»Radi imamo naročnike, ki so zahtevni, ki se zavedajo pomena kakovostnega bivalnega okolja in vedo, da je to največja investicija v življenju,« poudarjata, saj še vedno velja prepričanje, da je prenova cenovno ugodnejša kot novogradnja. Pa to ne drži vedno, zlasti ko gre za temeljito in celovito prenovo notranjosti in zunanjosti hiše. Kot pravita, se najpogosteje pojavi potreba po osvežitvi tlorisa ali želja po prenovi kakšne malenkosti, to pa za sabo potegne popolno prenovo doma.

Brez dobrega investitorja/naročnika tudi dobra arhitektura ni mogoča. Ali bi se s tem strinjali?

Tanja: To je res. Pomembno je, da je naročnik odprt, da je pripravljen poslušati, da zaupa arhitektu in da ima tudi odnos do estetike. Ko se naročniki odločijo za naš biro, običajno vedo, kaj delamo, zato proces poteka lažje. Čeprav imajo ljudje željo po spremembi, je treba vložiti še veliko energije, da jih prepričamo v določene spremembe, ki na koncu vodijo v obojestransko zadovoljstvo.

Dare: Dobra arhitektura je rezultat dveh stvari: dobrega arhitekta in dobrega naročnika, eno brez drugega ne gre. Če imamo dobrega arhitekta in slabega naročnika, ne bo dobrega rezultata in obratno.

S čim jih običajno prepričate?

Tanja: S tehtnimi argumenti.

Dare: Teža argumenta je tista, ki jih prepriča, ne glede na to, ali delamo majhen projekt, kot je frizerski salon na 25 kvadratnih metrih, ali naselje enodružinskih hiš. Vedno gremo skozi t. i. »learning curve«, proces, v katerem naročnika prepričamo, zakaj je nekaj bolje. Pri nekaterih projektih gre hitreje in laže, pri drugih potrebujemo več časa, več prepričevanja, da pridemo do iste točke.

Tanja: Če veš, da bo nekaj dalo boljši rezultat, potem uporabiš vse sile, da investitorja prepričaš o tem. Na koncu smo vsi zadovoljni, le vprašanje časa je, kako hitro se za to odloči.

Kaj je po vaših izkušnjah glavni povod za prenovo starejše hiše?

Dare: Razlogi so različni. Pogosto je to ekonomski vidik, saj še vedno velja prepričanje, da je prenova vedno cenejša kot novograd­nja. Drugi vzrok je nekoliko romantičen, ko nekdo želi obnoviti podedovano hišo, ki naj bi postala sodobnejša, prilagojena našemu načinu življenja, hkrati pa bi obdržala določeno zgodovino.

Tanja: Odločilna sta estetski in funkcionalni vidik. Ljudje po nekem obdobju, recimo petnajstih ali dvajsetih let, ugotovijo, da si želijo prenoviti en prostor, to pa pogosto vodi do večjih posegov.

Ste že imeli kakšen takšen primer?

Tanja: Pri enem najnovejših končanih projektov, Hiši G, se je začelo z željo po menjavi jedilne mize, to je potegnilo za sabo prenovo bivalnih prostorov in tako naprej do osvežitve zunanjosti. 

!!galerija!!

Ali kdaj naročnika poskušate prepričati o nas­protnem, če si na primer želi podreti staro hišo in postaviti nadomestno?

Tanja: Vse je odvisno od tega, kaj želi in koliko denarja ima za to namenjenega. Ni smiselno za vsako ceno vztrajati pri neki odločitvi, saj ni enotne formule za vse.

Dare: Vse je odvisno od tega, v kakšnem stanju je hiša, kakšna je njena statika, kakšne so želje in kolikšen je proračun.

Tanja: Ljudje od nas pričakujejo dodatne informacije, kaj bi bilo smiselno narediti, saj včasih ne vedo, v katero smer bi šli. Ravno zdaj se ukvarjamo s projektom, ko lastnici v vsaki etaži primanjkuje po deset kvadrat­nih metrov prostora. Začela je razmišljati o prizidku, vendar to s finančnega vidika ni smiselno. Povečanje hiše je smiselno za recimo 50 ali več kvadratnih metrov, drugače je investicija prevelika. Zato poskušamo najti drugačno rešitev. Odločili smo se za pre­ureditev tlorisa, s katero bomo prostore bolje izkoristili. Nekatere zidove lahko podremo, povečamo steklene površine in tako navidezno povečamo prostor, z novo programsko razporeditvijo pa se lahko prostori popolnoma drugače in bolje izkoristijo. Ljudje včasih ne verjamejo, da je mogoče izvesti tako drastične spremembe, šele narisan tloris jih prepriča o tem.

Kaj določa zasnovo prenove hiše?

Tanja: Izhodišče je vedno boljša funkcio­nalnost, saj je to večinoma tisto, zaradi česar se ljudje običajno odločijo za prenovo. Vzporedno s funkcionalnostjo pa gre tudi estetika.

Dare: Rdeča nit našega biroja je funkcionalni tloris, s katerim odgovorimo naročniku na tisto, kar si želi, seveda s svojimi predlogi. Podobno kot modni oblikovalec, ki skroji obleko za nekoga, ki je suh, in za drugega, ki je močnejše postave, oba bosta na koncu videti dobro. Tako je treba krojiti hiše po meri naročnika.

Tanja: Vendar se ne kaže naročniku prepustiti v celoti. Vedno se pogajamo, nikoli pa ne gremo tako daleč, da bi s pogajanjem povozili svojo integriteto. V projekt in rešitve moramo tudi mi verjeti.

Ali se da z manjšimi popravki posodobiti zunan­jost hiše?

Tanja: Z manjšimi popravki je včasih zelo težko kaj doseči. Spet je odvisno od zasnove hiše in investitorja. Če pravi, da ima na voljo določen proračun, poskušamo znotraj tega doseči maksimum. Velikokrat pa ne omogoča spremembe v celoti. Včasih pa zadostuje že majhna sprememba, kot je nova barva ograje, ki lahko osveži videz.

Dare: Pri projektu prenove stanovanja v pritličju hiše na Planini pri Sevnici, zgrajene v 90. letih prejšnjega stoletja, smo tudi zunanjost osvežili z manjšimi posegi. Na eni strani smo jo popolnoma odprli, ji dali odlike nove sodobne hiše. Če jo pogledamo od spodaj, je zelo moderna, od daleč pa deluje kot aplikacija na staro hišo.

Kakšne so omejitve pri prenovi stare hiše?

Tanja: Pri prenovi je vedno treba sklepati kompromise. Če tloris in objekt snuješ iz nič, je povsem drugače, saj imaš veliko več svobode in možnosti prilagajanja potrebam investitorja. Prenova je veliko večji izziv, ki vzame več časa, a hkrati ponuja veliko možnosti kreativnih rešitev.

Dare: Lepota kompromisa pripelje do nepričakovanih rezultatov. Verjamemo, da je resnic lahko več, skupaj z naročnikom bomo izbrali tisto, ki njemu najbolj ustreza. To je naš fokus, v katerega se usmerimo in ga poskušamo nadgraditi.

Tanja: Ena največjih omejitev je, ko si ljudje želijo višji strop. To je nekaj, kar je težko spremeniti brez drastičnih gradbenih posegov. Sodobna tehnologija to sicer omogoča, vprašanje pa je, ali je smiselno. Druga omejitev so vertikale, inštalacije, ki jih je v nekaterih primerih nemogoče prestaviti. Pri neki prenovi so, na primer, naročniki želeli talno ogrevanje, a ker ni bilo narejenih estrihov, bi se višina prostorov toliko znižala, da je bilo to nesmiselno. V takih primerih se mora naročnik odločiti, čemu bo dal prednost.

Kje se največkrat zaplete in zakaj?

Dare: Tam, kjer razvijemo idejno zasnovo in naročniki jo potrdijo, potem pa v fazi izdelave projekta spremenijo mnenje.

Tanja: Zato je začetna faza izjemno pomembna, saj gre za spoznavanje naročnika. Temelji na pogovorih, v katerih pridobimo čim več informacij o njem in njegovih željah, da vse te informacije predelamo in mu že vnaprej svetujemo. Včasih se ljudje sploh ne vprašajo o kakšni zadevi, na primer, če nimajo utilitija ali imajo pralni stroj v kopalnici, ne razmišljajo, da bi bilo morda dobro imeti poseben prostor za pranje. Arhitekt se mora čim bolj vživeti v življenje naročnikov. Če to stori pravočasno, se izogne nadaljnjim zapletom. Prav tako mora imeti investitor že od začetka jasno sliko o višini investicije.

Koliko časa potrebujete za izvedbo projekta prenove od začetka do konca?

Tanja: Večinoma vsaj eno leto. Vsaj polovico tega časa namenimo procesu razmišljanja, zato že od začetka naročniku poudarjamo, da je to dolgotrajen proces, da si je bolje vzeti nekaj mesecev več za razmislek kot pa med gradnjo ugotoviti, da ni zadovoljen.

Dare: Korektura na papirju stane pet odstotkov, na gradbišču pa 80 odstotkov. Tega se mora naročnik zavedati. V praksi se je pokazalo, da projekti, za katere imamo dovolj časa, laže stečejo in je manj zapletov. Bolj ko se krajša čas izdelave projekta, več je možnosti težav in obratno. Preproste rešitve so vedno rezultat dolgotrajnega procesa razmišljanja.