Na Oklukovi Gori v bližini Krškega stojita za to okolje malce nevsakdanji hiši. Vsaj na prvi pogled. Kljub sodobni arhitekturni zasnovi in uporabljenim materialom se oba objekta po svoji velikosti, obliki in barvi nevsiljivo vklapljata v ruralno okolje. Skromne zunanje dimenzije omogočajo notranje prostore z zavidljivo visokim bivalnim standardom.

Velikost je pomembna, pravijo nekateri. Drugi prisegajo na boljšo tehniko. Na boljšo opremljenost. Kaj je torej tisto, kar zares šteje? Kar je optimalno, če že ne idealno? Verjetno je kombinacija obojega. Velikost bivališča sama po sebi še ne pomeni, da je to tudi kakovostno. Veliko hišo včasih enačimo z velikim avtomobilom. Vendar je razlika med njima precejšnja. Ne le v fizični velikosti in denarni vrednosti, temveč tudi v simbolnem smislu. Velikost posameznih prostorov vsake bivalne enote dandanes do neke mere določajo standardi in pravilniki. Tudi opremljenost z osnovnimi napravami in napeljavami, ki skrbijo za ogrevanje, prezračevanje, hlajenje in razsvetljavo, je predpisana. Vse našteto pa seveda še ne omogoča, da stanovanjska hiša postane več kot le korektno povprečno prebivališče. Poleg njene vsebine je pomembno tudi to, kje stoji. V naselju – v urbanem prostoru ali zunaj njega. V primestju ali na podeželju. Bivalne zahteve, potrebe, možnosti in standardi, ki veljajo v mestu, se od nekdaj razlikujejo od tistih, ki veljajo zunaj njega. Ne le materialno, temveč tudi pomensko. Prav zaradi nerazumevanja ali neupoštevanja tega dejstva nastajajo v grajenem prostoru konflikti. Ko bi radi arhitekturo neposredno presadili iz enega v drugo okolje, najsi gre za uporabljene materia­le, velikost, oblikovno zasnovo, barve, umestitev v prostor, odnos do grajenih in naravnih danosti. Včasih lahko slišimo, da je bistvo dobre arhitekture v tem, da zna spoštovati in nadgraditi tisto, kar omogoča ali nakazuje že sama lokacija, v katero bo arhitektura umeščena. V mestu so to obstoječe zgradbe, trgi, ulica, pogledi, na podeželju pa predvsem naravne danosti. Razgled, razgibanost zemljišča, osončenost, gozdni rob, orientacija so samo nekateri, najbolj vidni dejavniki, ki določajo dobro oblikovano arhitekturo.

Na Oklukovi Gori v bližini Krškega je območje vinske trte. Kjer niso brajde in sadovnjaki, je gozd. Skoraj dobesedno. Na gozdnem robu ob lokalni cesti stojita dve hiši. Stanovanjsko in gospodarsko poslopje. Obe sta prenovljeni. Avtorji arhitekture Miloš Florijančič, Matej Blenkuš in Katja Cimperman so v okviru ateljeja Abiro zasnovali in izpeljali prenovo na sodoben način in s sodobnimi materiali. Cesta, ki je včasih potekala med objektoma, ju zdaj obide po severozahodni strani. Zaradi tega gozdni rob sicer ni več tako blizu in tako zanimiv, kot je bil nekoč, vendar je novo dvorišče oblikovno in simbolno povezalo hiši v prostorsko zaokroženo celoto, ki jo na južni strani logično dopolnjuje kamnita terasa z leseno pergolo. Tudi odprto ognjišče je tam. Ker pač sodi zraven. Namenjeno je za bolj sproščeno pripravo hrane v toplih mesecih. Kadar pridejo obiski ali zgolj za svojo potrebo. Terasa leži na južnem vogalu stanovanjske hiše, ob glavnem vhodu. Gostom tako ni treba iti skozi hišo ali naokoli, da bi prišli do nje. Poleg naravne prijetnosti, ki ga ponuja tak polodprt bivalni prostor, omogoča terasa tudi čudovit razgled na Krško polje in okoliško gričevje.

Sprehajamo se okoli večje, stanovanjske hiše. Zasnovana je razmeroma monolitno, kompaktno. Hišni podstavek ali »cokel« je obložen s ploščami iz naravnega kamna nepravilnih oblik. Kot nekakšen vezni člen med organskostjo naravne podlage in strogo geometrijo stavbne mase. Fasadna obloga iz montažnih vlaknocementnih plošč je, lahko bi se reklo, kar visokotehnološka. Upoštevati je namreč treba dejstvo, da je prenovljena arhitektura umeščena v ruralno, ne mestno okolje. Okenske odprtine so poudarjeno izmaknjene iz ravnine fasade. Zato posrkajo še več naravne svetlobe, ki jo nato pošiljajo v notranjost. Streha se načrtno odpoveduje napušču ter s tem prekinja tradicionalno in funkcionalno zaščito fasade pred padavinami – ker je zaradi uporabe vremensko odpornega materiala preprosto ne potrebuje več. Ostal je le strešni žleb, ki logično zaključuje pločevinasto ploskev kritine in hkrati prevzema vlogo strešnega venca fasade. Tudi v likovnem smislu. Strešna konstrukcija je jeklena, kar omogoča kar najboljši izkoristek dragocenega podstrešnega prostora. K temu po svoje pripomore tudi razmeroma velik naklonski kot strehe. Usmeritev slemena spoštuje naravne danosti okolice, saj poteka skladno s plastnicami terena in bližnjo linijo gozdne meje. Svetlo siva barva fasade in strehe deluje v odnosu do okolice dovolj nevtralno, hkrati pa dopušča naravi ustvarjanje subtilnih barvnih vtisov, ki so rezultat neprestano spreminjajoče se naravne svetlobe.

Glavni hišni vhod je za dobre pol etažne višine dvignjen nad nivo terase. Kljub temu da se je treba do njega vzpeti po stopnicah, deluje nevpadljivo. Skupaj z nadstreškom, ki ga ščiti pred vremenskimi nevšečnostmi, je diskretno umeščen ob rob terase. Za vhodnimi vrati je predprostor z garderobo. Majhen je, vendar zaradi velikega zrcala ne daje občutka utesnjenosti. Zrcalo je postavljeno v niši, levo od vrat, da nas ob prihodu ne zmoti, ob odhodu pa lahko diskretno še enkrat preverimo bodisi vozel na kravati ali urejenost pričeske. Naslednji prostor, v katerega vstopimo, ima, poleg terase, gotovo najlepši razgled v dolino. Veliko panoramsko okno, ki sega do tal, dopolnjuje preprosta, vendar zelo udobna klop za pomenkovanje, pitje čaja ali kave ali pa zgolj za posedanje in uživanje v razgledu. Ambient se brez odvečnih vrat nadaljuje v hibridni, kuhinjsko-jedilni del pritličja. Edini z vrati ločen prostor v pritličju je minimalna kopalnica z dnevnim straniščem. Laboratorijski del kuhinje jasno zamejuje niz prosto visečih omaric in kuhinjske nape. Jedilna miza je postavljena ob velikem oknu v severozahodni zunanji steni.

Okno jedilnice je obrnjeno proti cesti, v ozadju je zelena kulisa gozda. Lesene okenske lamele varujejo notranjost pred pogledi od zunaj in pregrevanjem. Kljub temu je v lepem pomladnem in jesenskem vremenu jedilnica polna prijazne popoldanske sončne svetlobe. Nasploh so okna pri tej hiši več kot le odprtine v zunanji steni. Tista, ki so spuščena do tal, učinkujejo skupaj z vrati presenetljivo enotno in skladno z modularno zasnovano in členjeno fasado. Poleg vizualne imajo tudi simbolno vlogo dvosmerne povezave med zunanjim in notranjim prostorom. Dnevna soba, ki je združena s kuhinjo in jedilnico, je največji prostor v hiši. Najbolj reprezentančen. Ne po tlorisni površini, temveč prostornini. Volumen nekega prostora je namreč pomembnejši od njegove talne površine, saj ljudje prostor dojemamo v vseh treh dimenzijah. Visok prostor je nekako bolj dostojanstven od tistega »običajne« višine. Simbolni pomen dnevne sobe dopolnjuje opečni slop s kaminom, ki mu je zaupana vloga osrednjega arhitekturnega elementa celotnega interierja. Dnevna soba je tudi osrednji prostor vertikalne povezave med spodnjo in zgornjo etažo. Odprto stopnišče, ki je hkrati del kuhinjskega in dnevnega prostora, se ob kaminu vzpenja proti izkoriščenemu podstrešju z intimnejšimi prostori – kopalnico, straniščem, spalnico z garderobo. Vsak kvadratni meter bivalne površine v opisani hiši je s funkcionalnega vidika kar najbolj izkoriščen in nadgrajen s čisto, preprosto in premišljeno arhitekturno pripovedjo. Vsekakor dostojen prispevek k prizadevanjem za dvig slovenske bivalne kulture.