Glede na to, da imajo, kot slišim, tiskani mediji težave, bi tudi Vas prosil, če bi mi ustregli in po 20 letih ugasnili ter prenehali izhajati. Moram Vam zaupati, da jaz in moja mačja družba pozorno spremljamo naše lastnike, pozorno jih opazujemo, evalviramo, motrimo, se čudimo in se nad njimi zgražamo, medtem ko v poznih urah o njih z veliko mačje retorike in gestikulacije debatiramo in polemiziramo. Vstopili smo v njihova življenja, se stopili z nekaterimi njihovimi navadami, postopki, obrazci, ceremonijami in dejanji – kot lahko vidite, smo se naučili celo brati in pisati (jasno, naučili smo se še marsikaj drugega, a nismo tako neumni, da bi si sami začeli čistiti mačje stranišče in se mučili s pranjem svoje posode za hrano, ko pa se naši lastniki kar tepejo, kdo bo to storil prvi, zato o takšnih stvareh raje molčimo).

Toda naj se povrnem k bistvu, sem oranžno tigrast samec, ki ljubi mir, uživa v svoji neljudskosti in je ponosen na lastno nepriljudnost, zato se na Vas obračam z zgodbo, ki Vam bo osvetlila moj položaj, v katerem sem se v zadnjih letih znašel. Vse skupaj se je začelo leta 2005, ko je lastnica povsem prenovila svojo spalnico in dve otroški sobi. Nikoli ne bom pozabil tistih sončnih dni, ko se je začelo razbijanje, ropotanje, vrtanje, prah, gneča mojstrov, vpitje, hrup, krohot, žaganje, lomljenje, rezanje, varjenje, sestavljanje, odvažanje, prinašanje, odnašanje, barvanje in lakiranje. Vse to zgolj zaradi tega, ker je nekaj podobnega videla v reviji, ki jo vsak teden – vsak teden! – prinese iz službe, v reviji Deloindom. In ker jo prinese vsak teden, se je zgodba ponovila leta 2009, ko je taista lastnica zaradi minornega izliva vode v kopalni kadi naročila zamenjavo, prenovo in preureditev nič manj kot celotne kopalnice! Ker je podobne fragmente kopalnic videla v Deluindom.

Zakaj Vam to govorim – ne le da so se mučne scene z razbijanjem, ropotanjem in vrtanjem ponovile v enakem vrstnem redu, takrat so se zame začeli tudi dnevi, ko sem moral prespati pri sosedih ali v hladnih kletnih prostorih ali na bližnjih kmetijah in senenih kupih, kjer najdem vsaj malo blaženega miru, ki ga tako obožujem. A moja zgodba se tu ne konča. Leta 2010 se je v kuhinji pokvaril pomivalni stroj. To bi v drugih – normalnejših – družinah pomenilo, da preprosto kupiš novega, toda ne v naši hiši ... moji vrli lastniki so zamenjali celotno kuhinjo in jedilnico. Ker je lastnica nekaj podobnega videla v Deluindom.

Kot lahko vidite in kot je meni že zdavnaj postalo jasno, so moji lastniki zašli v spiralo, ki ji rečejo Diderotov efekt, in nihče od mojih sostanovalcev ne ponuja ne rešitve ne vidika, kako bi to sago končali. Še več, letos ... no, letos je na vrsti celo sama zunanja meja mojega teritorija in moja poletna rezidenca – atrij z vrtom. Ker so vsi skupaj videli nekaj podobnega v Deluindom (res je tudi, da bodo jeseni zamenjali še vsa okna in okvirje, a sem za to kriv sam, ker sem pretiraval z brušenjem krempljev, a dobro vem, da bi menjavo oken, ki pa so tudi stara že več kot četrt stoletja, z večjo ali manjšo turbulenco že preživel).

Torej, drage novinarke in novinarji priloge, izgubil sem kar nekaj življenj – in ne pozabite, da jih imam na voljo zgolj devet – na račun teh domačih obnov in menjav. Priznam, tudi jaz s tacami občasno prelistam in preberem Vaš časopis (to boste lahko videli na eni od priloženih slik, ki jo je ustvaril moj belo-sivi prijatelj Platon, v enem od tistih sladkih trenutkov, ko lastnikov ni bilo doma in smo mačke pač zaplesale), čeprav ob napisanem večkrat zaspim in verjetno bi to pripisal kar neprijetnim spominom iz nedavne preteklosti (na primer: prvič, ko sem zagledal lastno podobo v novem ogledalu, ki je segalo od stropa do tal in je bil del prenove hodnika, sem elektrificirano nasršil dlako, ker sem mislil, da si je druga mačka drznila vstopiti na moje ozemlje). Zato upam, da boste mojo željo vsaj družno pretresli, če ne že družno upoštevali.

Zavedam se, da sem, kot nekateri moji ostali mačji kolegi, ljudomrznež, primerljiv zgolj s kakšnim Thomasom Bernhardom, tistim avstrijskim pisateljem, z eno redkih oseb, ki nam lahko v svojih delih tako elegant­no parira. Toda takšne oblikovalske in renovatorske eskapade pomenijo, da moram ptiče, rovke in miši, ki jih ujamem, pustiti na poljih in travnikih, vsekakor pa se z njimi ne morem hvaliti pred lastniki, ki so zakopani v prenovo svojega bivališča. Poleg tega se domov vrnem ves umazan in nepristojnega izgleda, kar pomeni, da potrebujem več kot pol dneva, da z jezikom odstranim vse bilke in vejice s svojega dlakavega kožuha – da bolh, uši in klopov, ki se jih moram lotiti z zobmi, niti ne omenjam.

Zato na Vas naslavljam željo, ki sem jo izrazil v uvodu in ki se napaja v hrepenenju po tem, da bi preživel preostanek te svoje mačje eksistence v miru in brezdelju – brez nepotrebnih divjanj človeških hrustov in grobijanov, ki jih moji cimri angažirajo za nepotrebno estetizacijo in redekoracijo lastnega dóma. Želja se napaja v hrepenenju, da bi življenje končal brez prevelikih stresov in pretresov, zlomov in prelomov, usihanj in nihanj, to pomeni dolgočasno, dolgovezno, miroljubno in spokojno. Upam, da boste prebrali moje pismo in upoštevali mojo željo, za kaj več mi že zmanjkuje časa, saj me Platon in Mefisto nestrpno čakata na bližnjih stopnicah – tudi njuni lastniki v zadnjih tednih čvekajo in blebetajo o prenovah in obnovah, zato smo sklicali strateški sestanek, na katerem se bomo poskusili organizirati ...

Lep mačji pozdrav. Puss.

Za zgodbo lahko glasujete TUKAJ, ostale zgodbe pa najdete TUKAJ.