Blažka Kozlar

Princ

Ko sem bil majhen sem živel v veliki kletki z velikimi psi, a bil sem še tako majhen. Bil sem umazan in sam. Nekega dne je prišla moja najboljša prijateljica in moja mami, čeprav nisem ponovil za drugimi in mahal z repkom ampak se skril v kot je med vsemi izbrala mene, najmanjšega, najbolj prestrašenega. Tisto sekundo sem dobil osebnost, nisem bil več umazan pes, postal sem Princ, ja, to je moje ime. S časom sem sprejel njeno toplino, prijateljstvo in nežnost. Postala sva družina in najboljša prijatelja, zaupnika in zaščitnika. Ko sem bil star pet let sem dobil tudi očeta, sicer se je moral dokazati in na začetku ga nisem preveč maral saj je mamica preživljala veliko časa z njim, a sedaj vidim, da boljšega očeta nebi mogel dobiti. Zdaj ko sem star deset let bom postal tudi brat, komaj čakam. Hvaležen sem za vse kar sem dobil in da sem dobil družino, v kateri nisem pes ampak sem Princ s svojo posteljico (čeprav mi je bolj všeč tista od mamice in očka) in družinski član!