Učinkovitost ekoloških zaščitnih ukrepov v primerjavi s konvencionalnimi preizkušajo tudi v sadovnjakih fakultete. »Opažam, da imajo ljudje še vedno napačno predstavo o ekološkem sadjarstvu. Običajno si predstavljajo, da je to sadje, pridelano skoraj brez posegov v sadovnjak (da drevje morda le malo obrežemo, ne gnojimo in ne škropimo), ko oberemo tisto, kar je dala narava. Vendar ni povsem tako. Tudi v ekološki pridelavi velja, da dobimo od nasada toliko, kolikor vanj vložimo,« pravi sogovornik, h kateremu smo se odpravili po priporočila.

Med sadnimi vrstami, ki si jih povprečen ljubitelj želi na svojem vrtu, je treba največ pozornosti posvetiti jablanam. Večina klasičnih sort je namreč občutljiva na glivični bolezni škrlup in plesen, zaradi česar potrebujejo največ zaščite. Med neproblematične vrste sadja v nasprotju z njimi sodijo denimo proti boleznim odporni aktinidija, kaki in figa. Podobno je z marelicami. Po Vogrinovih besedah je pri njih v deževnih letih lahko problem monilija ali sadna gniloba, pred katero pa jih lahko zavarujemo, če jih ob pravem času enkrat ali dvakrat na leto poškropimo z bakrovim pripravkom, dovoljenim tudi v ekološki pridelavi. Toliko zaščite z bakrom naj bi zadostovalo tudi za breskev, ki jo utegne napasti kodravost.

Izbira odpornih sort

Med sadnimi vrstami, pri katerih je pomembna izbira odporne sorte, sogovornik poleg jablan omeni jagode. Priporočljivo je izbrati odporne proti pršicam in pepelasti plesni. Za jablane pa velja: tako tradicionalne (med njimi denimo carjevič, bobovec, krivopecelj) kot novejše sorte (elstar, jonagold, gala, fuji, braeburn ...) niso vse odporne proti škrlupu in plesni. Za ti bolezni je zelo občutljiv tudi zlasti delišes, približno 120 let stara, zelo priljubljena sorta. Ljubiteljskim sadjarjem jih Andrej Vogrin zato odsvetuje. Na omenjeni bolezni odporna sorta, ki je pri nas najbolj razširjena, je topaz. Poleg njega so odporne tudi dalinbel, opal, luna, rubinola, goldrush, sirius, modi, ariane in juliete. Zadnje tri so novejše. Modi je prvo sladko ekološko jabolko, ki se širi predvsem na jugu Evrope, ariane in juliete pa imata več kisline in sta priljubljeni na severu Evrope. Pri nas se poleg topaza v zadnjem času sadita tudi dalinbel in opal, pripoveduje sogovornik.

Kdor si želi zdrave plodove katere od neodpornih sort, se mora zavedati, da jih bo moral – ne glede na način pridelave – zelo pogosto škropiti: od 15- do 20-krat s sredstvi, primernimi za integrirano pridelavo, še pogosteje pa v ekološki pridelavi, kjer so sredstva blažja, hitreje razgradljiva in jih laže spere dež.

Za izbor podlage sadnega drevesa veljajo v ekološki pridelavi enaka načela kot sicer – od njih sta odvisna predvsem velikost drevesa in razraščenost koreninskega sistema. Izbor bi bil pomembnejši le pri strojnem okopavanju, ki prepreči razrast plevela (herbicidi so prepovedani), opozarja Vogrin. Nizke podlage jablan, kakršna je M 9, naredijo namreč plitev koreninski sistem, ki bi ga pri tem postopku najbrž poškodovali, medtem ko ročno okopavanje, ki pride v poštev pri ljubiteljih, ne more škoditi.

Pomen založnega gnojenja

V ekološkem sadjarstvu se lahko topna mineralna gnojila ne uporabljajo, primerni pa so hlevski gnoj z ekološke kmetije, kompost ali namenska naravna gnojila, največkrat v peletih, dostopna na trgu. Pri tajnih nasadih, torej tudi pri sadnem drevju, je treba rastlinam vnaprej, za dolgo obdobje, zagotoviti hranili kalij in fosfor. Za ljubiteljske sadjarje je priporočljivo, da sadilne jame dobro založno pognojijo s hlevskim gnojem, saj ga v majhnih količinah ni težko dobiti. Dušikova hranila je mogoče dodajati sproti, ta element lahko preskrbi razpadla organska masa (mulčenje) ali namenski pripravek. Na »lakoto« drevesa kažeta majhnost listov in slabša bujnost, opozarja Andrej Vogrin. Tudi druge manjkajoče minerale v nasadu (na primer kalcij pri jagodah ali bor) je mogoče dodati, vendar morajo biti naravnega izvora.

Eden od pogojev za uspešno ekološko pridelavo so večje sadilne razdalje med rastlinami kot sicer, saj se bolezni bolje širijo v preveč zaraščenem vlažnem okolju. Kdor ima majhen vrt, naj raje posadi manj rastlin, saj bo z zračnostjo zagotovil zdrav pridelek, priporoča sogovornik. Sadna drevesa naj bodo toliko narazen, da se krošnje ne bodo stikale in bo zrak krožil okoli njih. Seveda je pri sajenju treba upoštevati tip podlage drevesa in to, koliko se bo predvidoma razrasla krošnja.

Zaščita in razbremenitev rastlin

Ekološki sadjar naj bi namreč s takšnimi ukrepi in pravilno oskrbo kar najbolj zmanjšal možnosti za obolevanje rastlin in širjenje škodljivcev, po zaščiti naj bi posegel le v skrajnem primeru, ko ti presežejo priporočeni prag škodljivosti. Posamične obolele poganjke pa lahko izreže. Število dostopnih fitofarmacevtskih sredstev (FFS) za ekološko sadjarstvo se vztrajno povečuje, medtem ko se tistih za konvencionalno in tudi za integrirano pridelavo zmanjšuje. Po Vogrinovih besedah je to eden od razlogov, da se denimo pri malinah tržni pridelovalci preusmerjajo v ekološko pridelavo, še posebno če imajo pokrite nasade. Prepričan je tudi, da bo omenjeni razkorak pri ponudbi zaščitnih sredstev sčasoma vplival na večji razmah ekološke pridelave. Vsi zanjo primerni FFS temeljijo na v naravi dostopnih snoveh in izvlečkih rastlin ali živali.

Za vzdrževanje zdrave rasti in dobrega pridelka je v sadovnjaku pomembna tudi razbremenitev dreves, kar naredimo s pravilno rezjo in redčenjem plodov. Nobenega razloga ni, da bi bila sadna drevesa v ekološki pridelavi bolj nagnjena k izmenični rodnosti, če vzdržujemo rast in rodnost v pravilnem razmerju, pravi sogovornik. Razloži, da je izmenična rodnost povezana predvsem z obremenitvijo drevesa v času nastanka cvetnih brstov, to je približno deset mesecev pred začetkom cvetenja. Takrat, junija ali julija, utegne biti drevo preobremenjeno, ker je na njem preveč sadežev, ki porabljajo hrano, zato ne bo razvilo cvetnih popkov za prihodnje leto. Ker narava najprej poskrbi za plodove letošnjega leta, je pomembno pravočasno redčenje. Ljubiteljski sadjarji, ki imajo obvladljivo število dreves, ga lahko opravijo ročno, ko so plodovi veliki za oreh. Poleg tega, da bodo imeli debelejši pridelek, bo še bolj zdrav. Dokazano je namreč, da metuljček jabolčnega zavijača, ki naredi v sadovnjakih veliko škode, svoj zarod odloži v jabolka, ki rastejo v šopu, in praviloma poškoduje vsa, skoraj nikoli pa ne izbere samostojno rastočega, razloži Andrej Vogrin.

Manjši ali enak pridelek?

Večkrat je slišati, da pridelava po ekoloških načelih ne da tolikšnega pridelka kot integrirana ali konvencionalna, vendar so denimo v sadjarskem centru Gačnik, ki sodi pod okrilje Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor, izvedli poskus z enakimi sortami jablan (tako odpornimi kot neodpornimi proti škrlupu in plesni), posajenih tako v ekološkem kot integriranem nasadu na isti legi, in ugotovili, da je pridelek pri ekološki pridelavi količinsko enak, če so izvedli vse priporočene ukrepe. Seveda so primerjave mogoče, ko gre za drevesa ali druge posamične rastline, ker pa so sadilne razdalje v ekološki pridelavi navadno večje, je hektarski donos nižji, opozori sogovornik.

Po stroškovni plati je zlasti za tržne sadjarje pomembno, da je ekološka pridelava dražja zaradi praviloma dražjih zaščitnih sredstev, kar se pozna predvsem pri ekološki pridelavi neodpornih sort, ki potrebujejo veliko škropljenja. Vsaj pri jabolkih za večino evropskih ekoloških sadjarjev velja, da se je usmerila v pridelavo klasičnih, neodpornih sort, medtem ko so se tako rekoč vsi v Sloveniji odločili za pridelavo topaza, ki ga v zadnjem času dopolnjujejo z novejšimi odpornimi sortami. »Mislim, da je pot, kakršno so ubrali pri nas, prava, saj bolj ustreza temeljnim načelom ekološkega kmetijstva, ki naj bi čim manj obremenjevalo okolje, medtem ko moramo imeti pri usmeritvi, za katero je lahko potrebnih tudi do 40 škropljenj, pred očmi prav tako porabo nafte za kmetijske stroje, njihove izpuste v okolje, teptanje tal in porabo škropiva,« še poudari Andrej Vogrin.

Delo in dom, 26. januar 2011