Pred nekaj leti sem v ljubljanski galeriji Equrna našla sličico, pravzaprav skulpturico v okvirju, slikarke Katarine Toman Kracina. Mati in otrok, zadovoljno izgubljena v udobnih blazinah. Sličica je naravnost bila iz okolice, neposredna in fletna, sredi abstraktne umetnosti vse naokrog. Kaj naj rečem. Z mano je šla domov. Šele pozneje sem ugotovila, zakaj me je osvojila: zame je slika popolne otroške sobe – čeprav sploh ni soba. S svojim likovnim jezikom pripoveduje o tem, kar jaz mislim, da mora to biti: nekaj luštnega, varnega, nekaj toplega in udobnega, in nekaj, kjer so otroci skupaj s svojimi starši. Skratka, ni nujno, da je »svoj« prostor.

Naša dva otroka, Neža (pet let) in Filip (dve leti), svojo sobo imata, ampak je pravzaprav ne uporabljata. Hči v njej le spi, ampak samo v najbolj gluhih nočnih urah, sin pa še to ne, saj njegova posteljica še vedno stoji ob zakonski postelji v »odrasli spalnici«. Oba skupaj vedno zaspita v postelji staršev, potem pa ju ob kakih enih ponoči prihuljeno raznosiva vsakega na svoj konec: Nežo v otroško sobo, Filipa pa v njegovo posteljico – iz katere pa se slej ko prej prebije nazaj in košato zavzame diagonalo zakonske postelje.

Sobica je tako bolj ali manj sama. Pa toliko sem si dala dela pred leti ...

Opremljanje otroških sob je prijetno opravilo, ki ga sama, antropološko gledano, uvrščam v isto kategorijo kot gnezdenje nosečih žensk. Gre za notranjo nujo, najbrž malo hormonsko pogojeno, ki te sili, da bi za prihod potomca pripravil kar se da varno, udobno in prijetno gnezdece. Ker smo sobo pri nas opremljali potem, ko je ta nuja že malo popustila, je, se mi zdi, nedokončana obstala nekje na treh četrtinah poti. Nekako mi je, kot gonilni sili, zmanjkalo sape, saj sem preveč energije porabila za malenkosti: recimo za iskanje izdelovalca za kvačkano zavesico z vzorcem medvedkov, ki se igrajo. Pa za iskanje posebnega udobnega fotelja, v katerem bodo otroci v dolgih zimskih večerih lahko brali pravljice. Pa za nakupe starih vozičkov – v katerih se zdaj zbira šara, za katero ne vemo, kam bi jo dali. Skratka, ko je bil čas, da hči preide iz otroškega »špampka« na pravo posteljo, smo bili že toliko upehani, da smo ji preprosto podtaknili lastno staro zakonsko posteljo, veliko dva krat dva metra. In to v razmerah, kjer prostor to dopušča, lahko priporočam kot praktično rešitev. Če se namreč otroka po naključju igrata v sobici, je to prav na tej veliki postelji. In če kdaj hčer ponoči morijo sanje, lahko eden od staršev čisto udobno spi pri njej. Še vedno mi je tudi všeč pohištvo v svetlo modri barvi slovenskega proizvajalca, naš prvi in zadnji izbor: brez ostrih robov, v ravno prav rustikalnem slogu.

Otroka nikoli nista izrazila zahteve po lastnem prostoru (mlajši je najbrž tako ali tako še premajhen). Večino stvari počneta v kuhinji pri mizi in pridruženi dnevni sobi, tri letne čase pa ju tako ali tako spodbujamo k temu, da bi bila čim več zunaj. Morda sta bili še najbliže njunemu prostorčku dve igralni preprogi, ki smo ju pogrnili na tleh v dnevni sobi in kjer sta se lahko igrala s kockami, pa smo jih tam tudi pustili, če je bilo treba. Skratka, prepustimo jima del skupnih prostorov, onadva pa meni »dovolita«, da tu in tam vendarle kaj postavim v otroško sobo, tako za dušo: recimo majhen čajnik s skodelicami iz zeljnih listov v okensko korito z rožami.

Delo in dom, 25. avgust 2010