Petra in Matevž sta se svoje prostorske stiske začela zavedati že, ko se je pred devetimi leti rodila Hana Re, vendar sta zaradi nepremičninske krize ostajala v stanovanju, le streljaj oddaljenem od strogega središča Ljubljane. Z napovedjo rojstva druge hčerke, Alje, pa se soočenju z dejstvom, da bo prostora kmalu premalo, nista mogla več izogniti.

Nekdanji teoretični pogovori o hiši so zdaj trčili ob praktične finančne omejitve. Hitro sta spoznala, da sanjske parcele znotraj avtocestnega obroča ne bosta dobila. Ne le zato, ker bi za želenih 800 kvadratnih metrov zem­ljišča plačala odločno preveč, ampak tudi zato, ker nista mogla najti lokacije, ki bi bila vsaj podobna idealni, če to že ne bi bila.

Nastopil je trenutek kompromisa: če želita hišo, morata iz Ljubljane. Zdaj, ko že skoraj dve leti živita 15 kilometrov stran, to zanju sploh ni več kompromis. V resnici nimata občutka, da ne živita v prestolnici. Pred tremi leti je nakupu zemljišča sledila izdelava načrta. »Lotil sem se ga enako, kakor da bi šlo za posel,« se spominja Matevž. Ker je bolj tehnično naravnan, pa je hišo načrtoval tako natančno, da ga med njeno postavitvijo ni presenetilo nič, tudi zapleti ne, ker jih je predvidel.

Odločitev za montažno izvedbo je bila preprosta. Klasično grajena in montažna hiša sta po njegovih besedah »strukturno primerljivi, res pa je, da je montažna za 10 odstotkov dražja. Toda hkrati je čas njene postavitve od tri- do šestkrat krajši od trajanja gradnje klasične hiše.«

Ampak tukaj se skriva past, pojasni. Montažna hiša res lahko zraste v nekaj mesecih, vendar »moraš imeti denar zanjo takoj«. Ne moreš je graditi pet let, po drugi strani pa lahko takoj zaživiš v povsem urejeni hiši, v kateri je »kakovost bivanja višja«, zaradi česar se je za montažne hiše odločila tudi večina Matevževih vrstnikov, čeprav je teht­nico na to stran prevesilo tudi dejstvo, da se nikomur več ne ljubi graditi deset let.

Težje se je bilo odločiti za ponudnika. Veliko jih je, zato jih je Matevž izbral 14 in jih razvrstil po svojih kriterijih. Potem se je odpravil do direktorjev treh podjetij, ki so prišla v ožji izbor, govoril z njimi in si na dnevu odprtih vrat ogledal njihovo proizvodnjo.

Natančno je vedel, kaj je pri ponudniku zanj najpomembnejše: da je tehnično dober, a tudi to, da ima ekipo, s katero je mogoče konstruktivno sodelovati. Oba kriterija je izpolnil le Marles. »Presodil sem, da se bom z njimi najlažje dogovarjal.« Z ženo sta si namreč izbrala tipsko hišo, ki sta jo videla na dnevu odprtih vrat, vendar sta jo hotela prilagoditi svojim potrebam. Pri tem sta sodelovala z arhitektom proizvajalca, ker se je porod neustavljivo bližal in časa, da bi s svojim arhitektom projektirala kaj novega, preprosto nista imela.

Pametna hiša skrbi zase

Ampak Petra in Matevž sta dobro vedela, kaj hočeta. Obiskovala sta dneve odprtih vrat, si ogledovala hiše in zbirala ideje. Vse, kar sta si zamislila, sta finančno ovrednotila in si v računalniškem programu naredila stroškovnik. Prihodke in odhodke sta spremljala z grafi. Če sta pri eni stvari porabila več od predvidenega, sta nekje drugje porabila manj.

Finančnemu načrtu sta sledila tako dosledno, da sta hišo postavila in jo opremila v okviru predvidenega proračuna, vendar sta ga na koncu kljub temu prekoračila za osem odstotkov. Stroški urejanja okolice, tlakovcev, robnikov in podobnega so bili višji od pričakovanih.

Na klasičnem in 3D-načrtu sta videla, kak­šna bo njuna hiša, ki meri 150 kvadratnih metrov, vendar se zdi prostornejša. Pritličje s povezanima dnevno sobo in kuhinjo je odprto. Pogleda ne zapirajo niti stopnice, ki vodijo navzgor, ker so konzolne. Načeloma bi morale biti sidrane v armiranobetonsko steno, vendar so našli rešitev in jih namestili na montažno.

Ojačali so jo z nosilcem, v katerega so pritrdili stopnice, potem pa ugotovili, da so razdalje med nastopnimi ploskvami izračunali malce nerodno in jim je ostalo nekaj odvečnega prostora. Težavo so uspešno odpravili, Matevž pa je bil zadovoljen zlasti s tem, da izvajalci napake niso zanikali. Nobene niso, pravi, predvsem pa so bili vedno pripravljeni iskati rešitve. Tudi sam je imel kar nekaj zamisli, ki so zahtevale drugačen pristop. Hiša, ki stoji na meter debeli plavajoči temeljni plošči, je pametna in pasivna.

Pametni nadzor

Ker je pametna, je v njej približno sedem kilometrov električnih in eternetnih kablov, v Matevževem računalniku pa okoli milijon podatkov, ki so jih v zadnjih dveh letih zbrala tipala, nameščena po hiši. Nad njo ima popoln nadzor. Spremlja na primer kakovost in vlažnost zraka, po ravni ogljikovega dioksida lahko sklepa, koliko ljudi je bilo v hiši ob določeni uri, pogleda, kakšna je bila v njej temperatura pred letom dni, in podobno.

Da ima nadzor nad hišo, mu je pri njej tudi najbolj všeč, čeprav bolj ali manj skrbi sama zase. Senčenje je, denimo, samodejno. Ko tipala zaznajo, da bo začelo deževati, se žaluzije spustijo za 45 stopinj, če zaznajo še veter, močnejši od 25 kilometrov na uro, se spustijo za 90 stopinj. Ob običajnih dnevih se najprej spustijo na vzhodni fasadi in potem na zahodni.

S sprožanjem tipal se prižigajo tudi zunanje luči in nekatere notranje. Te zvečer sicer ugasnejo ob programirani uri. Vse luči so LED, ob hiši pa imajo še solarne svetilke in trakove LED.

Ko se sproži alarm, se hiša nemudoma spremeni v trezor. Oglasijo se vsi mogoči piski, spustijo se vse žaluzije in vrata se zaklenejo. To seveda pomeni, da so tudi ta elektronska in se odpirajo s prstnim odtisom.

Kaj se torej zgodi, če zmanjka elektrike? »Vse obstane,« prizna Matevž. Zunanjega agregata še nimajo, vrata, na primer, pa ob čitalniku prstnih odtisov nimajo še ključavnice, da bi lahko vstopili s ključem.

Čist zrak v topli hiši

Hiša prav tako nima kleti, ker si zaradi pasivnosti niso mogli privoščiti izgube energije. Petra in Matevž je ne pogrešata. Ob hiši sta dala postaviti shrambo oziroma prizidek za spravljanje koles, otroškega vozička in podobnega, res pa je, da je pretopla za hrambo ozimnice. Za zdaj ju to ne moti, če pa bi kdaj ju, lahko na vrtu naredita zem­ljanko. Električne in eternetne kable sta do predvidenega prostora zanjo že speljala.

Vse sta resnično načrtovala do najmanjše podrobnosti in tako je bilo že od začetka jasno, da bo ogrevanje talno, zaradi česar je temperatura povsod enaka; pozimi je največ 28,5 stopinje Celzija in poleti najmanj 20. Stroški ogrevanja na kvadratni meter so povprečno štirikrat nižji, kakor bi bili, če bi jo ogrevala klasično, sicer pa v hiši ni ne fosilnih goriv ne plina. Imajo le elektriko. Prihaja od zunaj, ker je Matevž preračunal, da se sončne celice splačajo.

Hišo talno in s toplotno črpalko tudi hladijo. Petra in Matevž sta s tem zadovoljna, težave imata le z vlago. Pozimi je zaradi talnega gret­ja nizka in poleti visoka, zato jima je malo žal, da nista vgradila še konvektorja. Nista pa pozabila na cirkulacijski vod, zaradi katerega topla voda iz pip priteče takoj in jima ni treba iztočiti na litre hladne vode, da bi dočakala toplo.

Da bodo hišo prezračevali z rekuperacijo, prav tako ni bila težka odločitev. Ker je pasivna, je izgube energije malo in tesnjenje temeljito, zato bi jo morali zračiti redno in pogosto. Zaradi rekuperacijskega sistema je povsod svež zrak, tudi če oken sploh ne odprejo, ker tipala 24 ur na dan spremljajo raven ogljikovega dioksida in se zrak zamenja vsako uro. V prostore po ceveh prihaja svež, iz vseh treh kopalnic in iz kuhinje pa se odvaja izrabljen.

Druge vrste čistočo vzdržujejo s sesalnikom, priključenim na centralni sesalni sistem. Deluje po vsej hiši, umazanija pa se zbira v zbiralniku v utilitiju. Tam so še komunikacijska omarica, toplotna črpalka in rekuperacijska kocka s filtri za čiščenje zraka, pa tudi jašek, po katerem ob pralni stroj prileti umazano perilo iz prvega nadstropja.

Spalni del so si namreč uredili pod streho, nagnjeno za pet stopinj, vendar so morali strop nekoliko spustiti, ker pod njim tečejo cevi. Nekaj prostora so izgubili tudi pri prehodu iz glavne spalnice v kopalnico, ker so ga potrebovali za vertikalno cev. Cena čistega zraka, ki prihaja po ceveh, je torej bivalni prostor.

Tisti prostor, ki pri montažni hiši zraste v nekaj urah. Prvi dan je »dvigalo prišlo ob petih zjutraj. Ob sedmih so se sidrali, ob osmih pa je že stalo prvo nadstropje z okni vred.« Hiša, ki jo izdelajo v zaprtem proizvodnem prostoru, je bila postavljena izjemno hitro, potem so sledile finese: za nekatere je Matevž našel svoje izvajalce, za druge je poskrbel Marles.

Ko so se dela bližala koncu, sta se s Petro odpravila v Benetke. Izračunala sta si, da je ceneje, če jima celotno hišo opremi en proizvajalec, zato sta v Benetkah preživela dvakrat po dva dni in se z arhitektko izbranega podjetja odločala o notranji opremi. Čez čas je v Slovenijo pripeljal tovornjak in mojstri so naenkrat opremili malodane vso hišo.

Življenje v njej je boljše kot v klasični gradnji, ugotavlja Matevž. »Čutiš, da hiša diha, da ni toga. Občutek je prijeten, še posebno prijetno pa je, da je v njej takoj toplo in temperatura skoraj ne niha.« Za Petro je največja razlika med stanovanjem in hišo, v kakršni živi, v kakovosti zraka, ki je zdaj res nenehno svež.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi bil potres? »Nič. Hiša bi se zamajala in popokala, kaj drugega pa ne. Lani je strela udarila v bližnji gozdiček. Hiša se je zdrznila kot vagon na želez­niških tračnicah. Ker je temeljna plošča plavajoča, se je premaknila za kakšen centimeter, česar v bloku nisi vajen, ampak to je tudi vse,« razloži Matevž drobne posebnosti montažne hiše.

Nadalje pojasni, da so zunanje stene, debele približno 60 centimetrov in z jeklenimi ojačitvami, polnjene s celulozo, zato bi, če bi izbruhnil požar, skupaj z lesom pač gorele, čeprav so vsi materiali obdelani s sredstvi proti vnetljivosti. Ampak to seveda ne pomeni, da se iz hiše ne bi bilo mogoče pravočasno rešiti. Ju po skoraj dveh letih življenja kaj moti v njej? Slabša zvočna izolacija. Zunanji zvoki sicer ne prodirajo v notranjost, po hiši pa se prosto razlega otroški živžav, tudi zato, ker vsaj v pritlič­ju ni nobenih predelnih sten. Vendar to ne kali njunega zadovoljstva. Leto dni sta vsak svoj prosti trenutek posvetila hiši, da lahko zdaj v njej preprosto uživata.