Kotli na polena imajo enodnevni zalogovnik, ki ga napolnimo enkrat na dan in zadostuje za ogrevanje deset do dvajset ur. Poleg tega je nujen vmesni hranilnik toplote, v katerem se shranjuje presežna toplota oziroma ogreta voda za ogrevalni sistem, pravi Tomaž Rifelj iz podjetja KWB. Kotel na polena tako deluje pri optimalni moči in ima zato boljši letni izkoristek. Lahko se odločimo za samostojni hranilnik toplote ali pa izberemo takšnega, v katerem bomo lahko hkrati hranili toplo sanitarno vodo. Hranilnik mora imeti primerno prostornino, ki je odvisna od potreb po toploti in topli vodi v gospodinjstvu, načeloma pa velja, da potrebujemo najmanj 50 litrov na kilovat priključne moči, nekateri proizvajalci priporočajo 70 ali celo 100 litrov na kilovat moči.

Pri kotlih na pelete in sekance zalogovnik ni nujen

Kaminske peči navadno nimajo vgrajenega hranilnika toplote, ker neposredno ali posredno segrevajo zrak v okolici kamina. Tudi pri kotlih na pelete in sekance ga načeloma ne potrebujemo, saj ti sistemi delujejo popolnoma avtomatizirano in samodejno dovajajo količino goriva, ki jo potrebujejo, ter s tem moč delovanja prilagajajo trenutnim potrebam po toploti, pravi Rifelj. Kotel na pelete z nazivno močjo 8 kW lahko, na primer, z enakimi izkoristki deluje tudi na samo 2,4 kW. Sistem je zato primeren za nizkotemperaturni režim, ki ga potrebuje talno ali stensko ogrevanje. Seveda tega ne omogočajo vsi kotli na pelete, opozarja sogovornik, ampak le tehnološko naprednejši sistemi.

Hranilnik toplote torej ni nujen, če se ogrevamo na pelete ali sekance, je pa priporočljiv, saj zagotavlja, da se bodo naprave manjkrat prižgale in ugasnile, kar je dobro za njihovo dolgotrajno brezhibno delovanje in manjšo rabo energije. Pri sistemih na sekance jih navadno vgrajujejo pri moči nad 40 kW, pri kotlih manjše moči pa je vgradnja prav tako priporočljiva, saj pomembno vpliva na letni izkoristek naprave, pravi sogovornik. Primerna prostornina hranilnika toplote za kotle na pelete in sekance je od 20 do 30 litrov na kilovat priključne moči.

Velikost zalogovnika za toplo sanitarno vodo pa je odvisna od števila ljudi oziroma stanovalcev, ki jo bodo uporabljali, pravi Andrej Gruden iz podjetja Agni. Na splošno velja, da v gospodinjstvu potrebujemo približno 50 litrov zaloge tople vode na družinskega člana.

Tedenski zalogovnik kuriva najmanj udoben

Velikost prostora oziroma zalogovnika za lesno biomaso je odvisna od vrste in letnih potreb po toploti, ki jo moramo zagotoviti z ogrevanjem. Kotli na polena imajo zgolj enodnevni zalogovnik, sama oblika polen pa onemogoča samodejno polnjenje. Enkrat na dan je torej treba ročno naložiti v kurišče. Podobno velja za kaminske peči na pelete, ki imajo prav tako dnevni zalogovnik.

Pri kotlih na pelete je najbolj preprosta in hkrati za uporabnika najmanj udobna možnost tedenski zalogovnik, ki stoji neposredno ob kotlu. Vanj moramo ročno nasipati kurivo iz 15-kilogramskih vreč, kar pomeni, da moramo vsaj enkrat na teden obiskati kotlovnico, pravi Rifelj. Zalogovnik je lahko iz nerjavne pločevine ali iz posebne tkanine. Višino drugega lahko navadno prilagajamo višini prostora, saj so stranice in pokrov iz prožne, antistatične tkanine, okvir s stožčastim dnom pa je jeklen.

Transportni polž in sesalni sistem

Če so potrebe po gorivu večje in potrebujemo tono, dve ali celo več peletov na kurilno sezono, je boljša odločitev letni zalogovnik, iz katerega se kotel samodejno polni po transportnem polžu. Za podolgovate zalogovnike kuriva je najprimernejši tako imenovani kolenčasti polž, pravi Rifelj, za iznos peletov iz zalogovnikov kvadratne oblike pa je primeren mešalni disk. V tem primeru mešalo, ki je nameščeno na sredini prostora, med vrtenjem pobira pelete po prostoru in jih transportira na polža, na katerem potujejo do kotla.

Najkompleksnejši transportni sistem je sistem s sesanjem. V tem primeru lahko uporab­ljamo zalogovnik goriva, ki ni nujno urejen poleg kotlovnice, ampak je lahko tudi zunaj objekta, nadstropje više ali niže. Sesalni sistem lahko kombiniramo z različnimi sistemi iznosa iz zalogovnika, na primer s sesalno sondo, kanalom s polžem, mešalnim diskom in zemeljskim rezervoarjem. Kotel ima v tem primeru prigrajen dnevni zalogovnik, v katerega se peleti načrpajo s sesalno turbino, ki je vgrajena v dnevni zalogovnik, razloži Tomaž Rifelj. Potem potujejo po sesalnih ceveh premera 60 milimetrov od zalogovnika do kotla.

Hidravlični pomični drogovi za večje sisteme

Pri ogrevanju na lesne sekance se večinoma uporabljajo dozirni sistemi s polžem in mešalnim diskom. Mešalo med vrtenjem po zalogovniku pobira sekance in jih pošilja v kanal, po katerem na polžu potujejo do kotla. V idealnem primeru je zalogovnik za sekance urejen ob kotlovnici, lahko pa je tudi nad njo oziroma pod njeno ravnjo, vendar takšna rešitev po Rifljevih besedah podraži naložbo.

Če so potrebe po moči večje (od 100 kW naprej) in moramo skladiščiti večje količine goriva (200 kubičnih metrov), sekanci potujejo iz zalogovnika do kotla s pomočjo hidravličnih pomičnih drogov. Vendar je ta način znatno dražji in primeren samo za posebne primere, pravi Rifelj in doda, da je tudi pri sekancih mogoča uporaba sistema s tedenskim zalogovnikom, v katerega kurivo enkrat na teden vsipamo ročno.

Velikost skladiščnega prostora

Za ogrevanje 200 kvadratnih metrov velike hiše potrebujemo približno šest ton peletov, odvisno od tega, kako dobro izolirana je, in od temperaturnega režima v njej. Letni zalogovnik za takšno količino bi moral biti velik dva krat dva metra in visok dva metra, pove Tomaž Rifelj. Lahko je podolgovate oblike, uredimo ga lahko tudi v prostoru, kjer je bila prej cisterna za olje, ali pa postavimo montaž­no izvedbo.

Pri skladiščenju peletov je najpomembnejše, da je prostor suh. Zaradi vlage bi močno nabreknili, ker je les higroskopičen, in postali neuporabni, opozori Andrej Gruden. Izdelani so namreč iz žagovine v industrijskem procesu in imajo zagotovljeno vsebnost vode in samo gostoto. S tem je zagotovljena tudi kurilna vrednost, ki je v povprečju 4,9 kWh/kg pri osem- do desetodstotni vlagi, razloži Rifelj in opozori, da v zalogovniku ne sme biti električne napeljave.

Preden vstopimo v prostor, v katerem shranjujemo pelete, ga moramo prezračevati najmanj petnajst minut, še opomni Gruden, poleg tega ne sme biti napolnjen do stropa. Preden izpraznjeni zalogovnik spet napolnimo, je treba odstraniti ves nastali prah, pozorni pa moramo biti tudi na to, da je vsebnost prahu v gorivu čim manjša, kar še zlasti velja, če nam ga dostavljajo v razsutem stanju, torej s cisterno. Kombinacija vlažnih peletov in večje koncentracije prahu namreč po Grudnovih besedah povzroča težave pri dovajanju peletov do kotla. Prostor mora biti neprepusten za prah, kar pomeni, da je treba zatesniti vse odprtine, tudi vrata in odprtino za ključ (to naj bi med polnjenjem zalogovnika zatesnili z lepilnim trakom). Tudi 15-kilogramske vreče shranjujemo v suhem prostoru, ki naj ne bo hkrati odlagališče za različno kramo. Vanj ne spadajo leseni odpadki, lepenka, papir in druge vnetljive stvari, opozarja Gruden.

Za sekance večji zalogovnik

Če enako veliko hišo ogrevamo s sekanci, bi bil zanje idealen prostor velikosti štiri krat štiri metre in visok dva metra in pol. Vanj lahko shranimo približno 35 nasutih kubičnih metrov sekancev, kar po Rifljevih besedah v povprečju zadošča za celoletne potrebe po toploti. Vsekakor prostor ne bi smel biti manjši kot tri krat tri metre.

Pri sekancih je pomembna njihova kakovost, ki je lahko zelo različna. Nanjo vplivata vrsta lesa in vsebnost vlage. Iz kubičnega metra sekancev lahko dobimo od 600 in vse do 1000 kWh energije, kar je primerljivo s 60 do 100 litri kurilnega olja, pravi Rifelj in doda, da takole čez palec znaša poraba sekancev od 2 do 2,5 nasutega kubičnega metra na kilovat priključne moči kotla.

Sam prostor mora biti suh, v njem ne sme biti vgrajena razsvetljava oziroma električni vodi. Če je urejen pod zemljo, je treba poskrbeti za primerno hidroizolacijo in vodotesno izvedbo pokrova.