»Mansardna stanovanja so lahko zelo prijetna za bivanje, če so zasnovana funkcionalno in pravilno osvetljena z naravno svetlobo,« poudarja arhitektka Sanja Zvonkovič. Prav v izkoristku naravne svetlobe s strešnimi okni in izkoristku prostora v višino v smeri slemena vidi izrazite prednosti podstrešja. »Lahko si omislite galerijo pod slemenom, na kateri je dodatno ležišče, shranjevalni prostor, igralni ali delovni kotiček. Mansarda, odprta do slemena, je lahko celo bolj zračna in svetla kot marsikatero stanovanje v etaži. Poleg tega se hitreje segreje, učinkovito prezračevanje pa je omogočeno skozi strešna okna,« še pravi sogovornica in poudari, da se je urejanja vsakega stanovanja, ne le mansardnega, dobro lotiti s pomočjo arhitekta, ki bo videl širšo sliko in predlagal rešitve, na katere običajno niti ne pomislimo. Po njenem mnenju moramo biti pri urejanju podstrehe pripravljeni na kakšno negativno presenečenje, saj so po njenih izkušnjah dostikrat potrebni posegi, ki niso bili predvideni. Na primer, menjava dotrajanih delov ostrešja ali premikanje inštalacijskih vodov.

»Najpomembnejše zahteve pri načrtovanju mansardnega stanovanja so čim boljši izkoristek prostora in naravne svetlobe, ter če je le mogoče, čim več opreme, narejene po meri. Dobro je tudi načrtovati čim bolj odprt tloris, saj predelne stene odvzemajo uporabno površino in zastirajo naravno osvetlitev,« pojasnjuje sogovornica.

V mansardah se veliko ukvarjamo z vprašanjem naravne osvetlitve in zato vgradnjo strešnih oken. To je tudi eden večjih stroškov pri prenovi. »Pravilo, ki določa zadostno osvetlitev prostora, je, da mora znašati površina okenske odprtine 20 odstotkov površine sobe. Osvetljenost prostora se razlikuje, če se vgradijo vertikalna okna ali okna v naklonu,« pravi arhitektka. Pri oknih v naklonu je osvetljenost tudi do trikrat boljša, saj je vpadni kot svetlobe večji. Zato je priporočljiva vgradnja strešnih oken. »Optimalna višina kolenčnega zidu za vgradnjo strešnega okna je od 90 do 110 cm. Če bo strešno okno na tej višini, boste imeli poleg dobre osvetlitve tudi pogled na okolico,« še pojasni. Ob tem ne smemo pozabiti na ustrezno senčenje v najtoplejših mesecih, saj se mansardna stanovanja hitreje pregrevajo kot stanovanja v nižjih etažah.

Premišljena zasnova pohištva

Osnovna izhodišča za opremljanje so zelo podobna kot pri običajnih stanovanjih. Ker pa je vsaka mansarda unikatna, drugačna od drugih po volumnu, ponuja ogromno mož­nosti za zanimivo ureditev. Poševni strop lahko oteži zasnovo, lahko pa izzove kreativne rešitve. Dejstvo je, da je treba prostore in opremo prilagoditi tej posebnosti. V klasičnih stanovanjih so bivalni prostori nanizani ob zunanjem obodu, to je ob oknih, v mansardi pa tam ni zadostne stojne višine, zato je treba vse organizirati v središčnem delu. Pomembno je razlikovati pohodno in uporabno površino, saj nepohodna, to je tista, kjer ne moremo zravnano stati, še ni nujno tudi neuporabna. Kakor pravi arhitektka Sanja Zvonkovič, mansardna stanovanja zahtevajo več kreativnosti pri oblikovanju. Zaradi višinskih omejitev in manjših steklenih površin je treba pravilno zasnovati razporeditev prostorov, da bodo vsi pravilno osvetljeni in da bo notranja oprema primerno razporejena. »Pod poševnino pri kolenčnem zidu lahko postavimo postelje, sanitarije, sedežne garniture, torej vso opremo, pri kateri stojna višina ni potrebna. Še najbolje pa je ta del nameniti za vgradne shranjevalne omare. Prostor pod zelo nizkim kolenčnim zidom lahko postane prostor za počitek ali igro, za katerega ne potrebujete drugega kot oblazinjeno ležalno površino in nekaj blazin,« svetuje sogovornica.

Med pomembnejše odločitve zagotovo sodi, kam in kako umestiti kuhinjo. Mnogi kuhinjske omarice nanizajo ob kolenčni zid, ki ustreza višini elementov. V tem primeru ni zgornjih omaric ali jih je manj, kar pomeni manj shranjevalnih površin. Lahko pa jih nadomestimo s kakšno dodatno omaro v dnevnem delu mansarde ali izkoristimo kak­šen drug nepravilen kot, ki ga zapremo. Če je prostor, odmerjen za kuhinjo, dovolj velik, je v zasnovo mogoče vključiti delovni otok. Ta predstavlja dodatno delovno in shranjevalno površino. Tudi umestitev jedilne mize je v manjših mansardah lahko precej problematična in zahteva kreativne rešitve. Morda je bolje izbrati manjšo, ki ne zavzame preveč prostora, po potrebi pa jo je mogoče razširiti v večjo.

Arhitektka Sanja Zvonkovič se je v hiši iz leta 1990 lotila prenove dobrih 83 kvadratnih metrov velike mansarde. Štiričlanski družini je manjkala še ena otroška soba, hkrati pa je bil del mansarde (soba v velikosti osemnajstih kvadratov), odmerjen za spalnico, ki je niso uporabljali, saj je bila z okroglimi lesnimi stopnicami neposredno povezana s pritličjem. Sicer pa je bila mansarda precej temačna, saj pet manjših frčad po besedah arhitektke ni zagotavljalo zadostne osvetlitve, poleg tega je streha z oblikovnega vidika zato delovala preveč razdrobljeno. Lastniki so sprva razmišljali le o delni prenovi, in sicer dnevnega dela in otroških sob, a so se po izrisu idejne zasnove odločili za celovit poseg, pri čemer so večinoma poskrbeli tudi za izvedbo in nadzor.

S prenovo se je tloris nekoliko spremenil. Z rušenjem predelnih zidov je nastal odprt bivalni del s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo ter delovnim kotičkom, v prejšnji ločeni dnevni sobi pa so uredili še eno otroško sobo. Kuhinja se je premaknila na mesto prejšnje jedilnice, tam, kjer je bila prej kuhinja, pa je nastala pralnica. Edini prostor, ki ni bil vključen v prenovo, z izjemo tlakov, je spalnica. Dnevni prostori so zdaj povezani, zračni in svetli.

Temeljita obnova je zahtevala tudi nekaj gradbenih posegov. »Ko so investitorji med prenovo odstranili lesene obloge in izolacijo na strehi, so ugotovili, da bo treba zamenjati enega od špirovcev, saj je bil v tako slabem stanju, da je bila ogrožena statična stabilnost strehe,« pravi arhitektka. V tem sklopu so potem vgradili štiri nova strešna okna, izdelali novo izolacijo strehe in položili nove strešnike ter se tako izognili posegom v objekt v prihodnosti. Prav tako so na novo uredili vso električno napeljavo, premaknili vodovodno napeljavo, postavili nove predelne stene, položili nove talne obloge, prenovili kopalnico in na novo zasnovali notranjo opremo. Po besedah arhitektke so se odločili tudi za talno gretje, tako da dodatnih ogreval ne potrebujejo. Zato so opustili tudi vgradnjo kamina, o katerem so sprva razmišljali.

Svetle barve in naravni les

Interier je zasnovan v naravnih odtenkih. Bele stene, ki prostore navidezno povečajo in osvetlijo, dopolnjuje staran hrastov parket, ki daje stanovanju toplino in je kontrast belini. »Kuhinja je kombinacija lesenih korpusov in belih stranic, pult pa je imitacija betona, ki se naveže na sivo keramiko v kuhinji. Celoten interier je zasnovan v beli in sivi barvi ter lesu. Lastniki so si želeli umirjen, svetel in topel dom, barve pa samo pri dodatkih,« pripoveduje arhitektka Sanja Zvonkovič in dodaja, da se bo mansarda s časom še spreminjala, saj nameravajo zamenjati jedilno mizo in stole ter nekaj podrobnosti, ki jih doslej še niso utegnili izvesti. Lastniki so največ denarja vložili v stavbni ovoj, to je sanacijo strehe, vgradnjo strešnih oken in izvedbo tlakov, največ pozornosti pa je bilo namenjene dnevnemu prostoru in ustvarjanju prijetnega ambienta v njem, saj je to prostor, v katerem se družina največ zadržuje in prijetno počuti.

PREBERITE ŠE:

Preobrazba stare lesene lope

Razkošna mansarda v središču Milana

Mansarda v družinski hiši: Igrivo zavetje