Taka in podobna vprašanja se porajajo iskalcem novega ogrevalnega sistema že med izbiro tipa peči glede na vrsto goriva. Veliko jih ostane brez odgovora tudi po prvotni izbiri oziroma pridejo na plano, ko je lahko že prepozno. Pri odločitvah za ogrevalne sisteme, ki uporabljajo lesno biomaso, ni prav nič drugače.

Ni peči na en dva tri

Seveda je med odločilnimi dejavniki cena, ki pa je ob predpostavki korektnega predračuna ponudnika ali izvajalca med najmanjšimi neznankami. »Cene teh sistemov v slovenski prodajni mreži se vrtijo med 1000 evri za manj zahtevne in 15.000 evri za zahtevnejše, ki izpolnjujejo vse obratovalne in okoljske zahteve,« trdi Marko Udovč, ki je med drugim deloval v Centru za eksperimentalno mehaniko in Inštitutu za metalne konstrukcije, zdaj pa je direktor in solastnik podjetja Inovatika. Vsekakor je kakovosten ogrevalni sistem dražji od manj zahtevnega, pravi, a običajno ima tudi daljšo življenjsko dobo.
Drugi osnovni »zunanji« dejavnik pri izbiri katerega koli ogrevalnega sistema je objekt. Ni pomembna le velikost prostorov, ki jih želimo ogrevati – saj je ob naročilu mogoče opraviti vse predvidene izračune in optimizacijo centralnega ogrevalnega sistema za kar najboljši izkoristek –, ampak tudi dostop­nost in možnosti shranjevanja goriva. Uporabniki namreč pogosto pozab­ljajo na sekundarno uporabnost sistema, ki ne zajema le pritiskanja na tipke ali oddaljenega dostopa do peči prek spleta. In tu se že lahko pojavijo večje razlike med vrstami goriva (pozneje pa tudi glavoboli), saj se recimo sanje o »avtomatiziranem« kurjenju peletov ali sekancev lahko kaj kmalu spremenijo v nočno moro, če zaradi katerega koli razloga teh ni mogoče (primerno) dostaviti ali skladiščiti v ustreznih prostorih.

Prav v izbiri goriva se skrivajo tudi dolgoročne posledice (ne)pravilne odločitve. Za zgorevanje biomase so namreč ključni vrsta lesa, vlažnost in čistost, kar je zagotovo lažje določiti oziroma preveriti pri drvih kot pa sekancih in seveda peletih, ki lahko vsebujejo razne primesi (lepila, nečistoče), laik pa je težje določi tudi vrsto oziroma kakovost lesa. Čeprav v splošnem velja, da so izkoristki goriva boljši pri peletih in sekancih kot pri drvih, lahko tako vrsta in kakovost lesa kot njegova vlaga to obrneta na glavo. Povrhu vsega lahko razlike v kakovosti goriva povzročijo tudi čezmerno kopičenje pepela in pogostejšo potrebo po njegovem odstranjevanju.

Gorivo na eni in zgorevalne komore na drugi strani – četudi so izpolnjeni vsi pogoji, je zgorevalna komora oziroma kotel tisti prostor, v katerem se morajo vsi elementi zložiti v optimalno celoto. Če ni tako, to lahko povzroči nepopolno zgorevanje, čezmerno dimljenje ali smoljenje, kar ni dobro za ogrevalni sistem in je lahko usodno za uporabnika (izhajanje ogljikovega monoksida). V Sloveniji imamo po Udovčevih besedah na tem pod­ročju kar nekaj naprednih podjetij.

Pri dimenzioniranju celotnega sistema, ki je običajno vezan na en sam prostor (kurilnico), je izbira vrste goriva posredno lahko odločilna tudi za zalogovnik tople vode, še posebno pri »razsutih« peletih in sekancih. Večji ko je zalogovnik za gorivo, manj bo prostora za zalogovnik za vodo.

Največja neznanka je uporabnik

Kaj je torej, splošno gledano, glavna zagonetka ogrevanja? (Ne)ekološka goriva, njihova dostopnost, izkoristki, slaba optimizacija oziroma dimenzioniranje grelnih naprav, nespametna uporaba? »Glavna težava ogrevanja je človek,« izstreli Udovč. »Vsi bi radi bili na toplem, po možnosti brez stroškov in dela. To seveda ne gre. Kompromisi so mogoči z majhnimi stroški za majhno izboljšanje udobja in obratno.«

Prav zato je tako pomembno, da se bodoči uporabniki ogrevalnih sistemov na biomaso zavedajo, da bo ne glede na izbiro goriva treba vedno vsaj malo »migati«. Peleti in sekanci sicer omogočajo veliko večje udob­je kot drva, a tudi te je običajno treba vsaj enkrat, pogosto dvakrat premetati, preden nas ogrejejo. Z drvmi je prekladanja še več. Tudi če pridejo narezana in na paletah, jih je treba vsakič znova naložiti v peč, čeprav obstajajo tudi polsamodejne peči, ki jih kontinuirano nalagajo na ogenj z uporabo verižnega sistema. Vendar je za nekaj domačnosti in bolj ekološko ogrevanje vredno malce potelovaditi.

Kljub temu Udovč opozarja na sistematično poudarjanje ekologije kot edinega kriterija, kar naj bi bilo v nasprotju z drugimi zahtevami bivanja: »Pomembno je ustrezno ravnotežje, ki mu danes pravimo dolgoročna vzdržnost oziroma s tujko 'sustainability'.« Ekologija kot celota torej, vpeta v razmere realnega življenja, s katerim naj hodi z roko v roki.

To naj bi bila rdeča nit vseh ogrevalnih sistemov na biomaso, saj so ne glede na preference in izbiro uporabnika to vse goriva iz obnovljivih virov, s (skoraj) ničelnim ogljičnim odtisom. Tu nihče ne more zgrešiti.