Zahvala za preživetje te pasme gre ameriški kinologinji Dorothy Goodale, ki ji je s predanim delom uspelo nadaljevati pasemsko linijo havanskih bišonov z enajstimi psi, pretihotapljenimi s Kube. Prvi potomci v Združenih državah so se skotili leta 1974 in vsi današnji predstavniki havancev so potomci teh enajstih pasjih prebežnikov. Ne glede na začetno ozko sorodstveno linijo veljajo havanci za razmeroma zdravo pasmo psov, brez resnejših dednih bolezni.

Izvor družine bišonov je vezan na evropski srednji vek in predvsem na sredozemske države Španijo, Francijo in Italijo. V tem času so bili med plemstvom zelo priljubljeni majhni kodrasti psički, ki so spremljali petične dame. Beseda bichon je v stari francoščini pomenila majhnega dolgodlakega psa, sčasoma pa je postala sinonim za majhne dolgodlake družne pse visoke družbe. Po današnjih teo­rijah vsi bišoni izvirajo s Kanarskega otočja oziroma z otoka Tenerife in španska kolonialna trgovina je med drugim na Kubo prinesla tudi te družabnike dam. Bišoni, ki so prišli z osvajalci Novega sveta, so se sčasoma privadili na podnebje in prehrano na otoku. Po nekaterih virih so bili to zelo majhni psi z belo svilnato dlako, takrat imenovani Blanquito de la Habana. Današnji havanci so najverjetneje rezultat križanja med starejšimi Blanquito de la Habana in kodri, končno podobo pa so pridobili v 19. stoletju.

Kot lastnikova senca
Glavno poslanstvo teh psov je družabnost, torej da razveseljujejo svoje bližnje in so jim vedno ob strani. Te ne prav pogosto videne družabnike smo spoznali pri Andreji Likar z Mute. Sogovornica je svojo prvo havanko Rino pripeljala iz Češke pred tremi leti in po evidenci Kinološke zveze Slovenije je bila takrat drugi registrirani pes te pasme pri nas. Likarjeva zdaj z navdušenjem vodi svojo psarno Havana melody, in kakor pravi, želi z vzrejo prispevati k ohranjanju in spodbujanju pasme, saj ji ti psi ne prinašajo samo trenutkov sreče, ampak ji hkrati pomenijo del kulturne zgodovine, ki jo je vredno negovati: »Havance sem odkrila po naključju na internetu, pasme namreč prej sploh nisem poznala. Ko je Rina prišla v našo družino, nas je čisto začarala, začela sem raziskovati pasmo in iz navezanosti je nastala tudi naša današnja psarna. Na Muti, ki šteje vsega okrog 3500 ljudi, so moji havančki očarali marsikoga in posledica je, da je v kraju že sedem predstavnikov pasme. Najverjetnje je kraj z največ havanci v Sloveniji. To je še en dokaz, da se jim, ko jih enkrat spoznaš, le stežka upreš.« Kot dobra poznavalka nam gos­titeljica pove, da so havanski bišoni zdaj že dobro znani v večini evropskih držav in da se njihova priljubljenost zelo hitro povečuje. Delno so seveda zanimivi zaradi svoje redkosti, nedvomno pa tudi zaradi svojih številnih odlik, zato so vse bolj pogosti razstavni psi, hkrati pa odlični spremljevalci, hišni psi in psi za igro. V Sloveniji jih je po podatkih Kinološke zveze Slovenije registriranih 33.

Popolna nega
Havance uvrščamo med majhne pse, po telesni višini od 23 do 27 centimetrov ter teži med tremi in šestimi kilogrami jih drugače zagotovo ne moremo razvrstiti. Čeprav so majhni, pa zagotovo niso zaspani psi, so čvrsti, živahni, hitri in zelo gibčni. Težko bi ves dan tičali v lastnikovem naročju. Imajo velike oči mandljeve oblike, temne barve in prijaznega izraza. Barva kožuha je lahko zelo različna, lahko so enobarvni ali lisasti, v grobem pa jih poznamo v dveh različicah: svetlejši (beli, bež, sivi, zlati oziroma v rjavih odtenkih) ter temnejši (črni, čokoladni ali modri). V leglu se velikokrat pojavijo lisasti, tribarvni ali progasti, zanje je tudi značilno, da s starostjo delno še potemnijo, in kakor nam iz svojih izkušenj pove Likarjeva: »Posebnost havancev so ravno njihove barve. Redkokatera pasma, če sploh katera, ima tako široko paleto odtenkov. Nikoli ne moremo vedeti, kakšne potomce bomo imeli v leglu. Lahko se zgodi, da bodo vsi mladički različni in niti eden ne bo imel barve staršev. Pravijo, da so legla havancev, kakor da bi pogledal v košarico pirhov.«
Naslednja njihova prepoznavna lastnost je zagotovo svilena dlaka, katere dolžina doseže od 12 do 18 centimetrov. Je zelo bogata in mehka, lahko je gladka ali valovita ter nima vonja in se sezonsko ne menja. Kljub zapeljivi mehkobi pa je ni preprosto vzdrževati, saj zahteva redno česanje in umivanje. Havance je treba navaditi glavnika in krtače že v rani mladosti, saj je, po nasvetu lastnikov, potrebno česanje vsaj dvakrat na teden ter kopanje vsak mesec ali vsaj na dva mesca. Razstavnim psom moramo dlako puščati v naravni dolžini, hišnim ljubljenčkom pa jo po potrebi lahko skrajšamo, predvsem zaradi lažje nege. Za takšne posege je priporoč­ljiv obisk frizerja za pse. Veliko havancev vidimo tudi s čopkom na glavi. Po enem letu starosti jim je namreč dovoljeno in priporočljivo dlako odmakniti izpred oči, saj lahko povzroči čezmerno solzenje in celo vnetje.

Če imamo smisel za skrbno nego in urejenost dolgodlakih psov, potem po mnenju poznavalke ni ovir, da nam dobrovoljni karakter havancev ne bi zlezel pod kožo: »Havanski bišoni spadajo med najbolj ljubeznive pse spremljevalce. So zelo bistri, živahni in zelo navezani na lastnika. Ti kužki hrepenijo po vaši ljubezni in pozornosti. Z izkazovanjem ljubezni ne skoparijo in od trenutka, ko jih prinesete domov, postanejo del vaše družine. Ljubitelji smo navdušeni nad njihovo veselostjo, ki s starostjo ne pojenja. So izjemno bistri, hitro učljivi in zelo ubogljivi psi, z dodatnimi aktivnostmi in redno igro pa samo še poglobimo vezi z njimi.«