V Sloveniji lahko izbiramo med več kot 80 sortami semenskega krompirja, od katerega je večina uvoženega. Kmetijski inštitut Slovenije pripravi vsako leto pregled najpogostejših sort z opisi, ki temeljijo na vsaj triletnem poskusnem sajenju in skladiščenju (dostopen je na spletni strani http://www.kis.si/pls/kis/!kis.web?m=161&j=SI). Tudi za vrtičkarje je med pomembnimi podatki navedena občutljivost na krompirjevo plesen, ki je v Sloveniji precejšnja težava. Tej se lahko precej izognejo, če se odločijo za pridelavo zgodnejših sort – z izkopom tako prehitijo razmah bolezni, ki v vremensko neugodnih vlažnih poletjih povzroči propad zelenih delov in potem okuži še gomolje.

Marsikateri vrtičkar pa ni v zadregi zgolj zaradi nabora sort, temveč tudi videza gomoljev na prodajnih mestih, podatkov na deklaracijah in najprimernejšega časa za nakup. O najpomembnejših merilih za izbiro smo se pogovarjali z Matjažem Drolom iz Semenarne Ljubljana in Mišo Pušenjak, specialistko za zelenjadarstvo in okrasne rastline na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor.

Čas nakupa, skladiščenje in nakaljevanje

Po besedah Matjaža Drola je primeren čas za nakup semenskega krompirja od začetka januarja do konca marca (na prodajnih mes­tih je na voljo do konca aprila). Vrtičkarjem priporoča nakup februarja in marca, ker je takrat izbor sort najbolj pester, krompir pa bodo laže uskladiščili do sajenja. Miša Pušen­jak svetuje, da si semenski krompir priskrbijo takrat, ko je v trgovini na izbiro še brez kali. Če ga prodajalec skladišči v primernih razmerah, bo imel takšen semenski krompir ves čas prodaje, ne le januarja in februarja. Po njenih besedah lahko pridelovalci na Primorskem z nakupom bolj pohitijo, saj lahko sadijo tudi do mesec dni prej. Priporoča pa nakup vsaj tri tedne pred sajenjem, da ga bodo še ustrezno nakalili. Naklajeni krompir je mogoče posaditi malo prej, ko je zemlja ogreta na osem stopinj Celzija; za nenakaljenega pa je nujnih najmanj 10 stopinj Celzija. Nakaljeni krompir pomeni zgodnejši pridelek.

Medtem ko je treba krompir, ki smo ga iz vreč preložili v zabojčke, pred nakaljevanjem skladiščiti v temi pri treh do štirih stopinjah Celzija, sta za kaljenje idealna temperatura med 10 in 15 stopinj in svetel prostor. Le v takih razmerah se bodo razvili trdni, močni in kakovostni kalčki, iz katerih bodo zrasle odporne rastline. Močni kalčki so ponavadi temne, rdečkaste ali zelene barve, dolgi centimeter in pol. Tanke, razpotegnjene, svetle kali pričajo, da krompir ni bil ustrezno skladiščen, in gomolj izčrpajo. Semenskemu krompirju takšnega videza se je po besedah Miše Pušenjak priporočljivo izogniti. »Resda je takšne neustrezne kali mogoče odstraniti in krompir spet nakaliti v primernih razmerah, vendar drugi kalčki ne bodo več tako kakovostni, saj so prvi gomolj že izčrpavali, rastlina pa bo šibkejša in se bo teže upirala boleznim.«

Debel ali droben semenski krompir?

Na prodajnih mestih so nekatere sorte krompirja za seme na razpolago v dveh debelinah. Kako se odločiti? Debelejši gomolji imajo več očes, kar pomeni več kalčkov, močnejše rastline in seveda večje število gomoljev na rastlino, pravi Matjaž Drol. Drobni gomolji se v neprimernem skladišču hitreje izčrpajo, še razloži. Vrtičkarjem priporoči sajenje debelejših gomoljev na primerno razdaljo, rezanje pa odsvetuje.

Malce drugače meni o delitvi gomoljev Pušen­jakova. »Da naredi najboljše kalčke krompir jedilne debeline, so vedele že generacije naših babic, ki so takšne gomolje razrezale na kose s tremi do petimi očesi,« pravi. Priporoča, da tako naredimo tudi za domačo rabo, pri čemer razkužujemo nož in rezno površino krompirja posujemo s sajami. Če delimo zdrav semenski krompir, po njenem ni bojazni za bolezni. »Debel semenski krompir še posebno priporočam tistim, ki načrtujejo pridelavo na ekološki način, brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev (FFS), ko je odpornost rastlin odločilnega pomena,« pravi Miša Pušenjak. Zakaj ima torej marsikdo v spominu, da so njegovi starši prisegali na drobnejši semenski krompir? Šlo je predvsem za prihranek, ker je enako število gomoljev pomenilo manjšo težo, raz­loži sogovornica.

Tretirano, netretirano

V trgovinski ponudbi semenskega krompirja lahko izbiramo med tretiranim in netretiranim semenom, naprodaj pa je tudi ekološko pridelano, kar je označeno s certifikatom. Sortne lastnosti so po Drolovih besedah v vseh treh primerih enake. Gomolji tretiranega semena, ki so opremljeni z oznako o neprimernosti za uživanje, so pred skladiščenjem obdelani s fungicidi, sredstvi za preprečevanje skladiščnih bolezni, kot so srebrlikavost, pikasta pegavost gomoljev, suha trohnoba ali gangrena in bela trohnoba. Najpogosteje se uporabljajo sredstva z aktivno snovjo imazalil in thiabendazol. Zadnji se uporablja tudi za zaščito plodov citrusov med skladiščenjem in prevozom. Pri tretji skupini, ekološko pridelanem semenskem krompirju, uporaba FFS pred skladiščenjem prav tako ni dovoljena.

Miša Pušenjak ljubiteljskim pridelovalcem priporoča običajno netretirano seme. Zakaj? Ker se zaveda, kako težko je po ekoloških načelih pridelati zdravo in kakovostno seme. (To je tudi razlog, da je tak semenski krompir dražji.) Pri gomoljih, obdelanih s FFS, pa lahko sklepamo, da so jih uporabili zaradi prisotnosti bolezni.

Pred dvema letoma smo v Deluindom v članku o slovenskih sortah krompirja zapisali, da v Sloveniji tudi pri konvencionalni pridelavi nimamo registriranega nobenega fungicida za skladiščenje semenskega krompirja, zato v nasprotju z uvoženim ni tretiran, a kljub temu izpolnjuje enake zdravstvene standarde. Pri takratnem sogovorniku Petru Dolničarju s Kmetijskega inštituta Slovenije smo preverili, ali to še velja. Predpisi so še vedno enaki, v praksi to pomeni, da je s fungicidi za preprečevanje skladiščnih bolezni obdelan le uvožen semenski krompir.

Sortni izbor

Po besedah Matjaža Drola slovenski ljubiteljski pridelovalci največ sprašujejo po zgodnjih sortah s svetlim mesom. Svetuje jim, naj se odločijo za odporne sorte (predvsem proti krompirjevi plesni) in takšne, ki so primerne za tip tal in podnebje na njihovem območju. Tako naj na primer za Primorje izberejo sorte, ki bolje prenašajo vročino in sušo, za višje ležeča območja pa zgodnje do srednje zgodnje sorte zaradi krajše rastne dobe. Na predelih, kjer se pojavlja krompirjeva ogorčica, je smiselno izbrati sorte, ki so nanjo tolerantne.

Miša Pušenjak bi v sortnem izboru, ki je na slovenskem trgu iz leta v leto bolj pester, na domačih vrtovih dala prednost slovenskim sortam, ki so jih požlahtnili na Kmetijskem inštitutu Slovenije, predvsem bistri, sori, muri in zgodnejši vipavi, ne samo zato, ker so bile žlahtnjene na odpornost, temveč tudi zato, ker so bolj prilagojene na naše rastne razmere in na okus Slovencev. »Njihov pridelek ne spada med najvišje, vendar je dobro vedeti, da je značilnost vseh visoko rodnih sort slabša odpornost na bolezni,« poudari.

-----

Sladki krompir

Sladki krompir (Ipomoea batatas L.) je gomoljnica, ki ima v toplejših delih sveta v prehrani podobno vlogo kot pri nas krompir. Kulturama je skupno le to, da izhajata iz Srednje in Južne Amerike, vendar nista v nikakršnem sorodu. Batata spada med slakovke, razvije do več metrov dolga stebla s srčastimi listi in slaku podobne svetlo rumene, rdečkaste ali vijoličaste cvetove. Z gojenjem sladkega krompirja za prehrano pri nas eksperimentirajo posamezniki, dobro pa je znan ljubiteljem bujnih enoletnih balkonskih zasaditev. Žlahtnitelji so namreč s selekcijo vzgojili sorte z lepimi listi različnih barv in privlačnimi cvetovi.

Kot pove že ime, so gomolji sladkega krompirja sladkastega okusa, cenjeni so v prehrani diabetikov zaradi nizkega glikemičnega indeksa. Užitni so tudi surovi. Za prehrano lahko prav tako uporabimo mlade liste in poganjke, ki jih pripravimo kot špinačo. Na Hrvaškem in v Srbiji sladki krompir že gojijo tudi za prodajo.

Če poskrbimo za primerno toplo zemljo, ga je pri nas mogoče gojiti tudi v celinskem delu Slovenije, kjer sadike oz. potaknjence na prosto sadimo sredi maja. Kot rastlina iz toplih krajev namreč potrebuje od 90 do 150 toplih dni s temperaturo nad 15 stopinj, brez zmrzali. V tem času na koreninskih poganjkih naredi na obeh konceh zašiljene gomolje. Priporočljivo ga je posaditi na grede, prekrite s črno polietilensko folijo, ki ogreva zemljo in preprečuje rast plevela. Vendar je v tem primeru smiselna ureditev kapljičnega namakalnega sistema. Mogoče ga je posaditi tudi v globlja plastična korita, sadilne vreče, nekateri ljubitelji pa poročajo o sajenju v »sode«, narejene iz treh ali štirih večjih odsluženih avtomobilskih gum in napolnjene s substratom. Gume poskrbijo za akumulacijo toplote, ko pride čas za pobiranje pridelka, pa je mogoče »gredice« preprosto razstaviti.

Sladki krompir ima rad odcedno zemljo, v kateri voda ne zastaja. V suši ga je treba zalivati, prenese tudi namakanje po listih. Zemljo pognojimo podobno kot za krompir. Ker je pri nas prehladno, da bi v zemljo sadili neposredno gomolje, poskrbimo za sadike oz. potaknjence. Te vzgojimo v ogrevanem prostoru (idealna bi bila temperatura 30 stopinj), tako da zdrave gomolje zasujemo s substratom ali mivko, ki morata biti ves čas vlažna. Tri tedne pozneje se pojavijo poganjki. Ko so dolgi od 7 do 10 cm, jih odtrgamo od gomolja in jih presadimo v večje lončke, kjer se bodo ukoreninili. Po dveh tednih jih je že mogoče presaditi na prosto, vendar zemlja (ne zrak!) ne sme imeti manj kot 10 stopinj Celzija. Potaknemo jih tako, da sta v zemlji dve ali tri kolenca. Njivo za sladki krompir prekopljemo do globine 40 cm in (najraje jeseni) pognojimo podobno kot za krompir. Na isto mesto ga lahko sadimo spet po treh letih. Rastline morajo rasti vsaj pol metra narazen, strokovnjaki na njivi priporočajo medvrstno razdaljo od 100 do 120 cm in med rastlinami od 30 do 50 cm. Zeleni nadzemni deli se kmalu razrastejo in prekrijejo vso površino; za pletje plevela je treba poskrbeti prej.

In kako do semenskih gomoljev? V vrtnih centrih jih še ne prodajajo; če si jih bomo preskrbeli po spletu, bomo lahko izbirali med različnimi sortami. Nekateri za poganjke nakalijo gomolje, ki jih kupijo za prehrano, v prejšnjih sezonah pa je bilo mogoče kupiti potaknjence na Biotehniškem centru Naklo, kjer so imeli poskusni nasad.

Sladki krompir najprej izkopavamo tri mesece po saditvi; da so gomolji zreli, priča bel sok, ki se pocedi, če prelomimo steblo. Priporočljivo pa ga je pospraviti čim pozneje, da naredi debelejše gomolje. V skrajnem primeru naj bo to takoj po prvi slani. Ta gomoljev najbrž še ne bo poškodovala. Izkopavati jih je treba previdno, saj na poškodovanih mestih zaradi velike vsebnosti vode zlahka začnejo gniti. Pridelek naj bi po izkopu kak teden sušili na prostem. Kup je v tem času priporočljivo prekriti z zelenimi deli, ki jih nekaj dni prej pokosimo, kar gomoljem zagotovi primerno temperaturo in zračno vlago. V kleti jim ustrezata temperatura okrog 15 stopinj in velika zračna vlažnost.

Topinambur

Topinambur je trajnica, ki izvira iz Severne Amerike. Rastlina je sorodnica sončnice, o čemer priča njuna podobnost, v sorodu pa je tudi s solato. Na koreninah ima 5 do 10 cm dolge gomolje, ki prezimijo v zemlji in jih lahko uživamo podobno kot krompir. So cenjena hrana za diabetike. V skladišču ne zdržijo dolgo, zato jih izkopavamo sproti, dokler zemlja ne pomrzne.

Topinambur lahko z gomolji sadimo spomladi ali jeseni, na razdaljo 50 do 70 cm v vrsti, z enako medvrstno razdaljo. Zemljo prekopljemo vsaj do globine 30 cm, gomolje pa posadimo 15 cm globoko. Prst obogatimo s kompostom, največ do štiri litre na kvadratni meter. Topinambur ne mara zbite zemlje; zalivanje razen v hudi suši ni potrebno, saj razvije močne in globoke korenine. Priporočljivo ga je osipati podobno kot krompir, da zrastejo gomolji čim plitveje pod zemljo. Že prvo leto po sajenju se zelo razraste in razvije veliko gomoljev. Vsako leto jih nekaj pustimo v zemlji za naslednje leto. Za zdaj je gomolje topinamburja najlaže dobiti na tržnici ali pri kom, ki ga že goji. Ko rastline enkrat posadimo, se jih zelo težko znebimo.

Rastline topinambiurja zrastejo tudi več metrov visoko, zato jih posadimo nekam ob rob vrta, kjer ne bodo senčile drugih. Da jih ne bi polegel veter, jim uredimo oporo. Nadzemni del jeseni porežemo, gomolje pustimo v zemlji. Dalj časa jih lahko izkopavamo, če tla zastremo s slamo, listjem ali drugačno zastirko.