Kako se spremembe v arhitekturi in oblikovanju prostorov kažejo v otroških sobah?

Zdaj pod vplivom tehnoloških, informacijskih in drugih pridobitev ljudje živimo drugače kot nekoč. To se kaže tudi v oblikah bivanja. Pojavljajo se novi tipi konceptov doma oziroma gospodinjstva. Možnosti in kombinacije so neizmerne: tip doma določajo različne oblike samskega življenja (tudi npr. življenjski slog umetnikov), zunajzakonsko življenje, pisarna na domu kot posledica informacijske globalizacije, svobodna izbira službenega časa, velika ali majhna družina ... Življenjski slog se med drugim izraža v tipologiji stanovanja kot posameznih prostorov znotraj njega, tudi prostorov za najmlajše. Prihod novega družinskega člana naj za starše ne bi pomenil ovire pri izoblikovanju življenjskega sloga, torej stanovanja po njihovem okusu.

Kako kakovostno opremiti otroško sobo, da jo bo otrok lahko uporabljal do najstniških let?

V nasprotju s klasično zasnovanimi stanovanji, ki imajo sobe razporejene po namembnosti, zdaj prevladuje ideja odprtih, med seboj povezanih prostorov, ki omogočajo spreminjanje in prilagajanje različnim potrebam in življenjskim obdobjem (mlada družina, srednja leta). Pozitiven pristop do takega oblikovanja je ključen za rešitve, ki se lahko spreminjajo, nadgrajujejo in so tako primerne za daljše obdobje, hkrati pa ustrezajo široki paleti uporabnikov. Z vidika načrtovanja to pomeni, da prostor opredelimo kot zaokrožene celote, ki so zmožne delovati samostojno, torej se lahko po želji dodajo ali odvzemajo. Če poenostavimo, je glavni način za to gradnja po združljivih komponentah. Organizacija tlorisa naj bo jasna in preprosta, vendar naj opredelitev prostora ne glede na njegovo velikost ali »tipologijo« zagotovi fleksibilnost, kompleksnost zasnove in zmožnost združitve različnih funkcij (spreminjanja namembnosti, saj se zahteve s časom spreminjajo).

Ali obstajajo kakšne stalnice, pravila, ki določajo razporeditev pohištva v prostoru, namenjenem otrokom?

Otroška soba naj bo za vsakega otroka pravljično in edinstveno kraljestvo. Ne glede na različna starostna obdobja naj bo to prostor, kjer so združeni udobje, funkcionalnost in občutenje družinske bližine. Vsekakor pa naj se njegova uporabnost spreminja in nadgrajuje glede na različna starostna obdobja. Za sodobne oblikovalce je izziv prav v tem, kako oblikovati sistem modularnega pohištva, ki bi združevalo funkcionalnost z estetskimi merili, hkrati pa spodbujalo didaktično in domišljijsko raven miselnih procesov. Ti so pomembni prav v zgodnjem obdobju, ko otrok spoznava realni svet in potrebuje podporo na vseh ravneh zaznavanja (prepoznavnost, pripadnost, povezanost).

V prvih mesecih otrokovega življenja pridejo v poštev prostorske rešitve, ki omogočajo kar najbolj neposreden stik z okoliškim prostorom in vsemi družinskimi člani. Dobrodošlo je razmišljanje o elementih opreme, ki jo je mogoče prilagajati otrokovi starosti in potrebam: govorimo o opremi, ki raste z otrokom. Za prva leta lahko na primer razmišljamo o tipu »fleksibilne « posteljice, ki jo z zaščitnimi pregradami uporabimo kot nekakšno »zibko «, pozneje pa jo lahko spreminjamo in nadgrajujemo tako po velikosti kot funkciji. Takšni »odprti« sistemi so primerni vse do najstniških let. Glavni elementi sheme otroške sobe so: prostor počitka postelja; prostor za shranjevanje omara; prostor za igro prazen, doživljajski prostor; učni prostor miza, stol. Soba naj ima poleg osnovne opreme tudi dodatke, kot je tabla/stena, ki otroku omogoča ustvarjalno zabavo.

Kako in kam umestiti novega člana družine v stanovanju, kjer zanj ni mogoče urediti ločenega prostora?

V sklopu razporeditve stanovanja še danes povečini velja zakoreninjena predstava o sobi za najmlajšega člana, ki je ločena od skupnega bivalnega prostora. Proti taki ureditvi govori že dejstvo, da je novorojenček vsaj do prvega leta starosti (če ne dlje) ves čas v bližini staršev in v tesnem fizičnem in psihičnem odnosu z njimi. Starši lahko torej opremo zanj vključijo v skupni bivalni ambient.

Neposreden stik z osrednjim prostorom omogoča dojenčku, da je vedno del skupnega vsakdanjika. Taka odločitev spodbuja in navaja otroka k družabnemu načinu življenja, ga spodbuja k ustvarjalnosti in k bolj sproščenemu doživljanju novega okolja. Zanj postane vse igra, tudi na primer odkrivanje vonjev v kuhinji.

Katere so po vaših izkušnjah najpogostejše napake, ki jih delajo starši pri opremljanju sobe za otroka?

Do napak se ne bi opredelila negativno; prostorska izkušnja je lahko le boljša, kakovostnejša. Zanimivo pa je, kako ljudje kar pozabljamo, da arhitektura, oprema prostora ni samo tisto, kar vidimo, temveč tudi tisto, kar slišimo, otipamo in se ob tem nečesa spomnimo. Večjo veljavo bi morali pripisati občutkom, ki sooblikujejo celovito prostorsko zgodbo. Skupek teh občutkov bi morda še najbolje opisali kot nekakšno ozračje, ki ga določen prostor ustvarja. Ne nazadnje, da bi z ureditvijo povedali svojevrstno zgodbo, se moramo tudi starši malo prepustiti domišljiji.

Delo in dom, 28. november 2007