Montažne hiše: tipske so se umaknile sodobni arhitekturi

26. 9. 2011 | Besedilo: Katarina Nemanič

montažna gradnja, tipske hiše, montažne hiše, gradnja

Nekdaj je bilo na daleč videti, da je hiša montažna, v njeno pročelje so se zajedali fasadni šivi, po obliki pa so si bile vse zelo podobne, tipske. Zdaj nihče več ne more kar na prvi pogled reči, ta je montažna, ta pa je zidana. Razvoj tehnologije gradnje z lesom in materiali so v zadnjem desetletju ali dveh napredovali in z njimi tudi arhitektura montažnih hiš. Ta je sodobna, načrtovana po meri človeka in zelo individualna, raznolika, hkrati pa je lahko prilagojena krajevnim ali pokrajinskim značilnostim tradicionalne arhitekture. Če upoštevamo posebnosti gradnje z lesom, omejitev pravzaprav ni.

V nizih hiš z lično urejenimi vrtovi na zgornji in spodnji strani ulice v manjšem kraju v Posavju si lahko takoj prepoznal tri, ki so bile montažne. Prepoznal si jih lahko tudi v Breginjskem kotu, na Jesenicah, v Mariboru in na Obali. Vse so si bile zelo podobne – podobna arhitektura, velikost, fasada s šivi, ki so se videli zaradi stikanja majhnih plošč, iz katerih so bile sestavljene, z enakimi fasad­nimi elementi, razporeditvijo in velikostjo oken, naklonom strehe, notranjim tlorisom. Montažne hiše s konca 60. in 70. let prejšnjega stoletja so bile tipične in prepoznavne, ne glede na proizvajalca in arhitekturne značilnosti pokrajine ali kraja, v katerem so jih postavili.

Dovolj manevrskega prostora za arhitekturo

Te zgodbe je konec. Sodobna montažna hiša, najsi gre za velikookvirno oziroma panelno, skeletno ali masivno leseno konstrukcijo, je na videz povsem primerljiva z zidano. V ničemer se na pogled ne loči od nje, in kakor pravi arhitektka Alenka Korošec Tomori iz biroja Tomori arhitekti, tudi trkanje po zunanjem zidu in njegov zven ne razkrijeta načina gradnje. Če si potrkal po stenah prej omenjenih montažnih hiš, je zvenelo tipično votlo.

Razvoj tehnologije lesene gradnje in materialov, ki se uporabljajo v zadnjem desetletju, lahko rečemo celo v zadnjih nekaj letih, je omogočil, da so montažne hiše v vseh pogledih postale primerljive z zidanimi. Malostenski elementi, ki niso bili širši od 120 centimetrov, in tako imenovana predalčna podstrešja so postopoma najprej nadomestila klasična ostrešja, velik preskok pa je pomenil razvoj velikostenskih, tudi do 12 metrov dolgih elementov, pravi Alenka Popp Vogelnik iz Jelovice. Znanja je zdaj bistveno več, na voljo je tudi več sodobnih, predvsem naravnih materialov, proizvajalci so sposobni zadostiti pravzaprav vsakršnim naročnikovim ali arhitektovim željam. Proizvodnja hiš in lesna industrija sta tako napredovali, da vsi načini lesene gradnje arhitektom puš­čajo veliko manevrskega prostora, pritrdi Alenka Korošec Tomori. Težko je govoriti o arhitekturi montažnih hiš oziroma postavljati natančno ločnico med arhitekturo montažnih in zidanih. V obeh primerih gre za načrtovanje individualne družinske hiše. Rečemo lahko le, da so montažne hiše z vidika arhitekture povsem v koraku s časom in sodobno bivalno kulturo, mogoča je izvedba kakršne koli oblike, ki so v zadnjem času vse bolj drzne, z vse večjimi razponi, previsi, še pravi arhitektka.

Čeprav fizikalne lastnosti materiala, v tem primeru predvsem lesa, nekoliko določajo gradnjo in s tem načrtovanje, v resnici pri montažnih hišah ni omejitev, se strinja tudi Jure Judež. Na načrtovanje in zasnovo posamezne hiše veliko bolj vpliva, ali bo ta pasivna ali klasična, sicer pa je v montažnih hišah vse več drznih rešitev, ki celo prehitevajo sodobno arhitekturo, uporabniku pa zagotavljajo več svobode in udobja bivanja, še doda sogovornik.

Arhitektura sodobnih lesenih hiš je pogosto podrejena energijski učinkovitosti, prevladujeta nizkoenergijska in bolj kompaktna pasivna zasnova, manj je razgibanih tlorisov, strešnih čopov in balkonov, ki so bili značilni za starejše lesene hiše, pojasni Nika Kager iz podjetja Kager hiše. Hiše so oblikovane bolj funkcionalno, bolj so odprte, zračne in sončne, več je steklenih površin, povezav sob brez hodnikov, z galerijami, ki so namenjene druženju, jih opiše sogovornica. Spremembe se kažejo tudi v izbiri materialov, ki so do okolja prijazni, še doda.

Naročniki ne želijo tipskih hiš

Drugačni so tudi naročniki. Vedno zahtevnejši so, težijo k čim bolj individualnim zasnovam, čisto po njihovi meri, se strinjajo sogovorniki. Delež kupcev, ki se odločijo za tipsko hišo, je zanemarljiv, pravi Nika Kager. Tipskih lesenih hiš tako rekoč ni več, se strinja tudi Alenka Popp Vogelnik. Preprosto niso več izpolnjevale svojega namena, zato zdaj snujejo serije hiš, pri katerih osnovna ideja izhaja iz velikosti družine ali načina bivanja, na primer hiše za pet- ali tričlansko družino, hiše za ljudi s posebnimi potrebami in podobno, razloži Popp Vogelnikova. Od prej znanih tipskih hiš se razlikujejo po tem, da ima zadnjo besedo pri velikosti in zasnovi tlorisa naročnik, torej lahko osnovno idejno zasnovo kroji po svojih merah, jo prilagodi svojim potrebam in željam. Gre za družine hiš z določeno obliko in filozofijo bivanja, kupec pa prilagaja tloris in videz glede na svoje potrebe in finančne zmožnosti, pravi tudi Nika Kager.

Vse več je strank, ki imajo povsem svoje zamisli in ki pridejo k njim s svojim arhitektom, pravita sogovornici. Arhitekt, ki želi narediti načrt za leseno hišo, mora dobro poznati tehnologijo gradnje proizvajalca, ki jo bo izdelal. Sodelovanje med njima – aktivno mora biti vključen tudi naročnik – se mora začeti že v idejni fazi. Po besedah Jureta Judeža je tehnologija gradnje pomemben dejavnik pri načrtovanju, ki lahko pripelje do boljših rešitev, zato je vedno dobro, če se z naročnikom že na začetku dogovorijo, kakšna bo konstrukcija hiše, in se takoj tudi povežejo z izvajalcem. Pot, na kateri se šele v procesu načrtovanja odločimo za eno od različic montažnih hiš, ni najboljša, saj morajo arhitekti in izvajalci ves čas iskati najboljše tehnične rešitve, rezultat katerih so pogosto novi, zanimivi detajli, še doda sogovornik. Za arhitekte so prav zato pripravili poseben arhitekturni vodnik, v katerem so zbrane osnove projektiranja njihovih objektov, poleg tega jim natančno predstavijo tehnologijo gradnje z lesom in način izdelave hiše, pravi Alenka Popp Vogelnik.

Dogovoriti se moramo o vseh detajlih, vgrajenih materialih, rešiti je treba tehnična vprašanja o konstrukciji in statiki objekta, doda Nika Kager in po njenih izkušnjah se arhitekti navadno držijo pravil, ki jih narekuje gradnja z lesom, težava so lahko le preveliki razponi in previsi. Ti se premoščajo z vgradnjo lepljenih lesenih ali jeklenih nosilcev ter dodatnih stebrov, pojasni Alenka Korošec Tomori. Rešitev se vedno najde, vendar je treba razmisliti o njeni ceni, nekateri naročniki pa na primer v leseni hiši preprosto ne želijo jeklenih nosilcev ali dodatnih stebrov, še dodaja arhitektka. Zato je treba, poleg posebnosti in smernic, ki jih ima vsak posamezen proizvajalec, v statičnem izračunu in pri celotni zasnovi upoštevati tudi to, slediti pa je treba še zakonitostim in lastnostim lesa in glede na našteto prilagoditi na primer velikost odprtin in prehodov, pojasni Alenka Korošec Tomori. Vse pogostejša rešitev za premagovanje statičnih obremenitev in omogočanje velikih razponov so velikopanelne masivne plošče, ki so primerljive ali celo boljše kot rešitve z betonom, pravi Jure Judež.

Razlike med načrtovanjem lesene in zidane hiše skoraj ni, bolj gre za racionalizacijo gradnje. Razmišljanje o konstrukcijskih zmožnostih lesa in s tem povezanimi dodatnimi nosilci, s katerimi rešujemo prej omenjene velike razpone in previse, lahko gradnjo podraži ali poceni, zato vedno iščemo možnosti, s katerimi lahko konstrukcijo razbremenimo in se izognemo nepotrebnim dodatnim ojačitvam, povzame arhitektka. Da na racionalizacijo načrtovanja in gradnje v Sloveniji pogosto pozabljamo, se strinja tudi Jure Judež, ki pravi: »Če se že v projektu za gradbeno dovoljenje upošteva dejanska sestava, je proces projektiranja lahko precej bolj konkreten in omogoča stroškovno optimizacijo gradnje.«

Koliko so hiše, ki jih arhitekti zasnujejo za točno določenega naročnika, dražje od onih, za katere so osnovno idejno zasnovo pripravili proizvajalci, ni mogoče natančno reči. Cene so lahko zelo primerljive, pravi Alenka Popp Vogelnik, lahko pa je seveda individualno načrtovana hiša, odvisno od velikosti in posebnosti, ki si jih je zamislil naročnik, precej dražja. Če bi primerjali dve hiši s podobno arhitekturno zasnovo in enako bivalno površino, je individualna gradnja dražja za 10 do 15 odstotkov, sklene Nika Kager.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE