12. 6. 2014 | Besedilo: J. B.
češnje, Gregor Božič, vipavka, trcinka, kozanka, prvačenca, sorte
Dragocene stare sorte češenj
12. 6. 2014 | Besedilo: J. B.
češnje, Gregor Božič, vipavka, trcinka, kozanka, prvačenca, sorte
Južna železnica Dunaj–Trst, ki so jo odprli sredi 19. stoletja, je ponesla sloves mnogih sadnih vrst, ki so uspevale na Primorskem, v Srednjo Evropo, pogosto pa tudi daleč prek njenih meja. Za eno najboljših češenj tistega časa je tako veljala vipavka, ki je bila poleg hruške goriška figovka edina avtohtona sorta iz Goriške, ki je našla pot v mednarodno sadjarsko literaturo. Poleg pretežno tujih sort češenj, na katere danes naletimo v sadnih drevesnicah in o katerih smo pisali v prispevku Obiramo jih lahko tudi s tal, so za družinske in ljubiteljske vrtove še vedno zanimive slovenske avtohtone sorte in druge stare sorte, ki so pri nas nekdaj predstavljale glavnino pridelave. Njihove značilnosti smo povzeli po publikaciji Stare sadne sorte na goriškem Gregorja Božiča.
Prvačenca
Prvačenca je prva češnja in s tem prvi sadež v letu, ki dozori na Goriškem. V Brdih je to ponavadi ponavadi že v zadnjem tednu aprila. Sorta naj bi izvirala iz zaselka Dolgo Brdo pri Renčah, kjer je zrasla v gozdu kot naključni sejanec. Od tam se je razširila po Vipavski dolini in Goriških Brdih. Drevo raste bujno, rodi obilno, a včasih izmenično. Sadež prvačence je majhen in v polni zrelosti rdeč ter mehek. Nima izrazitega okusa, njena največja vrednost je, ker je najzgodnješa, zato se je nekdaj na tržnicah dobro prodajala.
Vipavka
Vipavka je sorta češnje, s katero je Goriška v preteklosti zaslovela kot sadjarska pokrajina. Za časa Avstro-Ogrske se je prodajala v velikih količinah na mestne trge v Avstriji ter preko Varšave vse do Petrograda v Rusiji. V večini sadjarske literature iz prehoda med 19. in 20. stoletjem zasledimo omembe vipavke (goriške črešnje) kot ene najkakovostnejših češenj nasploh, in to po okusu, obliki in trpežnosti za prevoz. Izvira iz Vipavske doline, točen kraj izvora ni znan. Ime vipavka je dobila v Goriških Brdih, medtem ko so jo v preteklosti na Vipavskem poimenovali z drugimi imeni. Sinonimi zanjo so tudi bela vipavka, navadna cepljenka, goriška črešnja in goriziana.
Dozori v prvi polovici ali sredini maja. Ima srednje debele sadeže, ob polni zrelosti lepo rdeče obarvane in srednje trdote. Okus ploda je značilno sladek, s prijetno aromo. Med novejšimi sortami težko najdemo sorto, ki zori v istem času in premore podobno aromatičen sadež kot vipavka. Zaradi razširjenosti so se v različnih krajih Goriške kot naključni sejanci razvile različne podvrste.
Kozanka
Kozanka izvira iz vasi Kozana v Goriških Brdih. Kmet, ki jo je odkril, naj bi dolga leta ljubosumno branil drugim, da bi s cepiči razširili sorto. Ko poskusimo sadež kozanke, lahko razumemo, zakaj. Gre namreč za izredno češnjo, ki združuje v sebi veliko kvalitet: sadež je lepega, črnega videza in prijetne hrustljave trdote.
Okus sadeža je poln in aromatičen ter uravnoteženo sladko-kisel. Zori med tretjim in četrtim češnjevim tednom, tik pred pojavom češnjeve muhe, tako da v normalnih letinah ne potrebuje nobenega škropljenja. Velikost sadeža je srednje debela do debela, drevo raste bujno in oblikuje lepe krošnje, rodi pa redno.
Trcinka
Trcinka izvira iz okolice mesteca Tarcento v Videmski pokrajini, na Goriškem pa se je razširila v začetku 20. stoletja. Sinonimi zanjo so tudi trčentka, črna tarčentarka, duraccina di Tarcento. Predstavlja sorto poznih češenj, ki so bile še pred tridesetimi leti izredno cenjene, predvsem zaradi posebnosti okusa in strukture mesa. Nekdaj so jo izvažali širom po Evropi.
Trcinka zori v petem češnjevem tednu. Drevo raste srednje bujno. Plod je srednje velikosti, izredne trdote, barva kožice je ob zrelosti popolnoma črna. Sok češnje je rdeče-črno obarvan. Njena posebnost je okus, saj premore posebno grenko-sladko aromo, ki se odlično poda izdelavi češnjevega likerja ali sladic. Zaradi trdega mesa je primerna za prevoze.
