Kastracija je postopek kirurškega odstran­jevanja testisov ali jajčnikov, sterilizacija pa je postopek onemogočanja oploditve živali. »Pri nas je definicija izrazov nekako ponarodela, saj večina ljudi zna povedati, da je kastracija odstranjevanje testisov pri moških živalih in sterilizacija odstranjevanje jajčnikov pri ženskih živalih,« nam pojasni Kučukovićeva, ki še razloži namen tega posega. »Vsekakor je na prvem mestu nadzor nad razmnoževanjem populacije, saj želimo oziroma poskušamo preprečiti problem velikega števila potepuških in nepreskrbljenih živali, ki popolnoma po nepotrebnem trpijo. Oba postopka pa sta zelo priporočljiva tudi iz zdravstvenih razlogov. S sterilizacijo samičk, še posebno psičk, ki niso namenjene razplodu, bomo preprečili nastajanje hormonsko pogojenih bolezni, kot so piometra (gnojno vnetje maternice), različne hormonsko pogojene vrste rakavih obolenj (rak na seskih …) in drugo, medtem ko se s kastracijo samčkov na primer izog­nemo nastanku tumorja prostate (je predstopnja raka in pomeni povečanje prostate). Priporočljiva je tudi zaradi zniževanja ravni testosterona v krvi, ki je glavni krivec za pretepaško in potepuško vedenje. Kastracija psov je v ZDA popolnoma samoumeven postopek in naj povem, da imajo tam manj težav z vedenjskimi motnjami psov kot tu.« Sogovornica še razloži, da se kar nekaj skrbnikov odloči tudi za kastracijo mačkov, saj vedo, da bo preprečila nezaželeno markiranje po stanovanju: »Kastracija je še posebno pomembna pri mačkih, ki ne živijo v hiši. Veliko mačjih zaljubljencev namreč konča pod avtomobilskimi kolesi, še pogosteje pa so pogrizeni in opraskani.«

Ker se sterilizacija in kastracija izvajata v splošni anesteziji, mora biti žival na dan posega obvezno tešča. Veterinar jo naprej temeljito klinično pregleda, jo uspava in pripravi na operacijo, kar med drugim zajema britje operacijskega polja. Poseg traja približno eno uro. »Potem žival zbudimo in počakamo toliko, da se prepričamo, da je z njo vse v redu. Poskrbimo tudi za protibolečinsko in antimikrobno zaščito. Po posegu ostane v ambulanti še toliko časa, da se popolnoma prebudi iz narkoze, in gre še isti dan domov. Samičke se že tretji dan počutijo popolnoma v redu, samčki pa še prej,« pove Rusekova po lastnih izkušnjah. Opozori še, da naj se skrbniki, ki želijo svojo žival sterilizirati ali kastrirati, o tem pogovorijo z veterinarjem in čim prej naročijo samčka ali samičko na operacijo. »Opažam, da je pri nas razširjeno prepričanje, da mora imeti samička vsaj eno leglo, preden jo steriliziramo, ali vsaj eno gonitev. To nikakor ne drži. Če ne načrtujemo vzreje, je bolje čim prej opraviti postopek.«

Ko pripeljemo žival po operaciji v domače okolje, moramo biti do nje še bolj skrbni in ljubeči kot navadno. Prva dva dneva so bolečine najmočnejše, zato poskrbimo za protibolečinsko terapijo s tabletami. Še za nekaj časa je treba čim bolj omejiti gibanje (skakanje, hojo po stopnicah, plavanje …). Pri psih bo to mogoče doseči, medtem ko so mačke tako zelo samosvoje, da bo kakršnokoli omejevanje pri njih najverjetneje nemogoče. Po osmih dneh veterinar odstrani šive in pregleda brazgotino. »Operacija je rutinska in navadno poteka brez težav. Toda treba se je zavedati, da so pri vsakem posegu mogoči zapleti. Pojavijo se lahko zapleti pri narkozi, krvavitve med operacijo in po njej, okužbe in podobno. Pri določenem odstotku samičk se razvije inkontinenca (uhajanje urina), ampak če damo na teht­nico mogoče težave in mogoče bolezni pri nekastriranih in nesteriliziranih živalih, je poseg še vedno boljša odločitev.«

Nekateri menijo, da se žival po posegu značajsko spremeni in se zredi. Sogovornica pojasni, da žival lahko postane mirnejša in se ji zato bolj nabirajo odvečni kilogrami, vendar poudari, da pri nobeni od svojih živali ni opazila prav nobenih sprememb. Če je poseg pravilno in strokovno opravljen, pri samičkah tudi ni pojava navidezne brejosti.

V teh finančno neugodnih časih ne moremo mimo vprašanja, ali je morda recesija razlog, da se vse manj ljudi odloči pripeljati žival k veterinarju na kastracijo in sterilizacijo. Veterinarka odgovarja: »Če upoštevamo stroške zdravljenja s hormoni povezanih bolezni, posledic pretepanja ali ugrizov, mislim, da sploh ni dvoma, ali žival pripeljati na operacijo ali ne. Tudi moralna načela nam nalagajo, da za domače živali poskrbimo in preprečimo nenadzorovano razmnoževanje. Ne nazadnje smo jih ljudje udomačili in smo jim dolžni ponuditi kar najbolj kakovostno življenje.«