Arhitekti in drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z osvetlitvijo prostorov, poudarjajo, da ne smemo povsod uporabiti ene, na videz univerzalne rešitve, obstajajo pa splošna pravila, ki zagotavljajo dobro svetlobno opremljenost prostora. Pomembno je, da jih upoštevamo tudi pri načrtovanju osvetlitve otroške sobe in razporeditvi svetil v njej. O osvetlitvi moramo temeljito premisliti že ob načrtovanju prenove ali gradnje hiše, stanovanja. Najbolje je, da to delo prepustimo kar strokovnjaku, ki nam bo znal glede na naš način življenja in dejavnosti, ki jih opravljamo v posameznih prostorih, svetovati primerno razporeditev svetil.

Prvo pravilo je funkcionalnost – svetloba naj ne bo moteča, ustreza naj zahtevam dejavnosti, ki potekajo v prostoru. Drugo je prilagodljivost – to pomeni, da je mogoče količino in usmerjenost svetlobe nadzorovati z regulacijsko tehniko ali s samim svetilom. Tretje pravilo pa je kombiniranje – več različnih virov svetlobe skupaj ali v parih omogoča raznovrstne ambientalne učinke. Vsa našteta pravila so soodvisna in se dopolnjujejo. Upoštevaje vsa tri določimo mesto, učinek in obliko svetila za neki prostor.

Strokovnjaki običajno svetujejo, da je za otroške sobe najbolje uporabiti toplo rumeno svetlobo, ki ustvarja prijetno osvetlitev, ne priporočajo pa neonk in drugih svetlobnih teles, ki dajejo hladno osvetlitev. Osvetlitev naj čim bolj posredna ali naj se odbija od zidu ali stropa. Če površino, s katere se odbija svetloba, pobarvamo, lahko dobimo tudi barvne odseve.

Podobno kot v drugih prostorih mora biti tudi v otroški sobi več virov svetlobe, in sicer splošna osvetlitev, osvetlitev pri vzglavju postelje in osvetlitev delovne mize. V sobah za mladostnike ne smemo pozabiti še na ambientalno osvetlitev. Splošna osvetlitev in ob vzglavju naj bo podobna kot v spalnicah. Tako je za prvo najprimernejša stropna luč, ki naj bi bila na sredini sobe, lahko pa gre tudi za več manjših svetilk na stropu ali steni. Pomembno je le, da je svetloba čim bolj posredna in razpršena.

Površina, ki je namenjena risanju in učenju, naj bo močneje osvetljena s snopom svetlobe. Najprej pa je treba razmisliti, ali otrok potrebuje enakomerno osvetljeno celo delovno, risalno površino ali le del. V prvem primeru so boljša izbira namizne fluorescenčne svetilke, v drugem pa namizne halogenske.

V sobici novorojenčka ne smemo pozabiti na osvetlitev ob posteljici. Tja namestimo lučko, ki oddaja mehko, zastrto svetlobo, saj ta otroke pomirja in v njih zbudi občutek varnosti. Nočna lučka lahko ostane včasih prižgana vso noč.

Če je v otrokovi sobi previjalna miza, je treba poskrbeti, da je tudi ta dobro osvetljena. Če splošna osvetlitev ni dovolj močna, uporabite dodatno luč. Lahko je stoječa, a je nekateri strokovnjaki ne priporočajo, saj jo lahko otrok, ko se začne plaziti, prevrne. Kot boljšo rešitev predlagajo stensko svetilo.

Pomemben vir osvetlitve v otroški sobi je tudi naravna svetloba, ki prihaja skozi okno. Naravno svetlobo reguliramo s senčili, kot so rolete, roloji in zavese. S senčili hkrati delno omejimo hrup (zlasti ponoči), če je otroška soba obrnjena na primer na prometno cesto.

Delo in dom, 28. november 2007