»Bučko se je priklatil na vikend mojih staršev, oče in mama sta ga potem prinesla meni. Takrat je bil še mlad, star komaj pol leta. Ušel je sosedom, ki imajo veliko kmetijo in zelo veliko živali. Verjetno je vedel, da tam ne bi mogel biti ves čas v središču pozornosti,« z nasmehom pove Matjaž, ki ga je takoj vzel za svojega. Poimenoval ga je Bučko in simpatija med njima je vzklila v trenutku. Ko je prišel muc v novi dom, je bil precej boječ, saj je bil po sogovornikovem mnenju verjetno prestrašen zaradi kakšne negativne izkušnje, ki se mu je zgodila v preteklosti. A že kmalu je ugotovil, da svojim novim skrbnikom lahko zaupa, začel se jim je dob­rikati in sklepati trdne prijateljske vezi. »Moram priznati, da se je pozneje razživel. Postal je precej navihan, rad se je igral in, da, tudi praskal. Prevrnil je celo rožo, zato mami ni bila vedno navdušena nad njegovo živahnostjo. Ampak našemu Bučkotu se vse oprosti, saj je neznansko prikupen!« Večkrat se je kratkočasil in igral s plastično miško, zdaj, ko je starejši, pa ga igrače ne zanimajo več. Raje poležava kje v senci ali se odpravi na lov. »Vedno znova nam dokazuje, da je pravi mačkon. Zna loviti, ulov pa nam ponavadi prinese pokazati in ga pusti na predpražniku pred vrati. Ko ga pohvalimo, ga odnese in … hm. Pohrusta!«

»Nekoč sem imel doma polha, ki mu je bilo ime Mike. Včasih mi je polizal dlan, je pa tudi ugriznil, če se je počutil ogroženega,« se sogovornik spominja svojega nekdanjega hišnega ljubljenca, ki je bil prav tako samosvoj, kot je na trenutke Bučko. Pripad­niki mačje vrste so pač znani po svoji individual­ni naravi, ne marajo podrejanja, temveč si radi izborijo vsaj enakopravni položaj v družini. Ker tudi Bučko ni od muh, si je Končanove spretno ovil okoli tačke in zdaj s svojim nežnim pogledom doseže skoraj vse, kar si zaželi. Na primer z mijavkanjem, običajno zjutraj, opozori na lakoto in skrbniki mu vedno postrežejo z dobrotami – kupljeno hrano, briketi in konzervami, oglasi pa se tudi takrat, ko želi, da ga kdo poboža in mu posveti svoj čas. Veliko bolj zadržan je do gostov, ki pridejo k hiši, saj zaradi plahosti še vedno nikomur ne zleze v naročje ali se jim pusti crkljati. To zaupa samo domačim, ob katerih se počuti ljub­ljenega in varnega.

»Čez poletje je veliko zunaj, pozimi pa notri, na toplem – ponoči najraje spi v kurilnici, čez dan pa ima svoj kotiček na sedežni v dnevni sobi,« pove Matjaž, ki še razloži, da zna Bučko odlično poskrbeti za svoj kožuš­ček. »Že od malega se zelo boji vode, zato smo ga kopali samo enkrat, potem pa nam ni več pustil. Ga je pa zanimivo opazovati, kako se po mačje umiva sam.«

Ker je Bučko lep in postaven mačkon, pravi Casanova, ter ni kastriran, se včasih samozavestno poda na ženitne pohode. Zgodilo se je že, da je več dni taval naokoli in preganjal mačje lepotice, nekajkrat se je vrnil celo ves popraskan in izmučen od ravsov z mačjimi tekmeci. »Ja, narava je naredila svoje. Pri veterinarju sem dobil kremo in mu mazal rane, dokler se ni pozdravil,« pojasni Matjaž. V sebi nosi torej dušo zaljubljenca, poleg tega ga krasi raziskovalni duh, po značaju pa ni le prikupen, ljubezniv do domačih, temveč tudi nezahteven. »Bučko je bitje, ki me nikoli ne obremenjuje, mi pa lahko v vsakem hipu polepša dan. Pomeni mi ogromno, saj sva drug na drugega zelo navezana,« iskreno razloži glasbenik, ki si za zdaj ne želi nobene druge živali. »Dokler imam njega, niti ne razmišljam, da bi imel še kakšnega hišnega ljubljenčka. Z Bučkom se dobro razumeva in imava tudi veliko skupnega. Na primer to, da ponoči ne spiva. Ko pridem s 'špila', me čaka pred vrati, nato ga najprej nahranim in potem je na vrsti crkljanje, ki ga nima nikoli dovolj. Od mene se le stežka poslovi, včasih pa me ne pusti niti spati.«