Lesna biomasa je star, do okolja prijazen in strateško pomemben vir energije. Les že tisočletja uporabljamo za kuhanje in ogrevanje. V prejšnjem stoletju smo ga marsikje zamenjali z drugimi energenti (nafta, plin, premog), za katere vemo, da močno onesnažujejo okolje s toplogrednimi plini in niso na voljo v neomejenih količinah. Res je, da tudi lesne biomase ni neomejeno veliko, a je v primerjavi s fosilnimi gorivi obnovljiv vir energije, kar pomeni, da je ob smotrni in trajnostni rabi ne bo zmanjkalo, poleg tega okolja ne obremenjuje z neuravnoteženim onesnaževanjem.

Trajnostno in sonaravno

V skladu s trajnostnim načinom gospodarjenja z gozdovi bi lahko po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije na leto posekali 5,3 milijona kubičnih metrov lesa. Ker ga manj (lani 3,37 milijona kubičnih metrov), se zaloge povečujejo, gozdovi pa se starajo. Škoda, ki nastaja, je z ekonomskega vidika precejšnja, saj bi ta dodatni dohodek iz gozdov lahko pomenil nova delovna mesta in dodaten vir dohodka na kmetiji. Dodatna ponudba lesa na trgu bi ugodno vplivala tudi na potrebe lesnopredelovalne industrije in potrebe po manj kakovostnem lesu za energetske namene, pravi mag. Robert Režonja, vodja sektorja za gozdarstvo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano: »Več kot 75 odstotkov vseh gozdov je v zasebni lasti, večina lastnikov ima manj kot tri hektare gozda. Stroški poseka in spravila lesa so razmeroma visoki, zato lastniki v tem ne vidijo ekonomskega interesa. Les večinoma uporabljajo za lastne potrebe kot vir za ogrevanje. Količine lesa za trg so premajhne, saj lahko na hektaru v povprečju posekajo le pet kubičnih metrov lesa na leto.« Lastniki gozdov bi se zato morali organizirati za skupno gospodarjenje z gozdom in nastopanje na trgu.

Z gozdovi je treba gospodariti trajnostno, sonaravno in večnamensko, to pa je mogoče le z ustreznimi ukrepi, torej rednim posekom, sanitarno sečnjo, varstvenimi deli in redčen­jem v mlajših razvojnih fazah, poudarja sogovornik. Vsi ti ukrepi pripomorejo, da gozd postane ustrezno mešan, stabilen in lahko opravlja vse svoje funkcije: ekološko, socialno in proizvodno.

Naštete ukrepe država spodbuja iz proračuna, z nepovratnimi sredstvi iz programa razvoja podeželja pa se sofinancirajo naložbe v novo opremo in mehanizacijo za posek in spravilo lesa, v gradnjo gozdnih cest in gozdnih vlak ... Poudariti je treba, da so podpore namenjene tako tistim, ki les prodajajo lesnopredelovalni industriji, kot tistim, ki ga nameravajo uporabiti v energetske namene. Država spodbuja kmetijska gospodarstva za naložbe v obnovljive vire (za ogrevanje gos­podarskih poslopij in rastlinjakov) in tudi za naložbe v prvo stopnjo predelave lesa, torej za proizvodnjo lesnih sortimentov, lesnih sekancev in drv za kurjavo. Višina podpore je različna, od 30 do 60 odstotkov naložbe, cilj pa je povečevanje konkurenčnosti celotne gozdno-lesne verige in učinkovitejša raba lesa.

Manjša sredstva so namenjena tudi za vzdrževanje in nego gozda. Po besedah Luke Zajca s sektorja za gozdarstvo na direktoratu za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo lahko lastnik v skladu z zakonom o gozdovih pridobi 250 evrov za hektar za izvedbo negovalnih ukrepov, med katere spada tudi sečnja: »Ni veliko, a morda ravno dovolj, da se lastnik odloči za ta ukrep. Z redčenjem namreč prenašamo prirastek na najbolj kakovostna drevesa, ki jim tako ostane več hranil za rast.«

Kakovosten les v predelavo, manj kakovosten za kurjavo

Da imamo tudi v naših gozdovih kakovosten les, se lahko prepričamo na dražbi hlodovine na letališču v Slovenj Gradcu, ki jo pripravljajo že osem let. Višina ponudb, ki jih oddajo kupci, je presenetljiva: leta 2007, na primer, je bila najvišja ponudba za les češnje, in sicer 1371 evrov za kubični meter. Na zadnji dražbi februarja letos pa je nekdo za kubični meter lesa javorja ponudil 7760 evrov. Izkupiček gre lastniku, ki tako dobi potrditev, da se z gozdom splača delati strokovno, pravi Zajec in doda, da je pri tem nujno sodelovanje last­nika gozda in stroke.

Spodbujanje uporabe lesne biomase za ogrevanje ne gre na račun lesnopredelovalne industrije, saj ta kupuje in uporablja kakovosten in zdrav les. Pri tem nastajajo lesni ostanki, kot so odpadni kosi, žagovina, lubje, leseni zaboji in palete, ki bi jih lahko uporabili v energetske namene, pa tudi v samih gozdovih imamo veliko lesa slabše kakovosti, iz katerega lahko pripravimo lesne sekance in pelete. Skupaj z odsluženim lesom iz gospodinjstev je potencial lesne biomase pri nas ocenjen na več sto tisoč ton na leto. Kurjenje biomase po načelu trajnosti pomembno pris­peva k zmanjševanju emisij ogljikovega in žveplovega dioksida, saj so te veliko manjše kot pri uporabi fosilnih goriv. Les v času rasti namreč skladišči ogljikov dioksid, ta se v njem zadržuje tudi ves čas, ko je uporabljen kot gradbeni material ali obdelan v različne izdelke. Pri zgorevanju lesne biomase se ogljikov dioksid sicer sprošča, a ga rastlinstvo v procesu fotosinteze spet veže v dobi rasti. Poleg tega strokovnjaki poudarjajo, da se iz lesa, ki trohni v gozdu, prav tako sprošča ogljikov dioksid, ki se je uskladiščil med rastjo, zato ni nobenega razloga, da lesne biomase ne bi uporabljali kot kurivo.

Polena, sekanci, peleti in briketi

Lesna biomasa za kurjenje je pripravljena v obliki polen, sekancev, peletov in briketov. Polena so navadno iz lesa slabše kakovosti, razžagana in razcepljena na 30 do 50 centimetrov dolge kose. Za izdelavo sekancev je primeren droben les, ki ostane pri redčenju gozdov, kot so veje, krošnje dreves in podobno. Kosi drobljenega lesa z lubjem ali brez njega so različno veliki, kako velike bomo uporabljali, je odvisno od kurilne naprave (o kotlih na biomaso bomo podrobneje pisali v prihodnji številki priloge Deloindom).

Za izdelavo peletov so primerni ostanki katerega koli lesa, razmerje med trdim lesom (trdi listavci) in mehkim (mehki listavci, iglavci) pa naj bi bilo vsaj 40:60. Peleti ne vsebujejo lubja, saj so narejeni iz čiste suhe žagovine, v njih ni nobenih dodatkov ali drugih veziv, zato je količina pepela, ki nastaja pri zgorevanju, minimalna. Uporabljamo jih lahko tako v velikih pečeh na pelete kot v kaminskih pečeh in kaminih. Tako kot peleti, zgolj z uporabo visokega tlaka in vodne pare, so izdelani tudi večji stiskanci, briketi, za katere uporabijo lubje, suh lesni prah, oblance in druge neonesnažene lesne ostanke.

Kurilna vrednost lesne biomase

Kurilna vrednost lesne biomase je predvsem odvisna od vrste lesa (če gre za polena), ki vpliva tako na količino akumulirane energije kot na dolžino njenega sproščanja med gorenjem. Pri sekancih in peletih je odvisna od sestave in predvsem vsebnosti vlage. Ločiti je treba kurilno vrednost glede na maso in kurilno vrednost glede na prostornino. Glede na maso imajo največjo kurilno vrednost iglavci, vendar so razlike zanemarljive, glede na prostornino pa listavci. Povedano drugače, les iglavcev hitreje in intenzivneje zgoreva, zato je primernejši za kuhanje ali peko, medtem ko les trdih listavcev zgoreva počasneje in je primernejši za ogrevanje. Kurilna vrednost je odvisna tudi od kemične sestave. V lesu iglavcev je v povprečju več lignina, zato je njegova kurilna vrednost glede na maso večja.

Med poleni imajo največjo kurilno vred­nost, od 3300 do 3400 kWh/m³, hrastova in polena belega gabra, smrekova pa le 2200 kWh/m³. Za ogrevanje pogosto uporabljamo bukova drva s kurilno vrednostjo 2400 kWh/m³. Kilogram peletov, ki naj bi imeli standardizirano vsebnost vlage od osem do deset odstotkov, da pri zgorevanju od 4,5 do 5,2 kWh energije (kar je primerljivo s pol litra kurilnega olja), sekanci z 20-odstotno vlažnostjo pa približno 800 kWh na nasuti kubični meter.

Lesna biomasa ima sicer precej nižjo kurilno vrednost kot na primer kurilno olje ali zemeljski plin (oba približno 10 kWh na liter oziroma kubični meter). Vendar je ogrevanje z njo, upoštevajoč bistveno nižjo ceno, zelo učinkovito. Za kubični meter bukovih polen je treba odšteti približno 60 evrov, 15-kilogramska vreča peletov stane dobre tri evre in pol, 40-litrska vreča sekancev pa manj kot tri evre in pol.