Ko vgradimo nova okna, so pripire med okviri in okenskimi krili ter vgradne rege veliko bolj tesne kot pri starih, česar smo si, da bi preprečili izgubo toplote, tudi želeli, vendar to hkrati pomeni manj nenadzorovane izmenjave zraka, razloži Miha Tomšič. Temu moramo prilagoditi navade in prostore pogosteje prezračevati, kako pogosto, pa je odvisno od količine vlage, ki jo proizvedemo. Ta je odvisna od števila oseb (vodne pare v izdihanem zraku, pa tudi kot posledica potenja), od tega, koliko kuhamo, se kopamo, peremo, sušimo perilo v stanovanju, imamo lončnice, akvarij in podobno. »Povišanje relativne vlažnosti po zamenjavi stavbnega pohištva je odvisno tudi od velikosti prostorov, kako so ti med sabo povezani, so v eni ali dveh etažah ter od števila in razporeditve oken. Nikakor pa ni res, kakor se pogosto sliši, da so za preveč vlage in nastajanje kondenzata ali plesni kriva PVC-okna. Material, iz katerega so, tudi če so lesena, ne more uravnavati klime v prostoru, saj je v tem pogledu tako rekoč inerten.«

Spremljajmo vlagomer

Sogovornikovo prvo priporočilo lastnikom po zamenjavi stavbnega pohištva je, da si priskrbijo vlagomer in z njim spremljajo relativno vlažnost v prostoru. Relativna vlažnost pove odstotni delež vodne pare v zraku oz. razmerje med dejansko in največjo mogočo količino vodne pare v njem. Njena količina je povezana s temperaturo. Višja ko je, več vodne pare lahko zrak vsebuje. Vendar z besedo »lahko« opisujemo zgolj lastnost zraka pri določeni temperaturi, nikakor pa ne npr. priporočene ali še »varne« količine vlage oz. vodne pare v zraku. Ko je največja mogoča vsebnost vodne pare v zraku presežena, se v obliki kondenzata izloča na hladnih površinah prostora, katerih temperatura je nižja od temperature rosišča. »Za primeren razpon relativne vlažnosti v bivalnih prostorih velja od 40 do 60 odstotkov, idealno raven znotraj teh meja pa občutimo precej subjektivno. Če odstotek ne presega zgornje meje, ni pričakovati posebnih težav, razen če nimamo kje na konstrukciji stavbe izrazitega toplotnega mostu ali opreme razporejene tako, da zrak v hladnejših predelih ne more krožiti. Če se relativna vlažnost le kratkotrajno poviša, po prhanju ali kuhi, zadostuje takojšnje zračenje. Če dopustimo, da dolgotrajno presega priporočene vrednosti in se giblje celo med 70 in 85 odstotki, kar ni tako redek pojav, pa imamo odprto pot k težavam, kot sta površinska kondenzacija vodne pare in sčasoma razvoj plesni,« opozori.

Čeprav omenjeni težavi po zamenjavi oken večinoma povezujemo s starejšimi neizoliranimi objekti, se lahko pojavita tudi v novejših, izoliranih, če ustvarimo primerno mikroklimo oz. previsoko relativno vlažnost. Tako je recimo zunanji vogal tudi v izolirani hiši hladnejši od stene in ob povišani vlažnosti je morda njegova notranja površinska temperatura, ki bi bila v normalnih razmerah neproblematična, lahko že dovolj nizka, da nastane kondenzat. Če imamo tak problem, je prezračevanje po Tomšičevih besedah zagotovo neustrezno. Včasih se temu pridruži še nepravilno ogrevanje. Zato si velja zapom­niti, da nižja ko je temperatura v prostoru, nižja mora biti zračna vlažnost, da ne pride do kondenzacije in plesni. Tu pa govorimo o absolutni vlažnosti, torej količini vodne pare v gramih na prostorninsko enoto zraka. Kot napačno prakso, povezano s tem, omeni, da v spalnicah takrat, ko bi radi spali v hladu, zapremo radiatorje, prostora pa pred tem ne prezračimo. S tem namreč dosežemo, da se relativna vlažnost zaradi ohlajanja še poviša, saj ob znižanju temperature zraka nismo poskrbeli za znižanje njegove absolutne vlaž­nosti. Med spanjem pa z dihanjem in morda tudi potenjem zrak še dodatno obremenimo z vlago. Zato prostore, obremenjene z vlago, najprej prezračimo (spustimo jo skozi okna), šele potem pripremo ventil radiatorja. Podobno zmotno je pričakovanje, da se na šipah oken s sodobno zasteklitvijo nikoli več ne bo naredil kondenzat – naredil se bo, če bomo dopustili dolgotrajno bistveno previsoko relativno vlažnost.

Zračenje skozi okna

Kako torej prezračevati, da se to ne zgodi? »Priporočilo, da zračimo vsaj trikrat na dan pet minut z na stežaj odprtimi okni, je precej pavšalno. Učinkovito je, če imamo okna razporejena tako, da ustvarimo prepih, ko je izmenjava zraka hitra, v nasprotnem primeru je potrebno daljše zračenje. Za bivalno ugodje je sicer idealno, da lahko prezračimo vsak prostor posebej, kar velja zlasti za tiste, ki so zelo obremenjeni z nečistočami ali vlago, toda če razporeditev oken in tloris tega ne dopuščata, je treba narediti zraku pot skozi okna več prostorov. Nikakor pa prezračevanje ne pomeni zgolj odpiranja vrat med prostori. S tem naredimo le škodo, ko npr. vlažen zrak iz kuhinje ali kopalnice spustimo v spalnico ali otroško sobo. Vsekakor pa tak­šno prezračevanje po Tomšičevih besedah pozimi pomeni veliko manjšo izgubo toplote, kot če imamo okna dolgotrajno odprta na nagib, pri čemer se zrak le počasi zamenjuje. S tem načinom tudi ohlajamo preklado nad oknom in posledica sta površinska kondenzacija in sčasoma plesen.

Mehanske prezračevalne naprave

V primerih, ko s spremembo navad relativne vlažnosti v prostoru ne moremo dovolj znižati, ko je zunanji zrak obremenjen z nečistočami, smradom, imamo težave s cvetnim prahom ali želimo po zamenjavi oken še izboljšati energijske kazalnike v hiši, je smiselna vgradnja mehanskega prezračevalnega sistema. Pri odločitvi za vrsto sistema je po Tomšičevih besedah odločilno, da ima zadost­no zmogljivost izmenjave zraka (to je treba preračunati glede na razmere v stanovanju ali hiši), da nas ne bo motil njegov šum, da ga je mogoče opremiti s filtri za nečistoče ter alergene in da je njegovo vzdrževanje preprosto. Odločali se bomo seveda tudi glede na ceno. Z vidika energijske učinkovitosti je priporočljiva izbira sistema z rekuperatorjem, kar poenostavljeno pomeni, da naprava izrablja toploto izhodnega zraka za ogrevanje vstopnega, ko je ta hladnejši. Rekuperator je danes mogoč oz. je standard pri vseh tipih prezračevanja, z izjemo higrosenzibilnega.

Vrsta prezračevalnega sistema (centralni, decentralni, lokalni ali higrosenzibilni) je, kakor pojasni sogovornik, odvisna od tega, ali gre za novogradnjo ali prenovo, ali bomo prezračevali stanovanje ali hišo, od tlorisa ter od možnosti za vgradnjo vstopnih in izstopnih odprtin za zrak v zunanji ovoj stavbe. Opozori, da pri individualnih sistemih za prezračevanje etažnih stanovanj po predpisih ne smemo z odprtinami spreminjati zunanjega videza fasade brez ustreznega soglasja. Še strožja so pravila pri stavbah kulturne dediščine.

Centralni prezračevalni sistem s cevno napeljavo in izmenjevalnikom toplote je po njegovih besedah primeren za novogradnje ali rekonstrukcije stanovanjskih hiš, pri katerih prostor dopušča cevno napeljavo, namestitev rekuperatorja ter odprtine za dovod in odvod zraka na stavbnem ovoju. Cevi so napeljane tako, da zrak iz bolj obremenjenih prostorov (sanitarij in kuhinj) odvajamo, svež pa vstopa v glavne bivalne prostore. Sistem mora biti projektiran tako, da omogoča dovolj počasno izmenjavo zraka, da je ne občutimo, česar po njegovih besedah v stanovanjskih hišah ni težko doseči, občutljivejši so projekti v velikih javnih prostorih, kjer je treba v dovolj kratkem času zamenjati res veliko prostornino zraka. Centralni sistemi imajo osrednjo regulacijo in so lahko povezani tudi z ogrevalnim in hladilnim sistemom v hiši.

Cenovno so najbolj ugodni, vendar zaradi odsotnosti rekuperacije energijsko manj učinkoviti, higrosenzibilni sistemi, v uporabi predvsem za večstanovanjske stavbe. Zrak prihaja v bivalne prostore skozi zunanje rozete s higrosenzibilnim trakom. Te se odprejo takrat, ko relativna vlažnost v prostoru preseže določeno vrednost, torej se odzivajo na prisotnost ljudi in aktivnost v stanovanju, porabljeni zrak pa se odvaja skozi kopalnico ali kuhinjo, kjer ga v vertikalne jaške stavbe sesajo posebni ventilatorji. Tak sistem seveda ne zazna drugih elementov nekakovost­nega zraka, npr. neprijetnih vonjav, prahu, ipd. Prostorov ne prezračujemo le zaradi uravnavanja zračne vlažnosti, ampak iz širših zdravstveno-higienskih razlogov.

Za etažna stanovanja so uporabni lokalni in decentralni sistemi brez cevne napeljave, pri prvih je pretok zraka omejen na posamične prostore, pri drugih pa se ustvari njegova pot skozi več prostorov. Oblika lokalnega prezračevanja, pri kateri je naprava za izmenjavo zraka z rekuperatorjem toplote vgrajena v okenski okvir, je po sogovornikovem mnenju zadovoljiva rešitev za tiste prostore, v katerih nimamo izrazitih težav s čezmerno vlago in bivalno klimo, saj lahko zaradi omejenega prostora, ki je na voljo na okviru, zagotovi le omejeno izmenjavo zraka. Učinkovitost je seveda odvisna od velikosti in števila takšnih oken.

»Ni odveč opozoriti, da smo ljudje pogosto naravnani na preveliko udobje in želimo vso odgovornost prepustiti napravam. Še tako dober prezračevalni sistem pa ne bo odpravil problemov s površinsko kondenzacijo vodne pare, če z razporeditvijo opreme toku zraka zapremo pot. Tako z naravnim prezračevanjem kot z mehanskimi prezračevalnimi sistemi namreč doseženo izmenjavo zraka samo tam, kjer lahko kroži, zato z opremo ne smemo ustvarjati mrtvih kotov in niš. Da vnaprej preprečimo težave, morajo biti regali in omare odmaknjeni od zunanjih sten,« poudari Miha Tomšič.