Ko razmišljamo o energijski učinkovitosti stanovanjskih stavb, običajno najprej pomislimo na toplotno zaščito stavb ter energijo, ki jo potrebujemo za ogrevanje bivalnih prostorov. Takšen način razmišljanja izvira iz poznavanja starejših stanovanjskih stavb, pri katerih sta bili največji energetski problem nezadostna toplotna izolacija in netes­nost stavbnega ovoja. Slaba toplotna zaščita stavbnega ovoja že v zmernem celinskem podnebju povzroči nepotrebno visoko rabo energije za ogrevanje. Poleg tega poslabša bivalne razmere tako v zimskem času kot poleti – takrat zaradi pregrevanja. Toplotni ovoj stavbe predstavljajo vsi elementi stavbe, ki varujejo notranjost pred zunanjimi vplivi: tla proti terenu, zunanje stene, streha in stavbno pohištvo.

Glede toplotne zaščite ni pavšalnih vrednosti

Pri omejevanju potrebne energije za ogrevanje stavbe in definiranju minimalne toplotne zaščite njenega stavbnega ovoja ni pavšalnih vrednosti. Konkretne vrednosti se izračunajo za vsako novogradnjo posebej, saj nanje vplivajo mikroklima lokacije stavbe s temperaturo zunanjega zraka, razgibanost toplotnega ovoja z oblikovnim faktorjem stavbe ter tudi delež steklenih površin v stavbnem ovoju. Tako je za stavbe v milejši mikroklimi zahtevana manjša raba energije za ogrevanje, nasprotno pa lahko v zahtevnejši mikroklimi potrebujejo nekaj več toplote. Zaradi manjše kompaktnosti stavbe oziroma večje razgibanosti toplotnega ovoja lahko novogradnja pridobi manjši odpustek tudi pri potrebni toploti za ogrevanje.

Ta oblikovna razmerja so popolnoma različna, ko primerjamo družinske hiše in večstanovanjske stavbe, zato so večje razlike v zahtevah po energijski učinkovitosti pričakovane tudi v tem pogledu. Za preprosto ponazoritev lahko navedemo okvirne mejne vrednosti za družinsko hišo s tipičnim oblikovnim faktorjem (0,6) ali stanovanjski blok, v Ljubljani ali Mariboru, ki je seveda neprimerno bolj kompaktno oblikovan in ima lahko za polovico nižji oblikovni faktor (0,3). Za takšni novogradnji znašata okvirni dopustni vrednosti za potrebno energijo za ogrevanje stanovanjskih prostorov okoli 40 kWh/(m2a) za hišo in 20 kWh/(m2a) za blok. Če bi takšni novogradnji stali na bistveno »hladnejšem« območju, kjer je povprečna letna temperatura npr. za 2 °C nižja, bi bila dopustna mejna vrednost pri energiji za ogrevanje za približno 10 kWh/(m2a) višja.

Vedeti pa moramo, da so se zahteve Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES) v letu 2015 zaostrile. Pred tem so bile zahteve glede mejne vrednosti za energijsko učinkovitost pri ogrevanju blažje za približno 10 kWh/(m2a). Za stavbe na Primorskem je aktualna tudi mejna vrednost za potrebo po hlajenju, ki pa je bistveno blažja v primerjavi z zahtevami za učinkovitost pri ogrevanju in je definirana zgolj z vrednostjo 50 kWh/(m2a).

Temelj je arhitekturna zasnova

Kako bo projektant izpolnil minimalne zahteve Puresa in jih na željo investitorja še občutno izboljšal, je stvar konkretnih dogovorov med njima in individualnih rešitev. Na energijsko bilanco stavbe vpliva marsikaj, zato se po posameznih segmentih iščejo optimalne arhitekturne, gradbene in energetske rešitve.

Prvi pogoj za energijsko učinkovito in ne predrago stavbo je že sama arhitekturna zasnova. Arhitekt z investitorjem glede na dejanske potrebe določi velikost in etažnost stavbe ter samo oblikovanje toplotnega ovoja. Če je mogoče zagotoviti čim večjo enostavnost in tudi velikost stavbe ohraniti v nujno potrebnih gabaritih, je to dobro izhodišče za projekt, ki bo energijsko in investicijsko učinkovit. Na dobri arhitekturni osnovi, pri kateri so optimirani tudi tlorisi, lega prostorov in s tem steklene površine, lahko v nadaljevanju načrtovanja uporabimo tipične energijsko učinkovite tehnične rešitve, ki niso predrage.

V gradbenem smislu toplotni ovoj zidane stavbe v fasadnem delu in na tleh obdamo na primer z 20 cm toplotne izolacije, na strehi pa je debelina običajno večja od 30 cm. Toplotna prehodnost elementov stavbnega ovoja se giblje tipično med 0,10 in 0,15 W/m2K, pri tem so nižje vrednosti značilne za pasivne hiše, višje pa za nizkoenergijske. Zunanje stavbno pohištvo je skupaj z drugimi detajli in preboji v toplotnem ovoju vgrajeno zrakotesno. Za zagotavljanje stalne kakovosti zraka, pri čemer za prezračevanje porabimo le minimalno količino energije, pa se običajno uporablja centralni sistem prezračevanja.

Pri lesenih hišah je toplotna zaščita običajno še učinkovitejša, saj toplotno izolacijo umes­timo že v ravnine lesene konstrukcije ter jo nato izboljšamo še z dodajanjem izolacije na zunanji strani. Lahko zatrdimo, da je povprečna lesena hiša bolje toplotno zaščitena od povprečno izvedene zidane. Seveda pa težimo k temu, da pri obojih izboljšujemo toplotno zaščito na tistih mestih, kjer je to najbolj potrebno oziroma se tam v energijskem smislu najbolj pozna, ob želji po čim manjšem dodatnem finančnem vložku.

Majhen razpon v naložbi, velik v energijski učinkovitosti

Pri ustrezno optimiranih rešitvah za družinske hiše so investicijske razlike med minimalno učinkovitimi projekti in visoko učinkovitimi, npr. pasivnimi hišami, merljive v nekaj odstotkih. Običajno se individualno izračunajo med optimiranjem tehničnih rešitev in se gibljejo med 5 in 10 odstotki.

Kaj vse nam omogoča učinkovitejša nizkoenergijska ali pasivna hiša v primerjavi z novogradnjo, postavljeno po minimalnih zahtevah? Projekti energijsko učinkovitih hiš so optimirani tudi v arhitekturnem smislu. V takšni hiši lahko zato pričakujemo tudi dobršen del prednosti, ki se pri bivanju kažejo zaradi poglobljenega dela arhitekta – kakovostnejša zasnova tlorisa in njegove vsebine, ustreznejša naravna osvetljenost glede na funkcijo prostorov in podobno. Manjše izboljšave v toplotnem ovoju, ki nas ne stanejo preveč, saj prilagodimo le centimetre toplotne izolacije in karakteristike stavbnega pohištva, pripomorejo k boljšim temperaturnim razmeram ter večjemu toplotnemu ugodju pozimi in poleti. Hiše se poleti ob ustrezni uporabi ne pregrevajo ali vsaj bistveno manj.

Problematičnih toplotnih mostov v njih ni, s tem tudi ne zidne plesni in površinske kondenzacije vodne pare, čemur se prav tako izognemo z ustreznim načrtovanjem detajlov. Dela so običajno bolj kakovostno opravljena, saj jih izvajajo usposobljeni in hkrati nadzorovani izvajalci. Tako se izognemo morebit­nim drobnim in tudi večjim težavam, do katerih pripeljeta površnost ali neznanje. Ne smemo pa pozabiti na učinek sistema prezračevanja, ki nam zagotavlja stalno dobro kakovost zraka in s tem pripomore k naši »učinkovitosti« in boljšemu zdravju. Hiša z manjšimi energijskimi potrebami ima manj zahtevne sisteme za ogrevanje, aktivno hlajenje pa se v zmernem podnebju le redko uporablja ali celo ni potrebno. To so investicijski prihranki. Ne smemo pa pozabiti na manjšo rabo energije in dolgoročno manjše stroške zanjo, saj ima naša nova hiša lahko tudi več kot petkrat manjšo rabo energije glede na povprečne starejše oziroma tudi za polovico manj glede na novogradnjo, grajeno skladno z minimalnimi predpisi.