Sodobna kuhališča so vse bolj avtomatizirana, da olajšajo kuhanje, hkrati pa vse bolj varna in energijsko varčna. Čeprav nekateri še vedno zagovarjajo kuhanje na plinu, se v zadnjem času najbolj prodajajo električna kuhališča, predvsem indukcijska. Lani so v podjetju BSH prodali 70 odstotkov električnih kuhališč in samo 30 odstotkov plinskih. »Trendi na trgu narekujejo kot sodobno kuhališče indukcijsko kuhališče, ki omogoča hitro in kakovostno pripravo hrane, preprosto čiščenje in majhno rabo energije,« ugotav­lja Elizabeta Biluš iz Gorenja. »Prednost indukcije je, da je zelo hitra, ima zelo natančno upravljanje. Nekateri še vedno mislijo, da ni dobra, vendar to prepričanje izhaja iz neznanja. Kljub temu bo vedno obstajalo 15 odstotkov ljudi, ki prisegajo na plin, zato so tudi plinska kuhališča vse bolj sodobna. Imajo elektronsko zaščito pred uhajanjem plina, programsko uro in podobno,« pa pojasni Luka Simšič iz podjetja BSH hišni aparati.

Novosti pri kuhanju z elektriko

Medtem ko so na električnih kuhalnih ploščah določena mesta za posodo, pa je na sodobnejših indukcijskih vseeno, kam jo postavimo. Kamorkoli jo položimo, jo kuhališče zazna in okoli posode izriše krog, ob njem pa se pojavi prikazovalnik, s katerim lahko upravljamo temperaturo ter čas. »Vedno več je avtomatike in tipal. Zdaj je v ospredju tipalo za praženje, ki ima štiri prednastavljene temperaturne nivoje (minimalno, nizko, srednjo in maksimalno temperaturo). Če imamo ploščo z lcd-prikazovalnikom, ta že kar sama predlaga primerno nastavitev, drugače pa lahko to preberemo v navodilih. Denimo, minimalna temperatura je za jajčka, maksimalna pa za goveje zrezke,« opiše novosti Luka Simšič. Ko ponev postavimo na ploščo, tipalo ves čas meri temperaturo olja. Ko dosežemo želeno temperaturo, plošča sproži zvočni signal in takrat položimo v olje meso. Plošča sama vzdržuje temperaturo. Tako varčuje z energijo, saj je navada ljudi, da pretiravamo in vedno nastavimo na najvišjo. »Če pretiravamo, se olje lahko zažge, zato je tipalo tudi varnostni element,« še doda Simšič.

Pri tipalu za kuhanje je pomembna kovinska nalepka, ki jo nalepimo na spodnji del posode, po uporabi pa jo lahko celo operemo v pomivalnem stroju. Tipalo prek nalepke meri in vzdržuje temperaturo, tako da meri temperaturo posode, ki je enaka temperaturi vode, golaža ali česa drugega v njej. »Kuhališča imajo lahko dodane različne avtomatske programe, ki še bolj olajšajo delo. Predvsem naj omenim sistem, ki uporabniku brez napora in stresa pomaga do vrhunskih rezultatov pri pripravi jedi,« poudari Elizabeta Biluš.

Že zdaj uveljavljeni prikazovalniki prikažejo dosti podatkov, novejši pa lahko pomagajo še z več koristnimi informacijami in priporočili za kuhanje. »Če denimo kuhamo golaž, prikazovalnik priporoči, na kateri temperaturi naj ga kuhamo, koliko časa in podobno. Vse plošče imajo programske ure. Obstajata dve vrsti. Ko je čas kuhanja eno uro, po pol ure pa moramo dati v lonec še kakšne sestavine, nas opozori, naj to storimo. Druga programska ura izklopi ploščo, ko se izteče nastavljeni čas,« pojasni Simšič. Za zdaj pa kuhališč še ne moremo upravljati prek pametnega telefona. Ta možnost bo najpozneje prišla na vrsto ravno pri termičnih aparatih, predvsem zaradi varnosti, saj se lahko zgodi katastrofa, če nas ni doma in pozabimo daljinsko ugasniti štedilnik ali pečico.

Varnost in energijska učinkovitost

V skladu s trendi so tudi sodobne kuhinje vse bolj varne in energijsko varčne. Novejše kuhalne plošče že sproti prikazujejo, koliko elektrike porabimo za kuhanje. Glede na to, da veliki gospodinjski aparati porabijo 40 odstotkov elektrike v gospodinjstvu, lahko tako varčujemo in plačujemo manjše položnice za elek­triko. »Tudi če privarčujemo zgolj 15 evrov na mesec, se bo v letu dni nabralo za vinjeto, pa še za kaj povrhu. Izkoristek plošč je vedno boljši,« izračuna Luka Simšič. Z elektriko varčujemo tudi, če uporabljamo dvofazni tok namesto trifaznega, kljub temu da je za novejša indukcijska kuhališča priporočen trifaz­ni. »Ta je potreben, če imamo na plošči štiri posode s štirimi različnimi programi. Vendar raziskave kažejo, da 85 odstotkov ljudi kuha samo v dveh posodah hkrati. V tem primeru je indukcijska plošča enako učinkovita, tudi če je priključena na dvofazni tok. Malo počas­neje pa deluje, če imamo na njej več posod hkrati. Če vemo, kakšne so naše kuhalne navade, lahko varčujemo tudi na ta način,« pravi Luka Simšič.

Pri dosedanjih indukcijskih kuhalnih ploščah je tipalo samodejno izklopilo kuhanje, če je iz lonca kipelo. Ko smo posodo odstavili in pobrisali ploščo, smo jo morali spet prižgati in nastaviti temperaturo. Novejše indukcijske plošče Bosch in Siemens že imajo posebno funkcijo za avtomatsko ponovno nastavitev. »Če kuhaš samo v eni posodi, ni težko na novo nastaviti programa kuhanja. Če pa kuhaš v treh, je bilo treba zaradi takšnega zapleta znova nastaviti program za vse tri. Funkcija ponovne nastavitve to olajša, saj si kuhališče zapomni zadnje nastavitve. Ko obrišemo in postavimo posodo nazaj ter prižgemo, so vse nastavitve takšne, kot so bile ob izklopu,« pojasni Simšič.

Zaradi vseh novosti dajejo strokovnjaki prednost indukcijskim kuhalnim ploščam pred klasičnimi električnimi. Indukcija greje samo tam, kjer je posoda. Temperatura na steklu je okoli 100 stopinj Celzija, medtem ko je na steklu klasičnih kuhalnih plošč tudi do 400. Lažje je tudi čiščenje. Če se zažge mleko, ki je prekipelo, bomo morali klasično ploščo pošteno drgniti, da jo očistimo. Površino indukcijske pa zgolj obrišemo.

Za tiste, ki se ne morejo odločiti, na kakšni kuhalni plošči bodo kuhali, obstajajo različne kombinacije. Če želimo, imamo lahko tudi ploščo, na kateri sta združeni elektrika in indukcija, pa tudi plin. »V prihodnosti bo vse še bolj avtomatizirano, nadaljuje se raz­voj na področju prikazovalnikov, predvsem pa bo večja varnost, več bo udobja in večja energijska učinkovitost. Prej ali slej bodo namreč tudi za kuhalne plošče prišle energijske nalepke in omejitev dovoljene porabe elektrike,« za bližnjo prihodnost napoveduje Luka Simšič.

Primerna posoda

Včasih je veljalo, da je zgolj draga posoda primerna za kuhanje na indukcijskih ploščah. Zdaj ni več tako. Pomemben podatek pri nakupu posode ni cena, temveč debelina dna. Vsaka posoda, ki ima debelo dno, je primerna, tudi stari emajlirani lonci ali povsem običajna posoda. »Posoda z zelo tankim dnom, po katerem železo ni enakomerno porazdeljeno, se je na največji moči kuhališča lahko stopila oziroma prilepila na steklo,« pove Luka Simšič. Elizabeta Biluš iz Gorenja pa doda: »Za indukcijsko kuhališče je primerna vsaka posoda, na katero se prime magnet. Novejša posoda, ki je primerna za uporabo na indukcijskem kuhališču, je označena s posebnim simbolom. Nič pa ne bo narobe, če uporabimo tudi kakšno starejšo emajlirano posodo z malo debelejšim dnom, ki je uspešno prestala test z magnetom.«

Kuhinjske nape niso zgolj nepomemben kuhinjski element in njihova vloga ni zgolj dekorativna. Delimo jih po načinu prezračevanja, upravljanja in vgradnje. Obstajajo prostostoječe, vgradne, kaminske in dekorativne nape. Upravljamo jih lahko mehansko ali elektronsko. »S kuhinjsko napo poskrbimo za ustrezno prezračevanje kuhinjskega prostora in odstranjevanje tudi tako trdovratnih vonjav, kot je vonj po ribah in cvrtju. Obstajata dva načina prezračevanja: obtočni in odzračevalni, pri čemer pri odzračevalnem napa paro in maščobe prestreže, vonjave pa odvede na prosto skozi zračnik. Obtočna napa prestreže zrak, nasičen s paro, maščobami in vonjavami, ter ga prečiščenega vrne v prostor,« opiše Elizabeta Biluš.

Tudi kuhinjske nape so vsako leto opremljene z več elektronike, predvsem s tipali, ki merijo maščobo in vonj ter temu prilagajajo moč delovanja in opozarjajo, kdaj je treba očistiti filtre. Opremljene so tudi s programsko uro, ki napo ugasne v pravem trenutku. Največ ljudi jih namreč prehitro ugasne. Predvsem nape z ogljenim filtrom je treba pustiti prižgane še pet do deset minut po kuhanju, da temeljito opravijo svoje delo in posušijo filter. Najbolj moteč je hrup, ki pa se ga da zmanjšati s pravilno vgradnjo. »Dosti ljudi naredi napako, da pri odvodnih napah namestijo preozko cev, le okoli 100 milimetrov. V tem primeru je napa glasnejša, predvsem pa manj vleče. Če hočemo, da deluje optimalno in s čim manj hrupa, moramo namestiti cev premera 150 milimetrov, odvod pa speljati ven brez prevelikega števila kolen. Če je za odvod potrebnih preveč kolen, ne bo delovala optimalno,« pojasni Luka Simšič. Če nimamo možnosti hitrega neposrednega odvoda na prosto, se je bolje odločiti za različico z obtočnim delovanjem.

»Pri izbiri nape je treba upoštevati tudi zmog­ljivost, ki je odvisna od velikosti kuhinjskega prostora,« pravi Elizabeta Biluš. Največja moč nape naj bo prostornina prostora, pomnožena z 20, najmanjša pa prostornina prostora, pomnožena s šest. »Od 1. januarja letos morajo biti z energijsko nalepko opremljene tudi nape. Največji pretok je omejen na 650 kubičnih metrov na uro za nape z mehanskim upravljanjem, za nape z elektronskim upravljanjem je dovoljeno določeno preseganje te vrednosti,« dodaja Biluševa.

Za brezhibno delovanje nape je ključno redno čiščenje in vzdrževanje. Prstne odtise in prah na zunanjih površinah čistimo z neabrazivno krpo in nevtralnim čistilom, nikakor pa ne z alkoholom ali abrazivnimi detergenti. »Nikakor ne smemo pozabiti na filtre, ki morajo biti vedno čisti, da bodo učinkovito odstranjevali vonjave in maščobe med kuho. Ogljene filtre, vgrajene v obtočne sisteme za vsrkavanje vonjav, je treba menjati na tri do šest mesecev, odvisno od tega, koliko uporabljamo napo, oziroma ko indikator zamaščenosti filtra opozori, da ga je treba očistiti. V pomivalnem stroju lahko peremo vse aluminijaste maščobne filtre, medtem ko moramo tekstilne zamenjati z novimi,« svetuje Elizabeta Biluš.

Pri montaži nape je treba upoštevati tudi varnost še opozori sogovornica: »Pri električnih kuhališčih priporočamo, da je oddaljena od 550 do 750 milimetrov, pri plinskih pa od 650 do 750 milimetrov. Uporaba nape nad štedilniki na trdna goriva je strogo prepovedana.«