Lastniki želijo kandidirati za nepovratna sredstva Eko sklada za energetsko prenovo stanovanjskih stavb, dopuščajo pa tudi mož­nost, da bi najmanj nujne ukrepe izvedli postopoma.

Obstoječe stanje

Hiša je zidana na ravnem terenu. Tloris je kvadrat s stranicama dolžine 10 metrov. Pritličje je približno za meter dvignjeno nad teren in ima skoraj 75 kvadratnih metrov uporabne površine. Za vetrolovom in vežo se v južnem delu vstopi v večji dnevni prostor, ki se nadaljuje v kuhinjo. V pritličju sta še dve sobi. Pri drugih spremljajočih prostorih v severnem delu poteka manjša preureditev, katere cilj je predvsem povečanje kopalnice. Z ustrezno posodobljeno razporeditvijo lahko v pritličju biva mlada družina, kar je cilj Dvoršakovih. V času svetovanja so že delno porušili nenosilne stene ter odstranili tlake in omete. Svetla višina prostorov v pritličju presega tri metre, kar je dobro izhodišče za večje bivalno ugodje. Temu se pridružuje tudi dobra naravna osvetljenost prostorov, saj so vsa okna v bivalnem delu razmeroma velike površine in visoka 1,7 metra.

Četrtina pritličja je podkletena. Po notran­jem stopnišču se spustimo v klet s pomož­nimi prostori, ki so zaradi kletnih oken solidno osvetljeni in prezračevani. Po izkuš­njah lastnikov klet ni vlažna. V preteklosti se je namreč višina podtalnice znižala, kar je ugodno vplivalo na stanje kletnih prostorov. Dostop na podstrešje je mogoč po istem stop­nišču, ki je na vzhodni strani stavbe. Podstrešje je enovit prostor brez delitev, njegovo potencialno uporabo nekoliko ovira lesena konstrukcija, ki podpira ostrešje. Konstrukcija ostrešja je solidna, kritino so zamenjali pred 15 leti. Kljub drugačnemu zunanjemu vtisu je podstrešje zaradi štirikapne strehe in višine okoli štirih metrov dovolj prostorno in v prihodnosti omogoča širitev bivalnih površin. Dvoršakovi se za zdaj za urejanje mansarde niso odločili, saj jim zadoščajo razpoložljive površine v pritlič­ju in servisni del v kleti.

Ojačitev konstrukcije

Ob ogledu objekta je splošen vtis, da je bila stavba kakovostno grajena in je ne glede na starost v solidnem stanju. Zunanje stene so iz polne opeke in debele od 30 do 40 cm. Južni zid je debelejši, druge tri stene pa so enake debeline. Napušč sega nad ravnino fasad za približno pol metra, kar omogoča relativno preprosto izvedbo solidne fasadne izolacije. Prav tako je široko stopnišče pri vhodu v stavbo in ga nova fasadna izolacija ne bo funkcionalno omejevala. Lastnik opozori na nekaj razpok v opečnih stenah, ki so nastale pred dobrimi 70 leti, ko je med vojno na dvorišče padla bomba. Razpoke se po tem dogodku niso spreminjale oziroma širile, zato menijo, da je hiša stabilna. Temelji so v podkletnem delu na globini dveh metrov, sicer pa na globini okoli 60 cm. Klet ima betonski strop, kar v pritličju povzroča manjšo težavo v primerjavi z ravnino tal drugih prostorov, kjer je mogoče poglabljanje zaradi izvedbe toplotne izolacije. Prednosti kletne etaže pa so višina skoraj 2,5 metra in ojačitve na stropu, kjer se bo nameščal toplotnoizolacijski material, s čimer se bo sklenil toplotni ovoj. Strop med pritličjem in podstrešjem je lesena konstrukcija višine približno 20 cm, ki je na zgornji in spodnji strani zaključena z deskami, medprostor pa je prazen oziroma ni izpolnjen s polnili. Na spodnji strani stropa je še prvotni omet na trstiki. Na zgornji strani oziroma na podstrešju so na tla naknadno nasuli prodec in ga zalili z betonom. Površina tal je ravna, obenem pa višina podstrešja omogoča poljubno nameščanje toplotne izolacije po tleh. V sredini etaže stoji dimnik, ki pa ga bodo zaradi dotrajanosti odstranili. Novega ne bodo pozidali, saj načrtujejo ogrevanje s toplotno črpalko.

Pred gradbenimi deli za energetsko prenovo je treba poskrbeti za konstrukcijo stavbe. Glede na opisano stanje poškodb na stavbi gradbeni strokovnjaki predlagajo takšen prednostni seznam konstrukcijskih ukrepov: potrebna je vgradnja obodnih jeklenih vezi in injektiranje razpok. Podbetonirati je treba temelje v vogalih in na mestu razpok, do globine vsaj enega metra. Prav tako je smiselno urediti odvodnjavanje.

Pri energetski prenovi stavbe bodo tako rekoč vsa dela potekala na zunanjem toplot­nem ovoju. Stavba je v nekoliko milejšem podnebnem območju glede na referenčno slovensko klimo, vendar večjih odpustkov pri toplotni zaščiti v tem smislu ne bi upoštevali.

Izolacija zunanjega ovoja in vgradnja oken

Svetujemo, da se na fasade hiše vgradi toplotnoizolacijski material debeline najmanj 15 cm, po možnosti z izboljšano toplotno prevodnostjo v vrednosti pod 0,035 W/mK. Omejitvena dejavnika za fasadno izolacijo sta relativno majhen napušč in oblikovanje venca, ki bi ga bilo treba z obdajanjem izolacije na ustrezen način oblikovno ohraniti. Toplotno se izolira tudi del zunanje stene v pasu višine enega metra pod ravnino pritlič­ja. S tem se zmanjšuje toplotni most, saj se zaradi podaljšane fasadne izolacije podaljšuje tudi vertikalni toplotni tok skozi opečne stene navzdol proti terenu. Tudi ta spodnji pas fasade je oblikovan tako, da iz ravnine zunanjih sten izstopa za dobrih 5 cm. Zato predlagamo, da se družina pred izvedbo del na fasadi posvetuje še z arhitektom, ki jim bo ustrezno svetoval oblikovanje detajlov fasadnega pasu in barve ključnih površin. Za toplotno zaščito fasadnega pasu bodo verjetno izbrali polistiren, saj je to eden od načinov za zmanjševanje investicije v celovito prenovo.

V kletni etaži je treba toplotno zaščititi strop proti pritličju. Predlagamo vgradnjo toplot­noizolacijskega materiala debeline 20 cm, lahko polistirenskih plošč ali izvedbo spuščenega stropa, izoliranega z mineralno volno. Ker funkcija kletnih prostorov še ni jasno definirana, predlagamo opcijsko poznejšo izvedbo notranje toplotne zaščite zunanje kletne stene, če bi bila potrebna zaradi doseganja višjih temperatur v zimskem času. Načeloma pa bo klet namenjena za tehniko, npr. notranjo enoto toplotne črpalke in boljer, ter shranjevanje in druge pomožne funkcije. Vsem pa je skupno, da je zanje primeren tudi toplotni medprostor.

Tla v pritličju bodo višinsko izravnana. To pomeni, da je treba nepodkleteni del poglobiti, da bo mogoče vgraditi vsaj 15 cm polistirenske toplotne izolacije na terenu oziroma podložnem betonu. Na površini tal nad klet­jo pa je treba predvideti tanjšo plast toplotne oziroma v tem primeru zvočne izolacije, ki jo bodo prekrivali sistemske plošče talnega ogrevanja in estrih. Pred izvedbo toplotne zaščite bo treba poskrbeti za hidroizolacijo tal.

Zunanje stavbno pohištvo bodo nadomestili z novim. Okna bodo v zunanjih stenah vgrajena ob zunanjem robu opečnega zidu. Družina se zaradi investiranja nagiba k izbiri oken s PVC-profili. Predlagamo sodobne profile s toplotno prehodnostjo pod vrednostjo 1,0 W/m2K. Pri trojni zasteklitvi pa toplotno prehodnost okoli vrednosti 0,6 W/m2K, s povečanim prehodom za sončno obsevanje, tj. vrednost g v višini 60 odstotkov. Sodobna okna morajo biti vgrajena kakovostno, zato naj bo sistem vgradnje skladen s smernicami. Okna v pritličju in tri manjša v kleti naj imajo enake karakteristike. Ker so večjih mer, je tudi ob zamenjavi smiselno ohraniti dvokrilno izvedbo v spodnjem delu ter eventualno odpiranje zgornjega dela okna na ventus (nagib), podobno kot zdaj. Razmisliti je treba tudi o načinu zunanjega senčenja. Verjetno bo pretehtala odločitev za zunanje žaluzije, ne klasična polkna. V tem primeru je treba predvideti ustrezne omarice, ki ne bodo predstavljale večjega toplotnega mostu. To pomeni, da mora biti detajl vgradnje okna in omarice za senčilo v fasadnem pasu ustrezno rešen.

Stropa v pritličju z vidika zagotavljanja energijske učinkovitosti in nameščanja toplotne izolacije ni smiselno spuščati. Predlagamo, da se spusti le zaradi zagotavljanja prostora za instalacije in izvedbe nove stropne obloge iz mavčnokartonskih plošč, ki bo prekrila mestoma razpokan omet na stropu. Priporoč­ljiva debelina toplotne izolacije stropa proti hladnemu in prezračevanemu podstrešju je z zgornje strani najmanj 30 cm. Na tleh na podstrešju lahko namestijo plošče iz polistirena ali mineralne volne v obliki filca. Prednost slednje je morebitna poznejša uporaba, če bi se odločili urediti mansardo in bi ta material vgradili v poševno streho. Prednost plošč polistirena pa bi bila možnost uporabe talnih površin za občasno odlaganje, hojo ipd. Po odločitvi za toplotnoizolacijski material, njegovo debelino ter način vgradnje v stropu bo potrebna tudi gradbenofizikalna preverba za difuzijo vodne pare, ki bo pokazala potrebo po vgradnji parne ovire in njeno mesto v saniranem sklopu.

Z vidika reševanja detajlov toplotne zaščite je problematično stopnišče, ki vodi na podstrešje. Predlagamo, da se ta enostavna lesena konstrukcija odstrani. Stene stopnišča in njegova poševnina naj se obložijo s ploščami toplotnoizolacijskega materiala, ki bodo s svojo debelino še omogočale uporabno širino in funkcionalnost. Nad plastjo toplotne izolacije se lahko vgradi nova lesena konstrukcija oziroma stopnice v podstrešni del. Na podoben način se reši del stopnišča v kletno etažo. V tem primeru bo zunanja stena stopnišča izolirana že s fasadno izolacijo, preostaja pa še notranja stena med stopniščem in dnevnim prostorom. Mejo toplotnega ovoja proti kleti predstavljajo tudi vrata iz pritličja v stopnišče, na kar je treba računati pri njihovi izbiri.

Toplotna črpalka zrak-voda manjše moči

V hiši bo vgrajena ogrevalna toplotna črpalka tipa zrak-voda, ki bo na željo investitorja napajala talni sistem ogrevanja. Zunanja enota zaradi parcelne meje ne more stati na severni strani, prav tako bi motila dostop oziroma prehod ob južni in vzhodni strani. Pravzaprav je idealna lokacija na vzhodnem delu hiše, ki meji na vrt in cesto. Hkrati pa bo tudi povezava zunanje in notranje enote minimalne dolžine, saj se lahko prostor za tehniko predvidi v kletnem prostoru pod vzhodno orientiranim stopniščem. Ob upoštevanju nove toplotne zaščite hiše in razmeroma majhne površine ogrevanih prostorov bo projektant instalacij ocenil moč toplotne črpalke, ki bo v konici toplotnih potreb in ob stalnem ogrevanju morala zagotavljati le nekaj kilovatov. Takšna toplotna črpalka manjše moči pripravlja toploto po izredno nizki ceni in zato ob hkratnem upoštevanju razmeroma majhne porabe tople vode razmišljanje o morebitnem dopolnilnem sistemu za pripravo tople sanitarne vode ni ekonomsko upravičeno.

Nekoliko moramo prilagoditi tudi razmišljanje o načinu prezračevanja prostorov. Kakor vemo, je treba v stavbe ob celoviti energetski prenovi vgraditi sistem za mehansko prezračevanje, ki stalno zagotavlja primerno kakovost zraka ob tako rekoč zanemarljivih energijskih izgubah. V hiši Dvoršakovih bodo imeli bivalni prostori svetlo višino vsaj tri metre, prav tako se bo število stanovalcev postopoma povečevalo. Ob upoštevanju obeh dejavnikov in ustrezno prilagojenem naravnem prezračevanju z odpiranjem oken lahko presodimo, da v tej prvi fazi razmišljanje o mehanskem sistemu prezračevanja, razen v kopalnici in kuhinji, še ni nujno potrebno. V prihodnjih letih pa se lahko v enega ali dva prostora, za katera bodo stanovalci ugotovili, da sta kritična, vgradi lokalna naprava, ki bo skrbela za kakovost zraka. Če bodo sredstva dopuščala, pa se seveda takšna tehnična rešitev lahko izvede že v prvi fazi energetske prenove hiše.