov in postavljanju predelnih sten dajemo prednost suhomontažnim sistemom, ki minimalno obremenjujejo konstrukcijo hiše ter omogočajo hitro in razmeroma preprosto spreminjanje tlorisa. Na voljo so celovite sistemske rešitve za predelne stene, spuščene strope, stenske obloge, obloge poševnih stropov v mansardi in suhe estrihe. Med njihovimi prednostmi velja omeniti, da so do okolja in uporabnika prijazen gradbeni material, so negorljive, uravnavajo tudi klimo oziroma vlažnost zraka v prostoru.