»Ups, kako sladko življenje ima,« je vzdihnil prazen mošnjiček in gledal polno denarnico, kako si v slaščičarni kupuje slaščice.

»Daj no, daj,« je mrmral strgan žep. »Sladke denarnice imajo velike trebuhe in piškave zobe.«

»A res?« je vprašal mošnjiček.

»Ne vem,« je odvrnil žep. »Ampak misel na to je precej sladka.«

Poznate zgornji odlomek iz knjige Sladke denarnice in druge basni Slavka Pregla? Ali pravljico Hansa Christiana Andersena Hranilnik? Kaj pa knjigo Primoža Suhodolčana Doktor za osle, kjer najdete tudi pravljico Kaj v sebi nosi prašiček?

Približno takole gre: ljubljeni prašiček v sebi nosi zaklad, denar. Sklenil je, da ga bo delil z drugimi. Ves denar je dal tistim, ki so ga potrebovali, in si s plemenitim dejanjem priboril še večjo ljubezen gospodarice Nine, ki je bila izredno ponosna na svoj šparovček. Nina je ponovno začela rediti svojega prijatelja, in ko bo ta poln, bo spet lahko ušel v svet ter ponovil izkušnjo ...

Zanimivo, a denarnice in hranilniki so bili za pisatelje vedno privlačen motiv. In ne samo zanje. Tudi tistim, ki so vrsto let delali v bankah, so se v srce očitno zapisali za zmeraj.

Tudi zato je v oktobru, mesecu varčevanja, in le nekaj dni pred svetovnim dnevom varčevanja 225 hranilnikov in 120 denarnic z vsega sveta v novogoriški poslovalnici Nove KBM dobilo svoj minipraznik, kultura varčevanja pa poklon, ki ga v zadnjih letih ni bila ravno vajena.

Ob poroki je dobila – zajkljo!

V zajetni zbirki tako rekoč ni primerka, o katerem Mirjam Kolenc, motor in duša razstave, ne bi vedela, od kod prihaja in kakšno zgodbo ima za seboj.

»Ta je iz Brazilije, ta iz Peruja, Kanade, Maroka pa z olimpijskih iger v Rusiji leta 1980. Ta prihaja celo iz Avstralije, narejena je iz kengurujeve kože in stara več kot pol stoletja,« je hitela razlagati, medtem ko so se obiskovalci sprehajali med bolj in manj eksotičnimi primerki denarnic.

Pa niso bili zanimivi le »eksoti«, tudi ob tistih denarnicah, ob katerih so si spomini iz polpretekle zgodovine in ščepec nostalgije podali roke, so se mnogi zaustavili dlje časa.

Taka je bila, denimo, velika črna usnjena denarnica natakarjev, ki je bila še ne tako davno vedno v kompletu s črnim predpasnikom in belo srajco. In seveda obvezno na verižici, da je natakarji ne bi izgubili ...

Pa velika denarnica nekdanjih sprevodnikov na avtobusih, kjer je končal denar od kupljenih vozovnic. Oh, dobri stari časi! so bile izrečene in neizrečene misli marsikoga ob odprtju prve tovrstne razstave na Goriškem.

»Veste, ta denarnica je iz leta 1971. Lastnica jo je kupila za svojo prvo plačo in ob prvi zaposlitvi,« Kolenčeva pokaže proti rdeči denarnici z drobnim vzorcem.

»Mnogi še vedno hranijo denarnice svojih pokojnih staršev in svojcev. To je denarnica ženske, ki ji jo je poklonila njena prva ljubezen iz Milana,« se zasmeji.

»Potem so tu denarnice, ki so jih nekoč učenci izdelovali pri tehničnem pouku in so očitno še vedno marsikomu drag spomin. Nekaj posebnega so tudi ti hranilniki tu, ki so dober dokaz, da je varčevanje pomembno tudi za velike družbe. Poglejte tega malega družbe Baci Perugina, v katerem naj bi kupci njihove čokolade varčevali za romantično večerjo.

Pa hranilnik Mehanotehnike Izola, ki so ga poklonili ob nakupu igrač za otroke. Ali pa tegale s sloganom Tolar na tolar, da se bo gospa naučila varčevati ...«

Nad steklenimi vitrinami sta imela posebno mesto dva hranilnika, o katerih bi človek na prvi pogled pravzaprav težko sklepal, da to sta.

»Ta veliki keramični primerek je gospa dobila ob poroki. Prej se je pisala Bratina, po poroki je dobila priimek Zajec. Zato so ji za šalo kupili tole zajkljo,« pokaže sogovornica na kakih petdeset let staro žival.

Ob zajklji je še približno deset let starejši jelen iz mavca, doma s Trnovske planote. »Našli so ga na podstrešju na Lokvah. Če bi ga hoteli izprazniti, bi ga morali razbiti. Zato so nekaj kovancev raje pustili v njem ...«

O kulturi varčevanja, zgodovini hranilnikov ter simbolu prašička si lahko preberete v današnji tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.