»Ob dobri letini, kakršna je bila lanska, pridelamo v Sloveniji dovolj krompirja za last­ne potrebe. Po približni oceni zraste na 4500 do 5000 hektarih, pri čemer je upoštevana tudi pridelava za lastne potrebe, približno 120.000 ton tržnega krompirja, kar nanese 60 kilogramov na prebivalca,« pravi sogovornik. Toda velika neorganiziranost pridelovalcev in pritisk trgovcev, ki pri njih izsiljujejo cene celo pod ravnjo proizvodnih stroškov, ker so sami uvozili velike količine cenenih tržnih presežkov iz tujine, povzročata, da bo slovenski krompir zgnil v skladiščih, v trgovinah pa ga bomo marsikdaj težko našli.

Igor, slovenski in svetovni jedci krompirja

Veljamo Slovenci še vedno za ljubitelje belega krompirja? Če sta poraba in pridelava takšnih sort še pred dvema, tremi desetletji pomenili približno 80 odstotkov tržnega deleža, se zdaj čedalje bolj nagibamo k rumenim, ki predstavljajo skoraj polovico, pove Peter Dolničar. »Je pa večina v Sloveniji žlaht­njenih sort bele in krem bele, podobno kot nekdaj prevladujoča sorta igor iz leta 1965, ki je še vedno nekakšen standard slovenskega okusa. Izrodila se je zaradi občutljivosti na virus Y, ki je v Evropi najpomembnejši pri pridelovanju krompirja. Že pred osamosvojit­vijo Slovenije se je s sprostitvijo trga semenskega krompirja njen delež začel manjšati in je ni izrinila le bolezen,« pravi sogovornik in doda, da starejše sorte tudi drugod po Evropi ne zdržijo konkurence odpornejših in donosnejših novih sort, ki so prav tako po okusu jedcev. Vendar imajo na inštitutu še vedno zdrav genski material oziroma sorto igor, saj jo kot primerjavo uporabljajo pri raziskavah odpornosti proti virusu Y. Če bi jo kdo zares želel, bi jo lahko dobil pri njih, pravi, a bi se kmalu prepričal o njeni neodpornosti. Sicer pa so na beli krompir v Evropi tradicionalno navezani Angleži, Škoti in Španci, medtem ko pri Nemcih in Nizozemcih prevladujejo rumene sorte. Te so zaradi večje vsebnosti karotenoidov tudi malo drugačnega okusa. »To seveda še nič ne pove o kakovosti. V vsaki skupini je nabor sort in lastnosti zelo raznolik,« opomni Peter Dolničar. Medtem ko Evropa in večji del preostalega sveta sadita le krompir, ki ves sodi v eno samo vrsto iz rodu razhudnikov, to je Solanum tuberosum, na ekvatorialnih območjih Amerike, od koder izvira, gojijo še šest drugih vrst krompirja (z mnogimi sortami), prilagojenega na kratek dan. Večinoma so bolj aromatične in manj donosne kot naš krompir, razloži sogovornik.

Od nalog, s katerimi se ukvarjajo v centru za krompir na KIS, ki ima poskusna polja in skladišča v Mostah pri Komendi, so za javnost gotovo najzanimivejše žlahtnjenje slovenski sort, raziskave odpornosti proti virusnim in drugim boleznim ter preizkušanje sort krompirja, ki se pri nas najpogosteje pridelujejo in prodajajo za seme. Letos bodo imeli pridelovalci na izbiro okrog 80 sort semenskega krompirja, med katerimi je tudi sedem takšnih, ki so jih na Kmetijskem inštitutu ustvarili v zadnjih dveh desetletjih, in nekaj starejših slovenskih, npr. kresnik, znan kot kifeljčar.

Bolezni in škodljivci

Eden glavnih razlogov za vedno nove sorte jedilnega krompirja je iskanje odpornosti proti boleznim, katerih razširjenost se spreminja, žlahtnitelji pa sledijo tudi pridelovalnim razmeram in okusu potrošnikov. Po sogovornikovih besedah se z večino problemov, ki obstajajo pri pridelavi krompirja v evropskem in svetovnem merilu, ubadajo tudi slovenski kmetje. To so virusne bolezni, ki jih prenašajo listne uši, krompirjeva plesen, bakterijske bolezni, drobni zemeljski škodljivci nematode, koloradski hrošč in strune, ki se zavrtajo v gomolje.

Krompirjev virus Y ošibi rast zelenih delov, pri nekaterih sortah pa povzroči tudi nekroze oz. trohnenje gomoljev. Zanimivo je, da je videz odmirajočega tkiva na gomoljih sort­na lastnost, torej ni vedno enak. Pri igorju je denimo v gomoljih povzročal odmiranje v obliki obročkov, zaradi česar so bolezen, dokler še niso poznali njenega povzročitelja, imenovali bolezen prstanastih nekroz. Zaradi nje je bilo treba obrezati tudi pol gomolja, z virusom okužena sorta pa je zaradi degeneracije dala do 80 odstotkov manjši pridelek.

»Na srečo pa je lastnost nekaterih sort tudi odpornost proti virusu Y in jo lahko izkoristimo pri križanju starševskih rastlin, ko razvijamo nove sorte. To smo uporabili tudi pri programu žlahtnjenja na KIS po letu 1993, ki je privedel do registracije prvih naših novih sort v letu 2004. Vseh sedem – pšata, bistra, KIS mirna, KIS sora, KIS sotla, KIS kokra in KIS mura – je zato odpornih proti virusu Y,« razloži Peter Dolničar. Drugi najhujši virus, katerega razširjenost v svetu že upada, v sred­nji Evropi pa ga je še veliko, je virus zvijanja krompirjevih listov.

Od glivičnih bolezni sta najhujši problem krompirjeva plesen (na krompirjevi cimi začne težave povzročati junija) in črna listna pegavost (julija, v toplih letih že maja). Listje začne zaradi njiju propadati, v tednu dni se lahko prej popolnoma zelen nasad posuši, pozneje pa okužita tudi gomolje. Izvor bolezni so krompirji samosevci, ki ostanejo na njivi, in okuženi gomolji, ki jih uporabimo za seme. V konvencionalni pridelavi se širitev bolezni (odvisna je od vremena, prognoze objavljajo na spletni strani KIS in po radiu) preprečuje s fungicidi. »Vrtičkarji pa se bolezni najbolje izognejo tako, da kupijo semenski krompir sorte, odporne proti krompirjevi plesni. Med slovenskimi sortami sta takšni KIS kokra in bistra,« priporoči sogovornik. Za sever Slovenije je značilna tudi okužba z zoosporami, ki se ohranijo v zemlji. Pri tej okužbi začnejo spodnji listi krompirja že spomladi kmalu po vzniku kazati znake okužb – rjave pege z belim micelijem ob robu na spodnji strani listov. Ponekod napade rastline bakterijska bolezen črna noga, pri kateri rumenijo in venijo. Pomemben je tudi krompirjev rak; v Sloveniji so doslej le dvakrat našli omejeno območje okužbe, odpornost proti tej bolezni pa je vseeno dobrodošla lastnost naših sort bistra, KIS mirna in KIS sora.

Veliko škodo povzročajo tudi nematode, drobni talni škodljivci, ki se prenašajo z gomolji, njihove ličinke pa parazitirajo krompirjevo rastlino. »Tako je vse zgornje Posočje okuženo z enim od teh škodljivcev, rumeno krompirjevo cistotvorno ogorčico, zaradi česar je tam dovoljena le pridelava krompirja za lastne potrebe, sadijo pa lahko izključno sorte, odporne proti temu škodljivcu. Med njimi so tudi slovenske sorte bistra, KIS mirna in KIS sora, seznam drugih pa je mogoče najti na spletni strani Fitosanitarne uprave (FURS),« razloži resnost problema naš sogovornik.

Spričo naštetih težav se vprašamo, ali je morda vsaj koloradski hrošč že manj nadležen kot nekdaj. Boj z njim je nikoli končana zgodba, izvemo, le da število njegovih generacij v eni sezoni z leti niha. Za vrtičkarje je najprimernejše ročno odstranjevanje, za ekološko pridelavo pa namesto insekticidov že obstajajo traktorski priključki s sesalniki, ki posesajo tudi ličinke.

Domači program žlahtnjenja

V selekcijskem centru za krompir na KIS v Mostah pri Komendi skupaj z izbranimi pridelovalci pridelujejo in prodajajo osnovno seme svojih sort. Pred kratkim razvito sorto KIS kokra zaradi odpornosti proti plesni pridelujejo samo kot ekološki semenski krompir, semenski krompir bistra pa je pridelan na konvencionalni in ekološki način. Slednji je primeren tudi zaradi bujno rastoče cime, ki gomoljem preskrbi dovolj hrane celo na njivah, na katerih je manj hranil. Ekološki pridelavi je namenjena še zadnja požlahtnjena sorta KIS mura – vendar se pri krompirjevi plesni ni izkazala za tako odporno, kakor so pričakovali. »Podobne lastnosti glede odpornosti in drugih kakovostnih parametrov seveda najdemo tudi pri nekaterih tujih sortah, a za domače velja, da so bile selekcionirane prav na podlagi uspešnosti v naših rastnih razmerah. To denimo pomeni, da v 12 letih, kolikor traja proces, od okrog 20.000 sejancev z različnimi genotipi deset let odbiramo najboljše, tako da na koncu testiramo le dva ali tri najperspektivnejše križance,« razloži nastajanje nove sorte Peter Dolničar.

Kako izbrati sorto

V EU veljajo za prodajo semenskega krompirja enotni kriteriji, sadijo se lahko vse v Evropi registrirane sorte, posamezni nacionalni standardi za ravnanje s semenskim krompirjem, tudi slovenski, pa imajo še strožje zahteve. Za domače seme torej lahko ugotovimo, da je še kakovostnejše od tujega. Med največjimi dobavitelji semenskega krompirja so Semenarna, ki se je usmerila zlasti na slovenske sorte, Interseme z nizozemskimi in škotskimi, Agrosaat z nemškimi, Roko s tujimi sortami in Kmetijski inštitut Slovenije z domačimi. Ponudniki večinoma upoštevajo povpraševanje slovenskih kupcev in sorte, ki so primerne za naše rastne razmere. Izbiranje med 80 sortami z neštetimi kombinacijami lastnosti utegne biti zapleteno, se strinja sogovornik, zato pridelovalcem priporoča, da se najprej odločijo o teh lastnostih: zrelostni skupini krompirja (zelo zgodnje, zgodnje, srednje pozne in zelo pozne sorte); barvi mesa in kožice; o tem, kakšni pripravi v kuhinji naj bi ustrezala sorta (sorte za kuhanje so bolj vodene; solatni tip se manj razkuha, sorte za kuhanje in pečenje, med katere sodi večina slovenskih sort, imajo več suhe snovi; še nekoliko več pa sorte za cvrtje, ki vsebujejo poleg tega manj sladkorjev). Med zgodnjimi sortami predstavlja posebno kategorijo ledvičasta sorta kresnik (kifelčar), ki ima specifičen okus in je drobnejša. Njen trg se zadnja leta manjša, saj je v sortnem izboru čedalje več zelo dobrih zgodnjih sort, primernih za pečenje.

Pri opisih lastnosti v katalogih je seveda priporočljivo izbrati odporne sorte, dodaja Peter Dolničar. »Na KIS vsako leto naredimo sortni izbor, seznam najpogostejših sort z opisi, potem ko smo jih najmanj dve leti preizkušali na poljih in v skladiščih. Gre za sortno listo z opisom tako dobrih kot slabih lastnosti, med katerimi kmetje sami izberejo.

Konvencionalno in ekološko seme

Večina bolezni in nekateri škodljivci se v gomoljih obdržijo, sorta se skozi generacije izrodi, zato se neokuženost krompirja za sajenje zagotavlja s pridelavo pod strogimi pogoji. To je semenski krompir. Zmotno je prepričanje, da je ta drobnejši od navadnega jedilnega, ker so zanj odbrali manjše gomolje, pravi Peter Dolničar.

Za pridelavo semenskega krompirja je treba najprej posaditi povsem zdravo seme. Z njive je treba sproti ruvati bolne rastline (poznavalci jih razpoznajo po videzu) z gomolji vred. Nasad semenskega krompirja mora biti dovolj daleč in izoliran od morebitnih slabih, od uši, prenašalk virusov, napadenih in z virusi okuženih njiv. Po potrebi se še škropi z insekticidom proti ušem; ker se pojavu posameznih uši ne da izogniti, v nasadu budno spremljajo pojav njihovih razvojnih stadijev, zlasti krilate oblike. Ko se te pojavijo (konec junija ali v začetku julija), uničijo vse zelene, nadzemne dele krompirja. To je, opozori sogovornik, ključni ukrep, s katerim gomolje zavarujejo pred virusi. Takrat so ti že dovolj veliki za semenski krompir. V zem­lji jih pustijo še približno tri tedne, da se kožica utrdi.

Na semenskem nasadu ne sme biti tudi drugih bolezni, npr. krompirjeve plesni, kar se preprečuje s škropljenjem s fungicidi.

Uničenje cime je torej razlog, da je krompir za seme droben. Najbolje se obnesejo gomolji s premerom od 35 do 55 mm. Poberejo, kalibrirajo (sortirajo po velikosti) in skladiščijo jih konec julija, medtem ko ostane jedilni krompir v zemlji še mesec dni. Vse poškodovane in bolne gomolje izločijo. Da bi preprečili kaljenje do pomladi, skladiščna temperatura ne sme preseči 3˚ oz. 4˚C. Ves semenski krompir, pridelan po omenjenih standardih, pregleda pooblaščena organizacija in zanj izda certifikat o zdravstveni ustreznosti.

Ekološko pridelan semenski krompir mora izpolnjevati enake zahteve, le tehnologija je pri njem drugačna. Pridelan mora biti po ekoloških načelih, brez mineralnih gnojil, dvakrat na leto ga lahko proti krompirjevi plesni škropijo z bakrovimi pripravki, uši ne morejo nadzorovati z insekticidom (ta problem pri novejših sortah KIS ni bistven, saj so vse odporne proti virusu Y) in cime ne smejo uničiti s kemičnimi pripravki, temveč z mulčenjem ali požiganjem. Plevel drugače kot pri konvencionalni pridelavi uničujejo mehansko, s česali, gomoljev pa v skladišču ne tretirajo s fungicidi. »V Sloveniji pravzaprav tudi pri konvencionalni pridelavi nimamo registriranega nobenega fungicida za skladiščenje semenskega krompirja, nasprotno od tujega z njim ni tretiran, a kljub temu izpolnjuje enake zdravstvene standarde,« pove Peter Dolničar.

Jejmo v Sloveniji pridelan krompir

Po starem so rekli, obrne sogovornik film nazaj v svoje otroštvo, da krompir dobro naredi, če desetkratno rodi, torej dobimo iz enega gomolja deset novih. Za rodnost novih sort pa praviloma velja, da je boljša, saj so tudi odpornejše. Medtem ko so po njegovih besedah nekdaj igorja na Gorenjskem pridelali 20 ton na hektar in kje na dobrih dolenjskih njivah do 40 ton, je rodnost novejših sort okrog 50 ton, izredno rodnih tudi do 70 ton na hektar. Izjemno rodne sorte pa imajo praviloma manj suhe snovi, to pa je povezano s slabšo kakovostjo in okusnostjo. »In ker smo že začeli s podatki o tem, da je Slovenija sposobna samooskrbe s krompirjem, je prav ljudi pozvati, naj kupujejo v Sloveniji pridelan krompir (ne glede na sorte), ker bodo s tem pomagali vzdrževati domačo pridelavo in stabilen sistem samooskrbe. Krompir se v Evropi da kupiti, ko ga je na pretek, ko bi uteg­nilo iti z zalogami na tesno, pa vse države zavarujejo svoj trg in ga, čeprav še ni pomanjkanja, ne prodajo za nobeno ceno!