Skoraj ničenergijske stavbe so nenadoma postale tudi skoraj nepredušno zaprte. Sočasno s trendi tovrstne gradnje pa je naraščalo tudi število ljudi, ki se v takih stavbah niso počutili dobro ali so zbolevali. Vedno glasnejši so pozivi, naj investitorji ne izbirajo več med energijsko učinkovitostjo ali okenskimi površinami, ampak naj bo glavno vodilo celovito bivalno udobje.

Glavni kriterij pri načrtovanju novih stavb bi torej moralo biti zdravje uporabnikov. Celovito bivalno udobje vključuje toplotno, svetlobno, zvočno in prostorsko udobje ter tudi kakovost zraka, ergonomijo in akustiko. Toda o tem doslej v Evropi nismo kaj dosti govorili, saj so se smernice evropske komisije za prenovo stanovanjskega fonda nanašale samo na porabo energije. Ena od zavez predvideva, da naj bi bile do konca leta 2020 vse nove stavbe skoraj ničenergijske. S posledicami dosedanjih prenov, ki so upoštevale le energijsko varčnost, pa se že srečujemo. Čezmerna vlažnost in posledično nastanek plesni je v skoraj petini evropskih domov, Slovenija pa je pri tem prav v evropskem vrhu, saj ima težave z vlago kar vsaka tretja stavba!

Sindrom bolnih stavb 

Za zdravje stavb je izjemnega pomena izbira gradbenih materialov, saj ti v prostor oddajajo različno količino emisij, ki so lahko bolj ali manj škodljive. Problematičen je zlasti PVC, ki vsebuje ftalatne estre, snovi, za katere je dokazano, da povzročajo rakava obolenja, astmo, alergije, respiratorne težave in motijo delovanje endokrinega sistema.

Raba PVC-ja se v gradbeništvu vsako leto poveča za 3,5 odstotka.

Žal pravnih omejitev glede vgradnje PVC-materialov pri nas ni, razen da ena od uredb določa, da se vgrajuje v stavbe le za zdravje in okolje primerne materiale, a PVC- talne in stenske obloge ter drugi materiali so še vedno v prodaji.

Z zakonskimi zavezami je tudi sicer križ, saj se običajno določenega področja ne lotevajo celovito, ampak z le enega zornega kota. Ena od zavez EU denimo določa, da naj bi bile do leta 2020 vse nove stavbe skoraj ničenergijske, nič pa ne omenja zdravja in bivalnega udobja.

Upanje daje novi standard o rabi naravne svetlobe (FprEN 17037:2018), ki postavlja načrtovanje okenskih površin  v povsem drugačno perspektivo. Upoštevanje novih standardov ne bo zakonsko obvezujoče, ampak bo odvisno zlasti od načrtovalcev in ozaveščenosti investitorjev.

Svetloba že, vendar kakšna?

Ena od poti za doseganje visoke energijske učinkovitosti stavb je tudi zamenjava oken. Omenili smo že, da to pogosto povzroči težave s čezmerno vlažnostjo, druga težava pri uporabi 3- ali 4-slojnih oken pa je zelo zmanjšana prepustnost, pri čemer so energijski prihranki bistveno manjši kot količina svetlobe, ki jo moramo žrtvovati.

Pri tem je treba poudariti, da nobena umetna svetloba ne more nadomestiti naravne, saj je naše telo zasnovano tako, da sprejema celoten spekter naravne svetlobe, tudi tistega, ki ga z očesom ne zaznamo. Še več: dinamično spreminjanje naravne svetlobe čez dan v telesu sproža vrsto sistemov, ki nam zagotavljajo zdravje.

Tudi zato bi se moralo načrtovanje sodobnih stavb v prihodnje osredotočiti na zdrave in udobne stavbe, ki naj sicer omogočijo minimalno možno rabo energije, ne da bi to imelo negativne vplive na uporabnike.

Ameriški raziskovalci so na skupini 30.000 otrok dokazali neposredno povezavo med izboljšanimi učnimi sposobnostmi in dnevno svetlobo. Torej je pred nami še en tehten argument, da je treba naravni svetlobi namenjati mnogo več pozornosti.

*Del prispevka povzet po predavanju Mateje Dovjak