Ali je mogoče v Sloveniji, deželi gozdov, izbrati les, ki ga bomo uporabili na prostem in bo tudi čez 15 let lep in še naprej uporaben? Kozolci, pravijo nekateri strokovnjaki, kažejo, da je to mogoče, čeprav te tradicionalne slovenske zgradbe in novi objekti nimajo veliko skupnega. Pravzaprav bi morali podvomiti že o trditvi o neverjetni trdoživosti kozolcev, dodaja dr. Miha Humar, dekan ljubljanske biotehniške fakultete, saj zdaj vidimo le tiste, ki so se ohranili, ne vemo pa, koliko jih je propadlo oziroma izginilo. Nekatere ocene namreč kažejo, da imamo le še kakšnih pet odstotkov kozolcev, ki so jih ljudje nekoč – tudi to je pomembno dejstvo – sproti popravljali in uničene dele men­javali z novimi …

Z lesom po pameti

»Zdaj opažamo nov val rabe lesa, tudi na prostem, vendar naj bo to po pameti,« pravi Miha Humar, ki svari pred nespametnimi načini zaščite lesa. Norveške lesene cerkve so se ohranile 800 oziroma 1000 let predvsem zaradi zaščite s premazom iz strupenega premogovega katrana. Naša tradicija pozna podobno ekološko izredno sporno zaščito z odpadnim motornim oljem, pri čemer, pravi sogovornik, ne gre le za nasilje nad naravo – nekaj časa tudi muhe crkavajo ob takih objektih –, ampak je to tudi neprimerna zaščita, saj se lahko v tako zaščiten les kmalu naselijo glive … 

Humar tudi ne verjame, da so lahko lunine mene ali čas sečnje odločilni za večjo trajnost lesa, ker za to ni resnega dokaza. Prav tako za naše razmere ni primerna zaščita s tungovim oljem, »ker lahko na lesu, ki je premazan s tem oljem, pri nas živi vrsta bakterij«. Pravzaprav ni optimalna obdelava naših lesnih vrst s tujimi zaščitnimi premazi, ki so narejeni za uporabo pri drugačnih vrstah lesa in za podnebne razmere, ki z našimi nimajo veliko skupnega.

Strokovnjaki, ki z analizami na terenu primerjajo odpornost lesa na določenih območ­jih, so enotni, da ne velja splošno razširjeno mnenje, da je klima v Skandinaviji ostrejša kot pri nas. Humar razloži, da imajo Skandinavci »pol leta zimo, drugo polovico leta pa mraz«, kar pomeni, da največji sovražnik lesa, glive, ki za delovanje potrebujejo najmanj 4 stopinje Celzija, »ne delajo«. Smrekov les, ki je v Skandinaviji potreboval 15 let, da se je razkrojil, pri nas propade v vsega štirih letih. Podobno velja za bor, ki je že po štirih letih tako razkrojen, da se po padcu s polmetrske višine zlomi. Kar je, po merilih strokovnjakov, povsem propadel les.

Pet razredov za odpornost lesa

Zato je tudi za uporabnike koristno vedenje, da strokovnjaki delijo vrste lesa v pet razredov glede na njihovo odpornost. Na podlagi tega priporočajo – če je potrebno – zaščito. Zelo odpornih vrst, ki spadajo v prvi razred in jih zaradi odpornosti ni treba obdelati z biocidi oziroma s sredstvi za zaščito, pri nas skoraj ni. Izjema, ki spada med prvi in drugi razred, je robinija oziroma neprava akacija, a je za gospodarsko rabo manj zanimiva, saj je iz njenega lesa težko dobiti ravne deske. 

V drugi razred, v katerem je les, ki je sicer naravno odporen, vendar zanj zaradi ostrih razmer ali intenzivne kondenzacije vode vseeno priporočajo zaščito, spada kostanj, delno pa tudi hrast, ki ga sicer uvrščajo tudi v tretji in četrti razred: v posameznih izjemah sicer zadostuje naravna odpornost, vendar je zaščita priporočljiva. Jesen, smreko in jelko so strokovnjaki uvrstili v četrti in peti razred, kar pomeni, da je zaščita potrebna, podobno – vendar še bolj dosledno – pa to velja za naše vrste iz zadnjega, petega razreda, ki vedno potrebujejo zaščito: bukev, topol, breza in gaber.

Ker sta pri nas prevladujoči vrsti bukev in smreka, ki tvorita vsaka po 32 odstotkov našega gozda, je – če so razmere običajne in ni žleda ali vetroloma – tega lesa tudi največ na trgu. Na devetih odstotkih naših gozdnih površin raste jelka, na sedmih odstotkih hrast, preostalih 20 odstotkov pa sestavljajo druge vrste, kot so topol, gaber, jesen, macesen, kostanj, robinija … »Zato mora uporabnik pred odločitvijo, kakšen les bo izbral, razmisliti, kje ga bo uporabil, in v večini primerov tudi, kako ga bo zaščitil,« pravi Humar.

Vodo speljati stran

Poleg tega, da se mora uporabnik zavedati, da so največji sovražnik lesa pri nas glive, je pomembno upoštevati, da les in voda nista najboljša kombinacija. »Če obstaja verjetnost, da bo redno prihajal v stik z vodo in tega ni mogoče preprečiti, potem je izjemnega pomena sušenje,« pravi Boštjan Lesar. Čim hitrejše odtekanje in sušenje je treba zagotoviti na čelnih površinah in tudi na površinah, ki bi se lahko dotikale tal. »Odmik od tal je nujen,« pravi sogovornik, ki opozarja tudi na premišljene stične površine, ki morajo biti dovolj velike, da zagotavljajo pretok zraka oziroma sušenje lesa.

In čeprav danes med arhitekti oziroma na stavbah, ki jih konstruirajo, niso najbolj cenjeni napušči, je tradicionalno stavbarstvo poznalo napušče iz praktičnih razlogov: les je ostal zaščiten pred vodo. Podobno je veljalo tudi za balkone, ki so bili zasnovani tako, da je voda, če se je že padla na balkon, hitro odtekla. Dr. Renata Pamić, konservatorka z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki pri svojem delu ugotavlja, da tudi naši predniki niso vedno uporabili najboljših rešitev, pravi: »Osnovno pravilo pri lesu na prostem je, da mora voda čim prej odteči, da se les čim prej posuši. Tudi s primernim zračenjem.« Obenem pa, dodaja, mora biti arhitektura v funkciji konstrukcijske zaščite lesa in obratno.

Zaščita s premislekom

»Uporabnik se mora vprašati, kakšna zaščita lesa je primerna za določen les, da preprečimo posledice, kot so pokanje zaščite, ki ji pravimo vranje noge ali krokodilja koža, luščenje premaza, pomarančna površina ali da nam zaščita ne ostane kot kreda na prstih,« pravi Davor Kržišnik z biotehniške fakultete. Na les vplivajo tudi ultravijolična svetloba, obarvanost, ki jo povzročajo glive, razpoke v lesu, napadi insektov in gliv razkrojevalk. 

Vse te vplive proučujejo tudi v podjetju Silvaprodukt, ki ima na petih objektih na prostem – dva sta v Sloveniji, po eden pa v Nemčiji, na Švedskem in v Španiji – 42 vrst lesa, ki so zaščiteni ali ne. Tako ugotavljajo primernost različnih vrst zaščite lesa v različnih razmerah skozi čas. 

»Zaščita lesa se je začela s precej spornimi pripravki iz bakra, kroma in arzena, potem je arzen zamenjal bor, danes pa naši izdelki temeljijo na bakru in boru, kar zagotavlja učinkovito zaščito lesa in do okolja prijazne premaze,« pravi Gregor Rep iz podjetja Silvaprodukt. Poleg premazov so razvili tudi dve nebiocidni zaščiti lesa: prva je naravni vosek, druga pa termično modificiranje lesa. Pri tem les segrejejo na 200 do 220 stopinj Celzija in tako spremenijo celično zgradbo stene. Ta zaščita je dražja, saj les dobesedno kuhajo, vendar se izboljša odpornost proti škodljivcem po celotnem preseku elementa, daljša je živ­ljenjska doba lesa na prostem, hkrati pa je to do ljudi in okolja prijazna zaščita.

Povedano drugače: strokovnjaki se strinjajo, da imamo lahko pri nas na prostem lesene objekte, ki bodo funkcionalni in lepi tudi čez nekaj let oziroma kar desetletij. In so narejeni iz domačih vrst lesa ter zaščiteni s premazi, ki so plod domačega znanja.