»Vsak prostor načrtujemo tako, da ima svojo logiko, orientacijo in ravno pravo mero sporočil. Da ni banalen, dolgočasen, pa tudi ne prenatrpan z informacijami. Tako je logično, da stoji letna kuhinja v neposredni bližini vrtne jedilnice. Oboje skupaj ima podobne zahteve, in sicer da je lega dovolj zasebna, da se ne počutimo izpostavljene pogledom. Izločiti je treba tudi hrup in zlasti prah. Vonj iz pesjaka ali hleva ravno tako ne spodbudi apetita,« odgovarja krajinska arhitektka na vprašanje, kam se navadno umesti letna kuhinja. Pogosto je del opreme vrtnega paviljona. To je lahko samo točilni pult z vodovodno pipo in nekaj policami za posodo in pribor ter z manjšim hladilnikom.

Letna kuhinja se ponavadi vključi v okvir bivalnega vrta, tako da je preprosto dostop­na in dobro povezana z glavno bivalno teraso. Zelo pomembno je, da že med načrtovanjem vrta razmislimo, ali bomo imeli letno kuhinjo ali zgolj premični žar. Prej ko se odločimo za vse dele vrta, bolj funkcionalno in estetsko so lahko zasnovani. Za letno kuhinjo velja enako – če se zanjo odločimo pozneje, ko so drugi deli vrta že urejeni, bomo imeli precej več stroškov in dela, lahko pa se tudi zgodi, da ne bomo dosegli tako dobrega učinka, kot bi ga, če bi jo načrtovali že od začetka. Ker gre za precejšen poseg, saj je treba speljati tudi inštalacije, se lahko zgodi, da zamisel niti ne bo izvedljiva, zato je toliko pomembnejše, da o tem razmislimo že v fazi načrtovanja vrta.

A zgodi se lahko, da smo vrt že uredili, pa ugotovimo, da bi imeli na prostem tudi kuhinjo. Vrt je živ prostor in kaže tudi spreminjanje naših potreb, pravi Bučar Draks­lerjeva, zato ni nič posebnega, da na njem sčasoma kaj uredimo drugače. Morda smo, pojasnjuje sogovornica, v službi pretežno v zaprtih prostorih in je vsaka minuta na zraku, ko smo doma, še toliko dragocenejša. Zato tudi kuhamo, ne samo jemo na vrtu. Če imamo zelenjavni vrt, je najbolj praktično, da zelenjavo očistimo in pripravimo kar zunaj. Ali pa smo preprosto ugotovili, da je kuhanje družabni dogodek in ni treba, da se kuharica ne prikaže iz kuhinje, vse dokler ne prinese pripravljene jedi na mizo. Kuhamo lahko skupaj v krogu družine ali ko pridejo prijatelji.

»Zato naročniku, ki želi letno kuhinjo umestiti v obstoječ vrt, predlagam, da bi jo vključili v jedilno mizo. Dobimo učinek kot pri fondiju ali baru, ko je miza obroč, ki je hkrati delovni pult. Zanimiva je kombinacija lesa na obrobju in malo poglobljene kamnite sredice. V tej kotanji lahko kurimo oglje ali pa polivamo vodo, lahko pa vanjo nalijemo vodo in prižgemo svečke, ki lebdijo med plavajočimi cvetovi z vrta,« predlaga krajinska arhitektka.

Sestavni deli letne kuhinje

Kaj vse bo obsegala letna kuhinja, je odvisno od tega, kaj želimo v njej početi. Oprema se spreminja z navadami, te pa so odvisne od razpoložljivega časa. V nasprotju s kuhinjo v hiši je letna kuhinja bolj preprosta, v njej se po besedah krajinske arhitektke zavedamo naravne vloge ognja in vode.

Za občasno kuhanje in peko so primernejši premični žari in je škoda vrtni prostor žrtvovati za dodatno zidano konstrukcijo. Če si zamislimo kuhinjo z vodo in ognjem, je treba vedeti, da za pomivalno korito s pipo potrebujemo vodovodno cev, jašek za praz­njenje napeljave pred zimo in odtok v kanalizacijo ali vrtno čistilno napravo.

Ogenj pomeni kurišče, če kurimo z drvmi in ogljem. V tem primeru sta potrebni šamotna obloga kurišča in odtočna luknja, ki omogoča ročno čiščenje in izplakovanje. Če pa se odločimo za kuhanje na plin ali elektriko, veljajo pravila kot pri vrtni razsvetljavi, to pomeni, da je treba napeljave zavarovati pred stikom z vodo in preprečiti nenadzorovan dostop otrokom.

Osnova za vsako kuhinjo je voda. Pipa je fiksni element opreme, vse drugo je lahko premično in minimalno. Miza je po potrebi lahko delovni pult. »Kurišče pa je lahko tudi sač, za peko pod žerjavico, kuhamo lahko v visečem kotlu, krompir pečemo neposredno v žerjavici ali koruzo na palicah, kostanj pa v preluknjanih ponvah z dolgim ročajem,« razmišlja Bučar Drakslerjeva.

Materiali, usklajeni z vrtom 
in arhitekturo hiše

Po njenih besedah bi morali biti materiali, ki jih izberemo za vrtno kuhinjo, usklajeni s tistimi, ki so že uporabljeni v vrtu, le tako lahko zadostimo oblikovalskim načelom. Pri tem, poudarja, izbiramo lokalne materiale ali pa vrt opremimo s sodobnimi prefabrikati. Pomembno pa je tudi načelo uporabnosti, zato se kot najprimernejši material velikokrat izkaže jeklo. Ne rjavi, odporno je proti praskam, prenaša vročino in mraz, lahko se poljubno preoblikuje. V sodobnih ureditvah je tudi sicer jeklo zelo uveljavljeno.

Za ureditev letne kuhinje se včasih po besedah krajinske arhitektke uporabljajo tudi magmatske kamnine, ki dobro prenašajo temperaturne ekstreme in udarce. Mogoče jih je kamnoseško obdelati v različne oblike z uporabnimi detajli, ki olajšajo čiščenje in jim dajo mehkejši videz.« Seveda je tu še les, ki je uporaben za delovni pult ali omarice, a je bolje, da je pod streho.

Pri ureditvi letne kuhinje ne smemo pozabiti tudi na zaščito pred soncem in dežjem, vsaj tisti del, ki obsega kuhališče, pomivalno korito, delovno površino in shranjevalne omarice, naj bi bil pod nadstreškom. Kaj izbrati, pa je odvisno od siceršnje ureditve vrta. Streho nad letno kuhinjo moramo uskladiti z arhitekturo hiše oziroma paviljona, če je vključena v njegov kontekst.

Če razmišljamo o tem, da bi si uredili letno kuhinjo na domačem vrtu, pa Nataša Bučar Draksler opozarja še na en vidik: morali bi se vprašati, kako se bodo počutili sosedje, zlasti če imamo vrt v gosteje pozidanem naselju. »Ali jih bo motil dim, ko bodo posedali na terasi, zračili hišo ali sušili perilo? Ali ste njih kdaj videli, da bi zakurili žar? Verjetno obstajajo nenapisana pravila obnašanja v soseski. Lahko jih preverite tako, da najprej pripravite vrtno zabavo z improvizirano letno kuhinjo in nanjo povabite sosede. Spodbudite lahko pogovor o prehranjevalnih navadah, kaj to pomeni vam in kaj njim. In se nato dokončno odločite,« svetuje krajinska arhitektka.