Kemična zaščitna sredstva se razlikujejo predvsem glede na to, ali gre za izdelke na vodni osnovi ali na klasični, torej topilni osnovi. »Za prve vemo, da so bolj prijazni do okolja, delo je hitreje opravljeno, ker se posamezni nanosi sušijo hitreje in v enem dnevu praviloma lahko nanesemo najmanj dva sloja, vse pripomočke, ki smo jih uporabljali pri nanašanju, pa lahko operemo oziroma očistimo z detergentom in tekočo vodo,« našteva Darja Zore iz Tehnološko-raziskovalnega centra Jub. Premazi na vodni osnovi nimajo neprijetnega vonja in so zato še posebej primerni za les v notranjih prostorih. Sicer pa zagotavljajo enako dobro vremensko zaščito kot topilni premazi, zato jih lahko uporabljamo tudi za les, ki bo izpostavljen vremenskim vplivom.

»Je pa res, da lahko s topilnimi premazi barvamo tudi pri nižjih temperaturah ozračja, tudi pri 2 ˚C, le da se bo premaz v tem primeru sušil dlje kot pri 20 ˚C, a to ne bo vplivalo na kakovost barvnega filma – pod pogojem, da barvana površina ne bo izpostavljena padavinam, kondenzu ali zmrzali,« pravi sogovornica in doda, da lahko pri barvanju s topilnim premazom mesta, kjer je premaz zatekal in se že posušil, popravimo precej pozneje kot pri uporabi vodnega premaza, ki se suši hitreje.

Najprej impregnacija

Pomembno je, da znamo za lesene elemente izbrati ustrezno zaščitno sredstvo, poudarjajo v podjetju Silvaprodukt: »Vedeti je treba, da lazurni dekorativni premazi ne zagotavljajo nikakršne zaščite pred dejavniki razkroja, ampak poskrbijo le za estetski videz, povečujejo vodoodbojnost površine in varujejo pred delovanjem sončnih žarkov.« Če želimo les zaščititi pred razkrojem, mu podaljšati življenjsko dobo in se izogniti obnavljanju zaščite, ga je treba globinsko impregnirati. »Impregnacija je postopek, pri katerem zaščitno sredstvo vnesemo po celotnem preseku lesnega elementa in tako preprečimo okužbo z glivami ali napad insektov,« pravijo v podjetju. Za impregnacijo lesa, ki bo izpostavljen vremenskim vplivom, lahko uporabimo poseben biocidni zaščitni pripravek z insekticidno-fungicidnimi lastnostmi, ki se kemijsko veže v celično strukturo lesa in se pozneje iz njega ne izpira, varuje pa pred glivami in insekti in se dobro obnese tudi v stiku z morsko vodo. »S tem zaščitnim sredstvom, ki je primeren za vse postopke zaščite lesa, tako za premazovanje, namakanje, briz­ganje kot oblivanje in vakuumsko impregnacijo, les trajno zavarujemo, kar pomeni, da ni potrebno obnavljanje postopka,« dodajajo v podjetju Silvaprodukt.

Najboljši učinek se doseže z impregnacijo v kotlu, s tako imenovano vakuumsko-tlačno impregnacijo. Ta postopek je priporočljiv za les, ki bo v stiku s tlemi oziroma prstjo. V vseh drugih primerih zadostuje postopek namakanja, pri katerem se les od dve do 24 ur namaka v kadi z impregnacijskim sredstvom.

Na splošno so biocidni impregnacijski pripravki za domačo rabo namenjeni za osnovno, preventivno zaščito lesa, ki bo stal na prostem – les ščitijo pred biološkimi škod­ljivci, to je pred modrenjem, glivami in insekti. »Impregnant uporabljamo kot prvi nanos za zaščito lesa, ki je posredno ali neposredno izpostavljen vremenskim vplivom in propadanju, torej lesa, ki je v stiku z zidom, okna, zunanja in garažna vrata, polkna, balkonske ograje, fasadne obloge, ograje teras, vrt­ne ograje, lesene lope, zidanice, brunarice, vrtno pohištvo, atrije, tudi les v zelo vlažnih prostorih ... V notranjih prostorih ga uporabljamo le tam, kjer les ogroža vlaga in ga želimo zavarovati pred plesnijo ter trohnenjem in preprečiti nastanitev lesnih insektov,« pravijo v Belinki in svetujejo, da vremenskim vplivom in vlagi izpostavljene lesene elemente po nanosu impregnanta čim prej zaščitimo še s premazi, ki so odporni proti vremenskim vplivom oziroma vlagi.

Zaščitni premazi

Po impregnaciji je nadaljnja obdelava lesa odvisna od naših želja glede končnega videza površine. Lahko se odločimo za lazurni premaz (naravna tekstura lesa ostane vidna) ali pokrivni (popolnoma prekrije teksturo lesa). Premazi iz obeh skupin zagotavljajo zadostno zaščito pred vremenskimi vplivi, a je treba poudariti, da moramo pri njihovi uporabi upoštevati navodila proizvajalcev, saj si med seboj niso enaki in se zato tudi postopki dela lahko razlikujejo.

»Tako imenovana kemična zaščita, torej barvni premaz na vodni ali topilni osnovi, v primerjavi z naravno zaščito (olja, voski …) na leseni površini tvori premazni film, ki je trden, vodoodbojen, običajno ščiti tudi pred UV-žarki, les pa lahko s premazom tudi dekorativno obarvamo v želenem odtenku,« pravi Darja Zore. Naravna zaščitna sredstva so običajno brezbarvna, vodoodbojna olja, ki se vpijejo v les in na površini ne tvorijo filma. Les po sogovorničinih besedah varujejo samo s svojo vodoodbojnostjo, ki pa zaradi vremenskih vplivov sčasoma izgubi učinek, zato je treba zaščito pogosteje obnavljati, če želimo lesu podaljšati njegovo življenjsko dobo in ohraniti prvotno barvo (preprečiti posivitev). Po njenem mnenju je za zaščito lesenih oken, vrat in ograj, ki so največkrat iz smrekovega lesa, bolj kot naravno zaščitno sredstvo primeren barvni premaz oziroma sistem: »Za zaščito vrtnega pohištva in talnih oblog za terase, ki so iz tropskih vrst lesa, pa so primernejša olja. Barvni premazi na vodni osnovi se namreč slabše oprimejo takšne površine, saj so te vrste lesa (tik, denimo) običajno že same po sebi mastne.«

Naravne, po možnosti ekološke sestavine

»Če se zavedate, da kot kupec z izbiro ekološkega izdelka prispevate svoj delež v mozaiku boljše prihodnosti, izberete tistega, ki je v celoti narejen iz naravnih sestavin, po možnosti iz ekološke pridelave, in ima na embalaži navedene vse sestavine. Naravne sestavine pa uporabljamo zato, ker spoštujemo zdravo bivalno okolje in zavračamo misel, da je treba za naše udobje žrtvovati naravo,« pravi Sabina Podjed iz podjetja Gnezdo, sonaravna gradnja. Sintetični izdelki po njenih besedah sprva sicer navdušijo s konkretnim slojem, ki ga ustvarijo na površini. A ko površina razpoka in v razpoke prodre vlaga, ki zaradi sloja zaščite ne more nemoteno izstopati iz lesa, les v notranjosti gnije in v nekaj letih propade: »V središču Kranja imamo dober primer, most na reki Kokri. Narejen iz mehkega lesa in izdatno zaščiten je bil videti v redu, a samo na zunaj, ker ga je skupaj držal samo še lak na površini. V šestih letih je popolnoma propadel.«