Skupno jim je tudi, da so zasnovane zelo preprosto in gospodarno. Bivanje in delo v njih sta zaradi veliko svetlobe, stalne temperature in vedno svežega zraka prijetni. Izmed njih predstavljamo najzanimivejše, tri stanovanjske in poslovno hišo.

Stanovanjski četverček na Predarlberškem

Pasivni dvonadstropni četverček, ki je delno podkleten, so zgradili leta 1997 po načrtih priznanega avstrijskega arhitekta Walterja Unterrainerja, ki v eni od hiš tudi živi. Arhitekturna zasnova v obliki štirih povezanih kubov z ravno streho, ki so v različnih nivojih, se staplja s topografijo okolice. Hiše ne izstopajo od okoliških kmetij in gospodarskih poslopij, saj z leti obledela macesnova fasada posnema nekdanji način gradnje kmečkih hiš, ki so bile obložene z lesenimi skodlami.

Južna fasada je skoraj popolnoma zastekljena, prostor med stekli pa so izkoristili za namestitev sončnih kolektorjev, ki skupaj s tistimi na strehi zadostijo vsem potrebam stanovalcev po topli vodi. Hiše imajo od 7 do 12 kvadratnih metrov sončnih kolektorjev. Velike steklene površine, ki so trislojne s kakovostnimi macesnovimi okvirji, spustijo v prostore veliko svetlobe, presežek ugodja pa so prelepi pogledi, ki se odpirajo na južni strani, in občutek neposredne povezanosti z zunanjim svetom. Pozimi so steklene površine hkrati sprejemniki toplote, poleti pa so zasenčene. Na severni strani so okna majhna, v spalnih prostorih so celo le ozke podolgovate line, da so toplotne izgube čim manjše.

Konstrukcija hiš je montažna, iz kakovostnega smrekovega lesa in polnjena s 30 centimetri celuloznih kosmičev, enaka toplotna izolacija je tudi v lesenih tleh, s skupno debelino 60 centimetrov. Fasada je narejena iz neobdelanih macesnovih desk, ki so položene navpično, da voda z njih lahko odteka, na vrhu pa so zaščitene z majhnim nadstreškom, da ne prodira neposredno v desko. Les ni impregniran niti kako drugače zaščiten, zato je zaradi vremenskih vplivov z leti dobil sivosrebrno patino. Kot so nam povedali gostitelji, bo zdaj 10 let staro fasado treba zamenjati čez približno 30 let.

Hiše so velike 126 kvadratnih metrov, v pritličju je dnevni prostor s kuhinjo, ki skupaj merita 62 kvadratnih metrov, v zgornjem nadstropju pa so tri spalnice in kopalnica. Stropovi v teh prostorih so nižji, ker so s tem privarčevali pri materialu, zaradi manjšega volumna pa tudi pri porabi energije za ogrevanje, hlajenje in prezračevanje. Hiše porabijo za ogrevanje in prezračevanje od 9,8 do 11 kWh/m² na leto. Potrebno toploto zagotavlja naprava za prezračevanje z rekuperacijo toplote s 85-odstotnim izkoristkom, pred katero je vklopljen še zemeljski prenosnik. Po potrebi se vključi še manjša toplotna črpalka zrak/zrak, ki zrak segreje na sobno temperaturo. V bivalnih prostorih sta nameščeni po dve šobi; skozi eno v prostor prihaja svež, skozi dva filtra očiščen zrak, skozi drugo pa se črpa že predihan zrak. Moč vpihavanja in izsesavanja se uravnava samodejno glede na število ljudi v prostoru. Za pripravo tople vode ima vsaka hiša od 750 do 1200 litrov velik hranilnik toplote. Vse napeljave so speljane pod montažnim lesenim stropom, kar omogoča lahek dostop do njih. Tudi večina drugih elementov v notranjih prostorih je lesenih in montažnih, da lahko stanovalci predelne stene prestavljajo glede na trenutne življenjske potrebe, montažni so prav tako deli talnih oblog, pod katerimi je električna napeljava. Lahko rečemo, da tudi notranja oprema v celoti sledi načelom trajnostne gradnje, brez kakršnih koli nepotrebnih presežkov in v skladu z zahtevo po kar najmanjši porabi energije. V kleti hiš je skupna garaža za avtomobile, v njej pa je tudi strojnica. Klet je ločena od pasivnega oboda hiš, da ne povzroča nepotrebnih toplotnih izgub.

Pasivna hiša Ess Laengle na Predarlberškem

Atrijska pasivna hiša z dvema nadstropjema v enem in garažo v drugem kraku je bila zgrajena leta 2003. Tudi zanjo je načrte naredil arhitekt Walter Unterrainer. Njeni posebnosti sta oblika in fasada. Za pasivne hiše namreč velja, da naj ne bi bile členjene. Vendar sta v tem primeru garaža in terasa nad njo povsem ločeni od pasivnega stanovanjskega dela, ki meri 140 kvadratnih metrov. V tem delu so upoštevane zakonitosti načrtovanja pasivnih hiš – tako so na jugu v obeh nadstropjih velike steklene površine s trislojno zasteklitvijo in macesnovimi okvirji in obveznimi senčili za zasenčevanje poleti. Okna na severni in vzhodni strani pa so zelo majhna. Pasivni del hiše je kub, z ravno streho, na kateri je nameščenih 22 kvadratnih metrov sončnih celic, ki zagotovijo skoraj vso potrebno električno energijo v hiši.

Za fotovoltaiko, pridobivanje električne energije s sončnimi celicami, so se lastniki odločili potem, ko so kar 11 tisoč evrov privarčevali z izbiro fasade. Arhitekt si je najprej zamislil macesnovo fasado, vendar bi potem zmanjkalo denarja za sončne celice. Tako so našli drugo rešitev, po kateri je hiša znana daleč naokoli. Masivno smrekovo konstrukcijo, ki je polnjena s 30-centimetrsko izolacijo iz celuloznih kosmičev, so oblekli v posebno tkanino iz okolju prijaznega polietilena. Ta zagotavlja dobro prezračevanje fasade, hkrati pa je vodoodporen in vodoodbojen. Hiša ima zato nekoliko nenavaden videz, vendar kljub temu da stoji v strnjenem naselju, ne izstopa preveč. Tla proti zemlji, ki so prav tako lesena, so izolirana s 25 centimetri penjenega stekla.

Za ogrevanje in prezračevanje ter hlajenje poleti je poskrbljeno s prezračevalnim sistemom z rekuperacijo toplote, ki ima skoraj 100-odstotni izkoristek, zrak pa zajema na dvorišču. Za dodatno ogrevanje je poskrbljeno s toplotno črpalko z zemeljskimi sondami. Odločili so se še za manjšo peč na pelete, ki so jo bolj zaradi videza in ugodja ob plamenih ognja postavili v dnevni prostor. Na stenah bivalnih prostorov so ilovnati ometi. Omeniti velja še, da so vse konstrukcijske dele hiše pripravili vnaprej, zato je njena postavitev trajala le nekaj dni, dodatno pa so čas gradnje in s tem stroške zmanjšali z izbiro fasade.

Majhna pasivna hiša za dva

Le 80 kvadratnih metrov velika pritlična hiša stoji na koncu majhne vasi na Predarlberškem. Lastnika sta se vanjo vselila pred dobrim letom. Tudi njen arhitekt je Walter Unterreiner. Hišo je zasnoval tako, da stoji na kolih in je od terena dvignjena približno 20 centimetrov. Tako so se izognili vodi in vlagi, ki bi lahko škodila povsem leseni masivni konstrukciji. Ta je v celoti izolirana s celuloznimi kosmiči, na zunanji strani obložena s fasado iz neobdelanih in nezaščitenih macesnovih desk, notranji ometi pa so ilovnati. Stene so debele 45 centimetrov. Na ravni strehi je nameščen sistem za vsesavanje meteorne vode, ki odteka s strehe na vzhodni strani, pretok pa je narejen tako, da zagotavlja odtekanje vode tudi ob večjih količinah padavin. Vhod v hišo, nadstrešek za avtomobil in lopa so na severni strani in ločeni od pasivnega dela hiše.

Dnevna soba in spalnica sta na južnem delu hiše za velikimi okni, ki so tudi tu trislojna in z macesnovimi okvirji. Stropovi in tla so v celoti leseni in montažni, pod njimi pa so nameščene vse napeljave. Hiša je ogrevana in prezračevana s prezračevanim sistemom z rekuperacijo toplote. Zunaj je zračni kolektor za zajem zraka, ki pride v hišo po 180 metrih cevi, vkopanih pod zemljo na dvorišču. Za dodatno segrevanje vstopnega zraka poskrbi majhna toplotna črpalka. Črpalka, prezračevalna naprava in zbiralnik tople vode so vgrajeni v kompaktno napravo, ki so jo postavili kar v zidno omaro z drsnimi vrati v dnevnem prostoru.

Lastnika sta za hišo, ki je bila narejena na ključ in ponuja vse potrebno udobje, odštela 160 tisoč evrov, kar je za avstrijske razmere zelo gospodarna naložba.

Poslovna stavba v švicarskem Churu

Trinadstropna pasivna poslovna stavba je ena najsodobnejših v Švici. Osnovni materiali konstrukcije so steklo, beton in les. Stavba je narejena brez podpornih zidov, z nosilno konstrukcijo iz betona in lesa pa je bila narejena premostitev z nosilcem velikosti 2 krat 10 metrov. V notranjosti vidni zid iz apnenega peščenca in leseni stropovi delujejo kot hranilniki toplote, hkrati pa zaradi zmožnosti absorpcije zračne vlažnosti in vonjav pripomorejo k ugodnemu počutju 30 zaposlenih. Zunanji zid je sestavljen iz 20 centimetrov betona, sledita votla lesena konstrukcija, polnjena s 25 do 30 centimetri celuloznih kosmičev, in prezračevana lesena fasada iz macesnovih desk. Temelji so izolirani s penjenim steklom.

Stavba za ogrevanje izkorišča sončno obsevanje, ki v prostore prodira skozi velike steklene površine na južni, zahodni in vzhodni strani. Vsa okna so opremljena s senčili in tendami, ki se samodejno spuščajo in dvigajo ter spreminjajo naklon glede na pot sonca in njegovo moč. Da bi na južni strani lahko sprejeli čim več sončne energije pozimi, v drugem in tretjem nadstropju posebna premična senčila preusmerjajo sončno sevanje skozi okna proti stropu in hkrati preprečujejo bleščanje. Poleti s senčili preprečujejo vdor toplote v stavbo, ki jo vsako noč prezračujejo s samodejnim odpiranjem oken na vseh straneh, tako da se ustvari prepih. Sistem odpiranja je nadzorovan tako, da se okna ponoči pri zunanji temperaturi 14,5 stopinje Celzija samodejno zaprejo. Notranja temperatura pa ne pade pod 20 stopinj Celzija. Dodatno ogrevanje potrebujejo le decembra in januarja. Zato sta v dveh nadstropjih nameščeni dve peči na pelete moči 16 kW, ki se vključita, če temperatura v prostoru pade na 19 stopinj Celzija, in ugasneta takoj, ko temperatura naraste nad 21 stopinj Celzija. Peči delujeta tako, da vsrkata zrak iz prostora, ga segrejeta in vrneta v prostor.

Ker so med delovnim časom okna zaprta, je v zgradbi vgrajen sistem prezračevanja. Svež zrak prihaja v prostore z majhno hitrostjo, tako da ni prepiha. Zrak se v vsej stavbi izmenja v treh urah. Pozimi ga segrevajo z rekuperatorjem toplote, ki ima od 80- do 90-odstotni izkoristek, poleti pa gre svež zrak neposredno v sistem in rekuperator ne deluje. Prostore, kot že rečeno, hladijo ponoči s klasičnim prezračevanjem. V stavbi je poskrbljeno tudi za električno energijo, saj imajo na ravni strehi dovolj sončnih celic. Te v mesecih s krajšimi dnevi dajo skoraj vso potrebno elektriko, v mesecih z daljšimi dnevi pa ustvarjajo celo presežke. Dva sončna kolektorja zagotovita vso potrebno toplo vodo.

Gradnja takšne poslovne stavbe je bila približno tri odstotke dražja od gradnje stavbe s klasičnim načinom ogrevanja. Vendar je treba vedeti, da bi v klasično grajeni stavbi za ogrevanje na leto porabili približno 15 tisoč litrov olja, kar pomeni nekaj manj kot šest litrov na kvadratni meter uporabne površine. Zdaj porabijo le od 1 do 4 kWh, v najbolj mrzlih mesecih pa 8 kWh energije na kvadratni meter na leto, kar je še precej manj od meje, ki je postavljena za pasivne hiše.

Delo in dom, 5. september 2007