Da je največji potencial prihranka energije v toplotni izolaciji stavb, strokovnjaki opozarjajo že dolgo časa. Pred kratkim so o tem govorili tudi strokovnjaki centra za energetsko učinkovitost na Institutu Jožefa Stefana, ki so pripravili strokovno interpretacijo rezultatov lanske Raziskave energetske učinkovitosti Slovenije (REUS 2011) in jo prejšnji mesec objavili pod naslovom 12 resnic.

V interpretaciji so se osredotočili na izolacijo fasade in zasteklitev oken, saj ta dva elementa najpogosteje predstavljata največji delež površin. Na podlagi odgovorov v raziskavah REUS 2010 in 2011 so ocenili, da je povprečna debelina izolacije na enodružinskih hišah 4,4 centimetra, na večstanovanjskih hišah pa 3,1 centimetra. Glede na zahteve Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES), ki na področju toplotne zaščite določa največ­jo dovoljeno toplotno prehodnost zunanjih sten 0,28 W/(m2K), kar pomeni najmanj 12 centimetrov izolacije, priporočljivo pa je 14 do 16 centimetrov, je bila torej povprečna debelina izolacije pri enodružinskih stavbah 2,8-krat, pri večstanovanjskih pa skoraj 3,9-krat tanjša. Med enodružinskimi hišami je bilo v letih 2010 in 2011 po debelini izolacije s pravilnikom skladnih le devet odstotkov stavb, med večstanovanjskimi komaj pet odstotkov. Med prvimi je bil delež energijsko neučinkovitih 59-odstoten, med drugimi pa celo 75-odstoten.

Po raziskavah REUS 2010 in 2011 je bil delež energijsko učinkovite zasteklitve v slovenskih gospodinjstvih v enodružinskih hišah 31-odstoten, v večstanovanjskih pa 39-odstoten. Ravno nasprotno kot pri fasadi torej.

Toplotno izoliranih več hiš, manj blokov

Strokovna interpretacija letošnje raziskave REUS še ni na voljo, a podatki so zelo zgovorni. Dobra tretjina gospodinjstev (35 odstotkov) živi v objektih, ki so bili zgrajeni med letoma 1975 in 1989, slaba tretjina pa v objektih, zgrajenih med letoma 1950 in 1974. Za toplotno izolacijo fasade so poskrbeli v tretjini gospodinjstev (32 odstotkov), pri čemer je bil ukrep pogosteje izveden v enodružinskih stavbah (39 odstotkov) kot v večstanovanjskih (17 odstotkov).

Največ toplotnoizolativnih posegov na fasadi je bilo opravljenih po letu 2000, kar 62 odstotkov, od tega tretjina med letoma 2000 in 2007. Zato ne preseneča, da je najpogostejša debelina izolacije od pet do deset centimetrov, saj takrat še niso veljale zahteve Puresa, medtem ko ima več kot deset centimetrov debel zaščitni ovoj le šest odstotkov stavb (devet odstotkov hiš in dva odstotka večstanovanjskih stavb). Še bolj skrbi podatek, da je brez vsakršne toplotne izolacije še vedno kar 38 odstotkov vseh stavb, v katerih živijo sodelujoči v letošnji raziskavi REUS, od tega je 33 odstotkov enodružinskih hiš in kar 46 odstotkov večstanovanjskih stavb.

Malce bolj spodbudni so podatki za strehe, ki so jo zamenjali na več kot polovici stavb (64 odstotkov hiš in 43 odstotkih večstanovanjskih stavb). Slabo pa je, da je pod četrtino streh toplotna izolacija debela od šest do 15 centimetrov, dobra tretjina jih izolacije sploh nima.

Izolacija podstrešja je bila izvedena na dobri tretjini hiš. Podobno kot druge sanacije je bila tudi ta najpogosteje opravljena med letoma 2000 in 2007 (v 38 odstotkih gos­podinjstev), po letu 2008 pa je bilo takih hiš manj, 31 odstotkov. Med letoma 2000 in 2007 je bila izolacija podstrešja večkrat opravljena pri enodružinskih hišah, po letu 2008 pa večkrat pri večstanovanjskih stavbah.

Več novih oken v blokih

V dobri polovici gospodinjstev (55 odstotkov) so že menjali okna, največ sanacij je bilo izvedenih med letoma 2000 in 2007, dobro tretjino (38 odstotkov) so jih menjali po letu 2008. Enak odstotek oken v slovenskih gospodinjstvih je starih od 20 do 35 let (38 odstotkov), dobra četrtina pa od pet do 20 let.

Dobra polovica (55 odstotkov) oken je lesenih, plastičnih oziroma iz pvc jih je 43 odstotkov. Prevladujejo enojna okna z dvoslojno zasteklitvijo, z navadnim termopanom (40 odstotkov), v dobri četrtini (27 odstotkov) gospodinjstev imajo škatlasta okna z dvojno zasteklitvijo.

Spodbude Eko sklada bi morale biti večje

Pomembno vlogo pri spodbujanju učinkovite rabe energije pri ogrevanju stanovanjskih in javnih zgradb ima javni okoljski sklad z nepovratnimi sredstvi za toplotne izolacije tovrstnih objektov in zamenjave oken in ugodnimi posojili. Eko sklad od leta 2005 kreditira tako rekoč vsa področja, ki v gospodinjstvih omogočajo zmanjševanje rabe energije in zamenjavo fosilnih goriv z OVE. Od leta 2008 so ukrepi, ki jih sklad subvencionira, identični ukrepom, ki jih kreditira. Kljub ugodnim posojilom, v katera so posredno vključene tudi subvencije, ki lahko dosegajo do 15 odstotkov glavnice, pa je interes po kreditiranju občutno manjši kot po subvencijah.

Kakor je na okrogli mizi z naslovom Porabi manj, ki je potekala v okviru predstavitve rezultatov četrtega vala Raziskave energetske učinkovitosti Slovenije na Gospodarski zbornici Slovenije, povedal direktor Eko sklada Franc Beravs, naj bi sklad do leta 2016 zagotavljal približno 30 milijonov evrov ugodnih posojil na leto za podjetja in občane. Vir subvencij je zagotovljen le do leta 2014, vendar na skladu ocenjujejo, da bi se glede na izvajanje akcijskega načrta, ki traja do leta 2016, tudi obdobje subvencij lahko podaljšalo vsaj do leta 2016. Glede na zdaj veljavno uredbo o zagotavljanju prihrankov energije pri končnih odjemalcih pa bi lahko imel Eko sklad za nepovratne finančne spodbude na voljo okrog 28 milijonov evrov na leto.

Od leta 2005 do danes je za ugodna posojila na področju ravnanje z energijo zaprosilo 4600 občanov, pri čemer je posamezno posojilo pokrilo 100 odstotkov naložbe. Teh je bilo vseh skupaj za 52 milijonov evrov. Od 2008., ko je sklad začel dodeljevati subvencije, je zanje po Beravsovih besedah zaprosilo skoraj 56.000 občanov, dodeljenih pa jih je bilo za več kot 63 milijonov evrov. Subvencije sicer dosežejo manj kot 20 odstotkov priznanih stroškov naložbe. Povedano drugače: slovenska gospodinjstva so od leta 2008 do danes skupaj s subvencijami v različne naložbe vložila okrog 430 milijonov evrov.

Slovenci smo torej pripravljeni plačati iz lastnega žepa, če nekaj prispeva tudi država, zato je na področju URE in OVE v stavbah po Beravsovih besedah velik potencial, po njegovi oceni za več kot štiri milijarde evrov, pri čemer za 100 milijonov naložb na letni ravni pomeni tisoč delovnih mest pri montaži. Zato je, kakor je poudaril na okrogli mizi, samo vprašanje politike, ali bomo z 28 milijoni evrov, zbranimi po sedanji uredbi, z višjimi letnimi zneski spodbujali naložbeni cikel in s tem omogočali nova delovna mesta na področju energijske sanacije stavb. To bi bil najcenejši ukrep za preboj iz gospodarske krize, saj aktiviramo prihranke gospodinjstev in jih usmerimo v učinkovito rabo energije in obnovljive vire.