V sodobnih kuhinjah je trendovski naraven matiran videz s preprostimi linijami, ki ga lahko dosežemo z različnimi materia­li. Teh je v vsaki kuhinji uporabljenih več vrst, eden za korpuse, to je za omarice brez ličnic, drugi za ličnice vrat in predalov, to je zunanji del, ki ga vidimo, tretji pa za delovne pulte. Korpusi so najpogosteje izdelani iz iverala, pri nekaterih proizvajalcih visokega cenovnega razreda so tudi ti elementi iz masivnega lesa. Pri ličnicah vrat in predalov je možnosti več, pravi arhitektka Nina Belopav­lovič iz salona Berloni. Najcenejši je iveral, veliko se uporablja mediapan, pri rustikalnih različicah pa je še vedno priljubljen masivni les, včasih tudi v kombinaciji z mediapanom. »Ker kuhinjo izbiramo tudi po videzu oziroma slogu, so pomembne tudi obdelave. Še vedno je veliko lakiranih površin, bodisi v matirani bodisi sijajni obdelavi. Zadnjo nekateri proizvajalci nadomeščajo z uporabo folij, vendar so te manj vzdržljive in se hitreje poškodujejo ali (pri cenejših različicah) celo olupijo s podlage, ki je praviloma mediapan,« pojasnjuje sogovornica.

Novost med površinskimi obdelavami je tako imenovano kovinsko lakiranje, ki je podobno kot v avtomobilski industriji. »Ta postopek vključuje nanašanje drobnih kovinskih delcev na površino, rezultat pa je nežna, svilnata površina, prijetna na otip. Takšni premazi so kakovostni, neobčutljivi za praske, poleg tega onemogočajo vdor vlage in pare v material,« pravi Silva Pikl iz salona Maros. Lahko so v sijajni ali matirani izvedbi in v različnih barvah.

Iz masivnega lesa so večinoma izdelane kuhinje klasičnega videza, medtem ko so v sodobnih masivni le poudarki, sicer pa se zanje uporabljajo furnirji, na primer z vidno strukturo, ki spominjajo na grobo žagan ali ščetkan les s poudarjenimi letnicami. »Takšne obdelave posnemajo tudi umetni materiali, večinoma ultrapasi, ki se včasih že tako približajo izvirniku, da jih lahko od naravnega lesa loči le poznavalsko oko,« omeni Belopavlovičeva.

V kuhinji je še vedno aktualno tudi steklo. »Pri sodobnejših modelih je steklo večinoma barvano ali v kombinaciji peskanega vzorca in laka. Vse obdelave so navadno izvedene na notranji strani, zunaj pa ostaja površina gladka in zato preprostejša za vzdrževanje,« pravi arhitektka.

Umetno ali naravno

Vsak material vnese v kuhinjo poleg videza in določenega sloga tudi svoje dobre in slabe lastnosti. Kakor pravi mag. Darja Kocjan iz podjetja Svea, sta zelo pomembna trajnost in vprašanje, ali je material do okolja in zdravja prijazen. Umetni materiali so po njenih besedah cenejši, včasih lažji za vzdrževanje, niso pa tako okoljsko prijazni kot les. »Značilnost vsakega materiala je njegov ogljični odtis. Za les velja, da na kubični meter skladišči kar dve toni ogljikovega dioksida,« razloži sogovornica.

Kuhinja je poleg kopalnice tisti prostor v stanovanju, kjer nastajajo največje temperaturne razlike. Nenehno se spreminja tudi stopnja vlažnosti, zato je po besedah Belopavlovičeve pomembno, da se materiali tem spremembam bodisi prilagajajo bodisi upirajo, ne da bi se to poznalo v videzu kuhinje.

Masivni les je naravni material, ki se krči in razteza. Zato pri lesenih elementih lahko opazimo večje ali manjše špranje med elementi, vratca se včasih teže, drugič laže zapirajo. Pravimo, da les diha. »Masiva poleg težjega čiščenja zahteva tudi več vzdrževanja, sploh če površine niso lakirane. Neobdelano masivo je treba redno oljiti, občasno pa ji dobro dene tudi brušenje, ki deloma nadomešča čiščenje,« pravi arhitektka.

Umetne mase, laminati in ultrapasi so po njenih besedah najbolj odporni tako proti praskam kot čistilom. Kljub pomislekom, da je hrapave površine težje čistiti, velja prav nasprotno, pravi arhitektka, in ker gre za trpežne materiale, namenjene pogosti uporabi, so dobrodošli tam, kjer je v zraku veliko vlage in maščob. Preprostejše za čiščenje so gladke površine, če so sijajno lakirane, se na njih pozna tudi manj prstnih odtisov, kapljic in drugih nečistoč.

Delovni pulti

Pri materialih za delovne pulte imamo na voljo kar nekaj izbire. Pri tem je treba upoštevati, da je to najbolj obremenjen del kuhinje. Cenovno najbolj ugodni so laminati. »To je iverna plošča, na katero je prilepljena plast umetnega materiala. Novejši so že zelo odporni, vseeno pa relativno občutljivi za mehanske poškodbe. Njihova prednost je, da jih je mogoče izvesti tudi v večji debelini, do šest centimetrov,« pravi arhitektka Ana Kosi iz salona Elementare.

V profesionalnih kuhinjah na delovnih površinah prevladuje inoks, ki je odporen proti poškodbam in vročini, preprost za vzdrževanje, a kakor pravi Belopavlovičeva, bo ob redni uporabi le težko ostal brez raz, kaj šele brez sledi vodnega kamna ali prstnih odtisov. Inoks omogoča vgrajeno korito in kuhališče.

Delovni pulti so lahko tudi iz kamna – naravnega in umetnega. »Naravni je navadno granit, ker je trden, odporen in se ne obarva. Umetni so izdelani iz mletih kamnin in umet­nih smol, skupaj pa tvorijo skoraj neuničljiv kompozit,« pojasni Ana Kosi. Naravni kamen prepoznamo po tipičnem videzu (granit je zrnat), medtem ko so umetni kamni lahko popolnoma enobarvni.

Pogosto uporabljeni za delovne pulte so tudi umetni kompoziti, ki jih poznamo pod različnimi imeni, na primer kerrock, corian, staron, meganit. To je antibakterijski in neporozen material, odporen proti udarcem. »Gre za kompozit anorganskih polnil, akrilnih smol kot veziva in barvil, ki so ga v 60. letih razvili za uporabo v vesoljski tehnologiji, ga preselili v laboratorije in zdravstvene ustanove, nato pa je s povečanjem palete vzorcev in barv osvojil še domove. Ima pa eno težavo, ni odporen proti vročini in ga lahko z odloženo vročo posodo poškodujemo in deformirano,« še pove Belopavlovičeva. Umetni kompozit se da odlično oblikovati, saj omogoča brezšivne prehode pulta v kotih, prehod med pultom in oblogo stene, integrirana pomivalna korita.

Marsikdo v domači kuhinji prisega na masivno leseno delovno površino. Ta da prostoru pridih domačnosti, tudi morebitni madeži in praske na njej delujejo skoraj nostalgično, pravi arhitektka, in so bistveno manj moteči kot pri drugih materialih. Masivne delovne pulte je treba redno brusiti in oljiti. Pomembna pa je tudi izbira lesa, vsak namreč ni primeren. Nekatere vrste ob stiku z olji, vlago ali nekaterimi živili začnejo izločati smole. Najbolj pogosto se po besedah Belopavlovičeve uporabljajo bukovi in brezovi lepljenci, v zadnjem času tudi bambus.

Po mnenju arhitektke Ane Kosi se za pult v kuhinji lahko uporabi steklo, ki je lepo na pogled, higienično in daje občutek globine. Zahteva pa veliko čiščenja in zlasti previd­nost, saj ne glede na stopnjo odpornosti obstaja možnost, da poči.

Odpiranje na potisk

Že nekaj časa je uveljavljen trend kuhinj brez ročajev oz. ročajev, ki so vgrajeni v vratca elementov. Zaradi tega se več uporabljajo sistemi odpiranja na potisk. »Kakovost vodil je vedno sinonim za njihovo vzdržljivost in obstojnost,« poudarja sogovornica. Nekateri proizvajalci so te sisteme vodil nadgradili z možnostjo samodejnega mehaničnega ali senzorskega (električnega) odpiranja. A kakor pravi Darja Kocjan, se električno odpiranje predalov in omaric ni obneslo. Zato pa so se oblikovalci in proizvajalci bolj posvetili notranjosti, in sicer shranjevanju in ločevanju živil. Prav ti dodatki (košare, izvlečni mehanizmi), vodila in dodatna osvetlitev pomenijo po besedah Silve Pikl iz salona Maros največji napredek, saj povečujejo uporabnost kuhinje. Kar zadeva osvetlitev, so zdaj poleg notranjosti in dna visečih omaric s svetili opremljena tudi podnožja.

Kuhinje prihodnosti

Ob vseh možnostih, ki jih imamo na voljo, ko izbiramo pohištvo za domačo kuhinjo, se postavlja vprašanje, kaj novega še lahko pričakujemo v tem prostoru. »Prihodnost vidimo v inovativnih postavitvah, kompozicijah, kot je lebdeča kuhinja, medtem ko gre razvoj materialov v smeri večje vzdržljivosti, trajnosti in preprostejšega vzdrževanja,« odgovarja arhitektka Ana Kosi. Kuhinja izgublja svoj tradicionalni videz, vse bolj postaja del bivalnega prostora, kjer se briše tradicionalna ločenost posameznimi deli. »V prihodnosti bosta ključna večji poudarek na dobrem projektu in večja vključenost strokovnega znanja v sam nakup. Ob veliki izbiri materialov je za kupca najpomembnejše, da dobi profesionalno storitev, ki mu omogoči kar največji estetski in funkcionalni izkoristek pri postavitvi kuhinje ter s tem kakovostno oblikovanje ambienta,« razmišlja arhitektka.