V domovih je kopalnicam odmerjeno več prostora kot pred desetletjem ali dvema, zato lahko vanje umestimo sodobne kopalniške elemente, kot so masažne prhe, velike kadi z različnimi masažnimi nastavki in savne. Medtem ko si masažno prho lahko omislimo tudi v majhni kopalnici, bomo za masažno kad in savno potrebovali več prostora, preveriti pa bo treba tudi napeljave in jih prilagoditi novim porabnikom.

Masažne prhe in kadi

Sodobne prhe so narejene tako, da se lahko prhamo in masiramo hkrati. Na voljo so preproste, ki omogočajo ročno masažo z enim curkom vode, in masažni sistemi, pri katerih so šobe pritrjene na steno skoraj po celotni višini. Prve so varčnejše pri porabi vode, druge pa – ob večji porabi vode – omogočajo celovito masažo telesa, kombiniramo jih lahko tudi s sistemom za paro in se v njih prepuščamo blagodejnim učinkom savnanja, ki ga je mogoče kombinirati z aromaterapijo, terapijo z barvami ...

Za montažo masažne prhe v stanovanju načeloma ni nobenih ovir, vedeti pa je treba, da je pri stranskih šobah pomemben tlak vode. V višjih nadstropjih stolpnic, na primer, je tlak ponekod slabši, zato od masaže ne bo veliko koristi. Najbolje je izbrati kabino z vgrajenimi elektromotorji, ki poganjajo vodo v šobo, zato pritisk vode v napeljavi ni pomemben.

V malo večjo kopalnico lahko postavimo masažno kad, ki omogoča različne stopnje masaže. Te uravnavamo s pritiskom na gumb. Masažno kad naj bi enkrat na štiri kopanja oziroma enkrat na mesec dezinficirali. Lahko se odločimo tudi za nakup masažnega sistema, ki ga vgradimo v obstoječo kad, vedeti pa je treba, da ga pozneje ni mogoče dograjevati.

Masažni bazeni

Za umestitev masažnega bazena morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Manjši tehtajo prazni približno 250 kilogramov in skoraj tono, ko so napolnjeni z vodo, medtem ko večji prazni tehtajo 400 kilogramov in več, napolnjeni z vodo pa dve toni ali celo več. To pomeni, da mora biti za manjši masažni bazen nosilnost podlage najmanj 320 kilogramov na kvadratni meter in za večjega najmanj 400 do 450 kilogramov na kvadratni meter. Kako velikega bomo kupili, je torej najprej odvisno od nosilnosti podlage, šele nato od tega, koliko ljudi ga bo uporabljalo. Pred nakupom vzemimo v roke še meter in izmerimo širino vrat, skozi katera nameravamo masažni bazen prinesti v svoj dom. Skozi običajna vrata širine 80 ali 90 centimetrov bomo spravili le bazen, katerega višina ne presega 80 ali 90 centimetrov, pa še to le, če pred vrati in za njimi ni nobenih ovir.

Prirediti bo treba tudi električno napeljavo. Kakšen električni priključek bomo potrebovali, je odvisno od števila in moči črpalk, načeloma velja, da je treba za eno črpalko zagotoviti eno fazo. Večji bazeni s tremi črpalkami, na primer, potrebujejo trifazni priključek z avtomatskimi varovalkami po 16 A, na katere ne sme biti vezan noben drug porabnik električne energije. Vsekakor je priklop masažnega bazena na električno omrežje delo, ki ga mora opraviti strokovnjak. Poraba električne energije je odvisna od vrste oziroma modela bazena. Načeloma velja, da se za vzdrževanje oziroma delovanje cirkulacijske črpalke in filtracijo porabi od 2,5 do 4 kWh na dan. Če bazen stoji na prostem, je poraba odvisna tudi od ustrezne izolacije.

Priključitev na vodovodno napeljavo ni problematična, potrebujemo le vrtno cev, ki jo priključimo na najbližji vodovodni priključek. Vzdrževanje bazenske vode je pri sodobnih masažnih bazenih skoraj v celoti avtomatizirano. Uporabnik naj bi vodo preveril enkrat na teden in ji po potrebi dodal sredstva, ki jih priporoči proizvajalec. Tudi sicer vzdrževanje po zagotovilih proizvajalcev ni zahtevno: enkrat na mesec je treba očistiti filtre, kar vzame pol ure (očistimo jih pod toplo tekočo vodo, priporočljivo jih je tudi razmastiti s posebnimi spreji ali tekočinami), vsake tri do šest mesecev pa je treba bazen sprazniti in napolniti s svežo vodo, kar traja tri do štiri ure.

Za piko na i še savna

Savno lahko postavimo skoraj kjer koli, v kopalnici, kleti ali v mansardi, prostor moramo le ustrezno pripraviti. Najmanj težav je s postavitvijo v kopalnici, saj je ogrevana bolj kot drugi prostori, voda pa je pri roki. Glede širine savne ni ovir, priporočljiva višina je vsaj 190 centimetrov. Osnovni material je les, iz katerega je izdelana celotna kabina, od tal, stene, klopi, vzglavnikov in obešalnikov do stropa. Srce vsake savne pa je peč z vgrajenim časovnikom in termostatom. Stena, na kateri bo peč pritrjena, mora biti dodatno ojačana, izbira peči naj bo premišljena, njena vgradnja pa opravljena strokovno.

Pred postavitvijo katere koli savne, pa naj bo finska, turška, infrardeča ali kombinirana, moramo preveriti električno napeljavo in jo po potrebi prilagoditi. Infrardeča savna je preprosta za montažo, prav tako jo je kdaj pozneje mogoče premakniti v drug prostor. Zanjo potrebujemo le prostor in vtičnico, večinoma zadostuje enofazni priključek oziroma navadna vtičnica, medtem ko druge napeljave niso potrebne. Kljub temu vgradnjo savne oziroma peči prepustimo strokovnjakom.

V finski savni navadno potrebujemo za priklop peči trifazni priključek (380 V). V manjši, s prostornino do štirih kubičnih metrov, lahko peč priključimo na enofaznega. Že pred postavitvijo savne pa moramo poskrbeti za njeno toplotno izolacijo. Toplotni učinek peči se namreč za vsak kvadratni meter izolirane stene ali stropa savne poveča za kilovat. Uporabimo izolacijo iz anorganske volne, ki preprečuje vdor vlage v druge prostore. Na stenah naj bi bila debela najmanj pet centimetrov, na stropu najmanj deset.