Res pa je, da je zlasti pri drugi možnosti pred nami spet izziv – ločiti tla le barvno, prostora razmejiti z različnimi materiali, ali pa morda niti ni treba, da je ločnica ravna, ampak vijugasta?

Nobenega dvoma ni, da ima pri različicah, s katerimi se lahko poigravamo, glavno besedo izbrani material, vsekakor v sozvočju s tem, kako smo si zamislili razporeditev pohištva.

Če začnemo pri koncu nakazanega razmišljanja, torej pri čim večji raznolikosti pod nogami, lahko pobliže pogledamo primer, ko sta kuhinja in jedilnica med seboj ločeni tako barvno kot po materialu, povrhu pa je ločnica v obliki črke S, kar je na moč dekorativno. To je bilo mogoče izpeljati samo z ustreznim materialom, ki je enoten po dimenzijah, torej predvsem po debelini. Naš primer na levi sliki je narejen z izbiro dekorativnih PVC talnih oblog, za katere so pravi mojstri Nemci. Tomaž Smolinsky iz hiše Eko stil pojasnjuje, da gre za kombinacijo dveh oblog camaro debeline dveh milimetrov, ki jih je mogoče dobiti v večjih (45,7 x 45,7 cm) ali manjših (30,5 x 30,5) kvadratnih ploščah in jih polagalci po natančnem načrtu lepijo na izravnalno maso. Ker so plošče zelo trde, bi jih le stežka polagali sami, težko jih je namreč rezati – poklicni polagalci si pomagajo z nekakšnim sušilnikom za lase, da topel zrak plošče pred rezanjem zmehča. Sami bi imeli pri delu velike težave tudi zato, ker je prvi pogoj profesionalno potegnjena in do milimetra ravna izravnalna podlaga.

Les, kamen, ploščice – iz PVC

Tehnika izdelave omogoča, da dekorativni PVC-podi posnemajo čisto vse – od navadnih lesov do dragih eksotičnih vrst lesa, mozaika, kamenčkov na plaži, marmorja, granita … Imitacije lesa so na trgu tudi v obliki daljših trakov in neverjetno je, kako se izdelovalcu posreči narediti različico postaranega lesa, ki je videti tako avtentično, da se na vrhu poznajo celo črte, ki na ladijskem podu ostanejo po dolgoletnem ribanju! Smolinsky poudarja, da je imitacija kamna boljša od kamna samega zato, ker so tako obložena tla prijetnejša in toplejša, saj PVC-pod akumulira toploto, zelo primeren pa je tudi pri talnem ogrevanju, saj prenese temperature do 28 stopinj Celzija, čeprav je debel le dva milimetra.

Tako si je mogoče zamisliti, da bodo kuhinjska tla obložena s keramičnimi ploščami, v jedilnem delu pa bodo prešla denimo v les. Tudi te keramične plošče so v resnici PVC-obloga – največkrat kupujemo keramifleks mer 32 x 32 cm, robovi pa so prav tako rahlo zaobljeni kot pri pravih ploščicah. Tu so veliki mojstri Italijani. Smolinsky ima v domači kuhinji že nekaj let kombinacijo belih in črnih pravokotnikov, za katero pravi, da je zelo učinkovita za manjši prostor, poleg tega so vse te vrste talnih oblog neverjetno nezahtevne za čiščenje. »Na njih je poliuretanska zaščita, zaradi katere je dovolj, da tla prebrišemo z vlažno krpo, nobenih dodatnih občasnih premazov ne potrebujejo.«
Pa zdravje? Poklicni polagalci, vsaj njihovi, zagotavlja Smolinsky, lepijo te pode samo z lepili na vodni osnovi. Sogovornik opozori, da imajo ti podi celo 12 let garancije, vendar da je pri njih ne dajejo, če obloga ni profesionalno položena, če denimo z njo prekrijejo staro oblogo, ki ne drži več dobro in se nova pozneje začne odlepljati zaradi slabe podlage.

Obloženo s pravo naravo

Ni dvoma, da bo ob tem marsikdo dvignil roke in rekel – ne, v moj dom nobene imitacije, hočem samo tisto, kar je res naravno. Tu smo seveda pri lesu, ki je tisočletja človekov zaveznik. Topel, trpežen, trajen. Zlasti na trpežnost in trajnost moramo biti pozorni, saj je kuhinja eden tistih prostorov, ki so zelo obremenjeni – po njej veliko hodimo in smo jo prisiljeni veliko čistiti.

»Po našem mnenju je veliko bolje videti, če imata kuhinja in jedilnica enako talno oblogo,« je v naši hitri anketi odgovorila Mojca Perigoj iz podjetja Maramo. »Zmotno je prepričanje, da parket ni za kuhinjo. Biti pa moramo previdni pri laminatu in panelnem parketu, ki ju polagamo plavajoče, torej ne lepimo vsake deščice, ampak jih skladamo na folijo. Ko bo nekoč treba plavajočo oblogo zamenjati, bo treba prej razstaviti kuhinjske elemente – in vsi vemo, kako težko jih je potem kakovostno sestaviti nazaj. Opozarja tudi, da se moramo pri izbiri panelnega parketa zavedati, da ima sicer res dobre tri milimetre vrhnjega sloja iz plemenitega lesa, ga je pa, kot plavajoči pod, pozneje skoraj nemogoče spet brusiti, ker preveč vibrira. Zato za kuhinje in jedilnice priporočajo gotovi dvoplastni parket na brezovi križno vezani plošči.

Različni arhitekti ali oblikovalci se odločajo v svojih izvedbah tudi za sodobne ladijske pode iz masivnih desk, debelih po dva centimetra in položenih na t. i. topi stik (deska do deske). Lahko jih lakiramo, če imamo večje zahteve (in več potrpljenja za čiščenje), pa so lahko tudi voskane ali zaščitene z oljem. To poudari sestavo, vzorec lesa, tla lepo dihajo in so zelo zdrava; čiščenje pa je zahtevno, hitro se poznajo madeži, voskanje ali oljenje je treba obnavljati in takrat kar nekaj časa ne smemo stopiti v prostor. Lahko se odločimo, da bomo imeli tako v kuhinji kot v jedilnici enak klasični parket, ki ga zdaj le redki še polagajo v obliki ribje kosti; lahko pa izberemo lamelni parket, pri katerem so deščice nalepljene na osnovno leseno podlago določenih oblik, ali panelni parket (trislojne deščice), ki ima jedro iz panelne plošče ali letvic slabše kakovosti, spodaj je kak slabši furnir, na vrhu pa kakovosten furnir določenega izbranega lesa. Pri takih različicah v večjem prostoru ne bomo toliko občutili delovanja lesa, ki vedno ostaja živ in se giblje. Če hočemo oblogo ohraniti lepo, se moramo zavedati, da les potrebuje pravilno vlago v prostoru, ta pa mora biti pri 20 stopinjah Celzija, poudarjajo v Maramoju, vsaj 50- do 60-odstotna. Pozimi bomo zato morali imeti v taki kuhinji in jedilnici vlažilnik zraka ali posodice z vodo na radiatorjih (seveda enako velja za vse druge prostore s parketom).

Če smo pod jedilno mizo položili še preprogo, jo moramo od časa do časa odstraniti, da tudi prekriti del parketa pride do zraka in normalne svetlobe, saj se les pod preprogo obnaša drugače, predvsem pa počasi postaja drugačne barve od tistega dela, ki je vedno izpostavljen svetlobi. Noge stolov in jedilne mize je pametno zaščititi s samolepljivimi polstenimi kvadratki ali krogci, ki so povsod naprodaj, saj se bodo drugače ob stalni obremenitvi na istem mestu poznali drobni sledovi. Če smo izbrali klasičen parket in ga potem barvali na temno in lakirali, bomo z nogami stolov – barskih v kuhinji ali tistih v jedilnici – tudi kmalu zdrgnili barvo in učinek nam bo hitro vzel veselje nad novim prostorom.

Lionolej

Tudi ti dve oblogi sta hvaležni. O linoleju velja dobro razmisliti, saj se močno razvija, kar zadeva vzorce in s tem možnost kombinacij. Da ne bo pomote, linolej ni PVC, ampak je narejen iz naravnih materialov. Odkar ponujajo tudi daljše deske, ki se zlagajo na klik, je tudi hiter za polaganje. Pri nas prihaja samo iz uvoza, mojstri so Nemci in Angleži, izbira vzorcev in barv pa je zelo pestra. Je hvaležna talna obloga in omogoča, da kuhinjo in jedilnico ločite, denimo, barvno, material pa ostaja isti, torej tudi lesk in zunanji videz, prav tako se enako čisti.

Laminatni parket

Laminatni parket vsebuje nekaj več plastike – pač vrhnjo folijo, polagajo pa ga prav tako plavajoče na klik. Posnema predvsem lesove in je zadnje čase že iz mode. Še vedno lahko dokaj poceni opremite z njim tla v kuhinji in jedilnici in tudi trpežen je. Dandanes laminatni pod najdete že v deskah, pri katerih boste čisto prepričani, da gledate keramične ploščice: torej bi s takšnimi lahko oblekli pod v kuhinji in v jedilnici nadaljevali z onim, ki posnema les. Dekorativna je rešitev, da z laminatom, ki posnema keramiko, tudi terakoto, oblečete vsa tla kuhinje in jedilnice in samo pod jedilno mizo in stoli pustite ustrezno velik pravokotnik iz »lesa«.

Laminatni pod je preprost za vzdrževanje, se zlepa ne obrabi, zlahka očistite z njega trdovratne madeže (domača marmelada ali golaž, ki škropita na vse strani s štedilnika!), celo na cigaretne ogorke. Ločijo ga po različnih razredih obrabe, pravi Mateja Peček iz Alpoda, kjer imajo največjo izbiro te vrste talnih oblog. To pomeni, da lahko za različne prostore izberemo različno odpornega. No, pri kuhinji z odpornostjo ni treba varčevati. Dovolj je čiščenje laminata s sesalnikom in vlažno krpo. Če vodi dodamo posebno čistilo, bo talna obloga videti bolj sveža in bleščeča in trdovratnim madežem bomo brez težav kos. Tudi vsemu tistemu, kar mlajši člani med obroki zmečejo pod mizo in potem nehote pohodimo.

Kuhinja je od vseh prostorov naših domovanj najbolj sledila spremembam načina življenja. Najprej je bila osrednji prostor, včasih tudi edini zakurjen, v katerem se je družina srečevala za veliko mizo v sredini, medtem ko je mama kuhala na štedilniku. Potem se je uveljavila kuhinja z elementi po obeh stenah ozkega prostora, namenjenega le kuharici, saj se je kaj več ljudi v njem težko vrtelo. V želji, da bi bilo v stanovanju čim manj sten, prostori pretočni in ljudje v njih čim bolj povezani, pa je v sodobnih načrtih kuhinja največkrat vključena kar v dnevno sobo ali vsaj združena z jedilnico, ki je most med njo in dnevno sobo. Kakšna tla izbrati za tak prostor?

Trpežen parket

Zelo dobre lastnosti za talno oblogo kuhinj, jedilnic in celo kopalnic pripisujejo parketu listone giordano italijanskega proizvajalca. Poimenovan je po profesorju Giordanu, ki je prvi patentiral dvoplastni parket na brezovi, križno vezani plošči. Polaganje ne zahteva dodatnega brušenja in lakiranja ter nam omogoča, da se v stanovanje vselimo že dan po opravljenem delu.

Lakiranje je izvedeno v tovarni, zato na površini parketa ni polakiranih ostankov smeti, ni zračnih mehurčkov, izognemo se tudi napakam pri brušenju in lakiranju parketa, ki so nedvomno najbolj izdajalske pri temnejših vrstah parketa. Vsako posamezno deščico v tovarni kar osemkrat polakirajo z akrilnim UV-lakom, ki daje kar se da dobro zaščito in kljub temu poudarja strukturo lesa. Poleg tega jih izrezujejo iz velikih lakiranih kosov, tako da je vsaka posamezna res v celoti in do roba enotno lakirana.

Delo in dom, 9. avgusta 2006