Z odprtimi prostori se je v hišah in stanovanjih število notranjih vrat zmanjšalo, a njihova vloga je še vedno zelo pomembna. »S tem, ko prostori v hišah in stanovanjih postajajo vse bolj povezani in odprti, je pomen vrat še toliko večji, saj nam zagotavljajo tisti košček intimnosti in miru, ki je še kako potreben, da se lahko umaknemo,« je prepričan arhitekt Gašper Demšar iz biroja Demšar arhitekti. Pravi, da sam bolj kot o vratih razmišlja o odprtinah, ki povezujejo prostore in s tem uporabnike, a jih lahko v naslednjem trenutku z vrati ali pomično »steno« ločijo.

»Gradacija zasebnosti ni edina funkcija, ki so jo vrata opravljala v zgodovini. Ob omogočanju oz. preprečevanju prehoda iz prostora v prostor in s tem zlasti zagotavljanju varnosti se je z vrati reguliral tudi prehod svetlobe, vonjav, toplote ... Na primer, z zaprtimi vrati se je ohranjala ustvarjena toplota v posameznem prostoru. Zdaj živimo v odprtih in toplotno povezanih prostorih z napami in drugimi prezračevalnimi sistemi, zato je funkcija vrat omejena večinoma na zagotav­ljanje osnovne varnosti, različnih stopenj zasebnosti in vlogo estetskega oz. simboličnega elementa,« pravita Petra Gaber Jovanovič in Sašo Jovanovič iz studia Gaber Jovanovič arhitekti.

Vrata so se po njunih besedah ohranila za različne namene, na primer vhodna za varnost, vrata v stranišče, kopalnico, spalnico in otroško sobo za različne stopnje zasebnosti, vrata lahko ločujejo servisne in druge prostore, kot so skladišča, utiliti, delavnica, pripomorejo pa tudi k energijski varčnosti. Takšno vlogo opravljajo vetrolovi ali pa vrata ločujejo prostore z različnim temperaturnim režimom. Lahko pa so, še dodajata arhitekta, zgolj simboličen element, kot so visoka starinska vrata v meščanskih stanovanjih, ki poudarjajo poreklo bivališča, ali moderna vrata brez detajlov, ki nakazujejo sodobni način življenja.

»Povezovanje oz. ločevanje prostorov med seboj je posledica načina bivanja posameznika oz. družine. Človek po naravi potrebuje družbo, a tudi svoj mir in zasebnost. Prav gotovo se vrata ohranjajo pri kopalnicah in straniščih, utilitiju in otroških sobah, manj pa jih je v skupnih bivalnih prostorih, ki so med seboj bolj povezani in pretočni. A tudi med spalnico in pripadajočo kopalnico velikokrat ni ločnice in je vse skupaj en velik prostor,« pojasnjuje arhitekt Gašper Demšar, v katerih prostorih so se vrata ohranila.

Krilna, drsna, steklena ...

Izbor vrat običajno narekuje njihova funkcija. Drsna po Demšarjevih besedah umestimo med prostore, ki so med seboj povezani, ko želimo, da je prehod med njimi večjih dimenzij, in ko morda tudi tesnjenje ni tako zelo pomembno. Klasična vrata pa vedno vgradimo med prostore, kjer želimo zagotoviti večjo intimo.

Vrata s skritimi podboji ali nadstandardno visoka po mnenju sogovornika naredijo prostor elegantnejši, hkrati pa poudarijo učinek večje povezanosti in odprtosti med prostori. Takšna so zlita s stenami, kar omogoča podboj, ki je poravnan s steno ali pa gre za skrito izvedbo. To omogoča veliko večjo svobodo pri oblikovanju interierja.

Krilna vrata izberemo, ko vemo, da bodo večinoma zaprta, drsna naj bi bila večino časa odprta, steklena so primerna tam, kjer želimo vizualno povezavo oz. prehod svetlobe, hkrati pa ločujemo druge vplive (zvok, toploto, vonjave). »Vrata so zaradi precejšne dimenzije pomemben vizualni element v vsakem prostoru. S posebnim oblikovanjem (minimalistično, starinsko, visoka vrata ...) zato postanejo estetski element, s katerim poudarimo določen slog. Z vrati s skritimi podboji, na primer, poudarimo moderen občutek v prostoru,« pojasnjuje arhitekt Sašo Jovanovič.

Materiali in barve

Izbor materialov in tudi barv sledi oblikovnemu konceptu interierja. Včasih želimo vrata poudariti, drugič želimo njihovo neopaznost. »Omejitev pri izboru materialov ne vidim, danes so lahko vrata izdelana tako rekoč iz vseh materialov, ki jih uporabljamo pri oblikovanju interiera. Celo iz tekstila ali papirja,« odgovarja Demšar.

Največkrat se sicer uporabljajo les, furnir, plastika, kovina, steklo in njihove kombinacije, kot je steklo z aluminijastimi profili. Vsak material ima prednosti in slabosti. Izbor je odvisen tudi od cenovnega razreda. Pri oblikovanju proizvajalci iščejo nove rešitve, ki bi bile tehnično še bolj izpopolnjene, večina novosti pa gre v smeri širit­ve ponudbe materialov. Tako med njimi najdemo tudi umetne mase, kompozite in usnje. Dejstvo je, da pri materialih skoraj ni omejitev, je pa treba upoštevati velikost in konstrukcijo vrat, saj se tehnično ne­ustrezno izvedena hitro začnejo kriviti in ne opravljajo več svoje osnovne funkcije. To je zlasti pomembno pri vratih nadstandardne višine, ki potrebujejo tudi primerno ojačitev. Poleg tega je velik poudarek na tehnično zahtevnih lastnostih, kot je na primer odpornost proti ognju.

Kljuka – nakit vrat

Ko govorimo o vratih, ne moremo mimo kljuke, enega najbolj uporabljanih serijskih izdelkov v vsakodnevnem življenju. Tega izziva se lotevajo tudi svetovno znana oblikovalska imena. »Kljuko vidim kot nakit, ki je lahko zelo anonimen ali v primeru večje simbolne vrednosti oblikovan z veliko pozornosti,« še pravi Demšar.

Čeprav ne gre za kompleksen industrijski izdelek, je treba pri oblikovanju kljuke izpolniti niz zahtev, od funkcionalnosti, ergonomičnosti, uporabnosti do izbora odpornih materialov. Kot pri vseh velikoserijskih izdelkih je zelo pomembno upoštevanje značilnosti in zmožnosti proizvodnje.

Kljuke so iz različnih materialov, pri čemer ima vsak od njih prednosti in slabosti. Lahko so iz kroma, lesa, umetne mase, aluminija, medenine, celo stekla. Prav tako se uporab­ljajo razne nove zlitine in kompoziti. Kakšna bo kljuka, je odvisno tudi od vrat, materiala, iz katerega so izdelana, barve in druge notranje opreme.

»Poleg funkcionalnega vidika ima kljuka tudi simbolični pomen, da se z njo vrata odprejo. Kljuka je element, ki vabi v drug prostor. Kljuka poudari slog in ustvarja značaj vrat,« še razmišljata Petra Gaber Jovanovič in Sašo Jovanovič.