Obstoječe stanje

Hiša leži na ravnem terenu na robnem območju Ljubljanskega barja in je bila zgrajena v času, ko so že veljali sodobnejši jugoslovanski predpisi o protipotresni gradnji objektov. Ob tej osnovni enonadstropni nepodkleteni hiši, na kateri ni nobenih bist­venih konstrukcijskih poškodb, so po desetih letih zgradili večji pritlični prizidek za garažo, ki je bil sidran vanjo. Tega so poz­neje še nadgradili za etažo in ga tako kot hišo pokrili z dvokapnico.

Zaradi diferenčnega posedanja pozneje grajenega prizidka v sklopu konsolidacije je po stiku z osnovnim objektom nastala razpoka širine od pol do enega milimetra.

Nosilna konstrukcija prizidka, ki je bila zaradi vidnih razpok na plošči tudi glavni predmet pregleda, je zasnovana podobno kot osnovna hiša. Nosilno zidovje je grajeno iz opečnih modularnih blokov, prek njih pa je izvedena masivna armiranobetonska plošča debeline 14 centimetrov. Največja razpetina te plošče je nad garažo in znaša 5,2 metra.

Plošča je najverjetneje armirana samo v eni smeri, saj je v nenosilni smeri vidnih več razpok, ki so po mojih izkušnjah predvsem posledica krčenja oziroma tehnološkega delovanja betona. Nastajajo zaradi premajhne količine razdelilne armature, na mestih močnejših razpok pa tudi zaradi neustrez­no izvedenih preklopov med mrežami. Širina tanjših razpok znaša do 0,3 milimetra. V osrednjem delu garaže pa je vidna tudi razpoka, široka približno 0,75 milimetra, ki sicer glede na lego prav tako ne vpliva bist­veneje na varnost konstrukcije. Je pa, ko nad ploščo še ni bilo strehe, iz nje v garažo iztekala meteorna voda, vse dokler niso razpoke sanirali z elastično preplastitvijo zgornje površine plošče z lepljenimi trakovi. To je v okolici razpoke povzročilo tudi manjše korozijske poškodbe na vidni jekleni armaturi.

Na armiranobetonski stropni plošči ni videti drugih poškodb in tudi ni vidnih deformacij. Tudi odziv nosilne konstrukcije na vsiljeno dinamično obtežbo je bil po moji presoji ugoden in po izkušnjah kaže na ustrezno oziroma pričakovano nosilnost stropa. V sklopu pregleda sem na plošči in na zgornji armiranobetonski okvirni konstrukciji po nedestruktivni metodi z udarnim kladivom ocenjeval trdnost vgrajenega betona. Rezultati meritev so bili ugodni, na vseh mestih so bistveno presegali še sprejemljive najnižje vrednosti za armiranobetonske konstrukcije oziroma trdnostni razred betona C 16/20.

Odgovori na vprašanja lastnice hiše

• Lastnico je predvsem zanimalo, ali je armiranobetonska plošča nad garažo še ustrezno nosilna, da bi nad njo izdelali bivalne prostore, in kakšne posege bi na plošči predlagali.

Po mojih izkušnjah ima plošča nad garažo kljub vidnim sicer nekonstrukcijskim razpokam še ustrezno nosilnost, tako da je ureditev bivalnih površin mogoča. Vseeno predlagam izvedbo lažjih suhomontažnih podkonstrukcij tlakov (npr. mavčnokartonske plošče ali OSB-plošče). Hkrati naj se z vgradnjo naklonskega betona in ustreznih hidroizolacijskih barier ter žleba reši občasno zamakanje s še ne povsem dokončanega daljšega konzolnega balkona vzdolž južne strani objekta.

Na ostrešju prizidka predlagam tudi izvedbo dodatne medsebojne povezave škarnikov v območju slemena z vijačenimi lesenimi zaplatami. Če to ni izvedeno, pa tudi sidranje dodatno vgrajenih lesenih stebrov, ki nosijo vmesni legi ostrešja, v armiranobetonsko nosilno konstrukcijo.

Čeprav to ne bi bistveno izboljšalo same nosilnosti stropa, predlagam še razmeroma drago injektiranje najmočnejše vzdolžne nekonstrukcijske razpoke z epoksidnimi smolami, prečno na razpoko pa tudi dodajanje razdelilne armature z dolepljanjem karbonskih ojačitvenih trakov.

• Gospo Majdo je begalo, ali navpične in poševne razpoke, ki tečejo po stiku prizidka z osnovno hišo, zmanjšujejo varnost objekta in ali je pričakovati, da se bodo še povečevale.

Razpoke, ki so vzdolž stika med stavbo in prizidkom nastale na zidovju in stropni plošči, so posledica diferenčnega posedanja pozneje grajenega prizidka oziroma neizvedene ustrezne konstrukcijske dilatacije. Glede na potek in razmeroma majhno širino razpoke po mojem mnenju ne vplivajo na varnost objekta. Po videzu starejšega beleža v območju razpoke v kletni kuhinji sem poleg tega sklepal, da se ne povečujejo. Še vedno pa je lokalno vidno minimalno delovanje razpok. Zato predlagam, da se ob naslednjem pleskanju v območju razpok vgradi mrežica, tako da na končnem oplesku to delovanje ne bo vidno. Razpoke na fasadi pa naj se le površinsko tesnijo.

• Eno od vprašanj je bilo tudi, zakaj so nastale razpoke vzdolž stika notranjega tlaka garaže s pragom. Tudi ta razpoka je posledica diferenčnega posedanja objekta po gradnji, saj so posedki v območju močneje obremenjenih obodnih pasovnih temeljev bistveno večji kot posedki notranjih tlakov v garaži. Tudi tu se je diferenčno posedanje najverjetneje končalo, saj so razpoke po videzu stare in se ne širijo tako, da bi bila umestna sanacija oziroma obnova tlakov v območju razpok. To bi namreč zahtevalo odstranitev tlakov in poškodovane podkonstrukcije v širšem območju poškodb, čemur bo sledilo keramičarsko popravilo.

• Zadnje vprašanje se je nanašalo na lokalno vlaženje nosilnega zidu med hodnikom in dnevno sobo v pritličju hiše in možnost sanacije. Vzrok za lokalno vlaženje zidu je verjetno v pozneje nastali poškodbi na sicer na splošno ustrezno izvedeni hidroizolacijski barieri. Vse drugo zidovje hiše je v višini tlaka pritličja suho. Z elektronskim vlagomerom sem namreč v hodniku le na površini, manjši kot pol kvadratnega metra, ugotavljal povečano koncentracijo vlage. Pa tudi tu ne presega 40 odstotkov, kar ne pomeni nasičene vlage gradiva. To je približno pet odstotkov vlage glede na maso ometa. Predlagam, da se na poškodovanem delu presoljeni zidni omet zamenja z novim sanacijskim hidrofobnim ometom.