Po letu 2020 naj bi bile vse stanovanjske novogradnje skoraj ničenergijske, korak naprej so aktivne hiše, kar pomeni, da morajo imeti vir, s katerim lahko proizvajamo elektriko iz OVE. Logična izbira je mikro sončna elektrarna. Če bodo razmere na trgu fotovoltaike čez pet let takšne, kot so zdaj, bomo Slovenci sploh gradili aktivne hiše?

Dobro vprašanje. Trendi v svetu gredo v smer gradnje aktivnih hiš in samopreskrbe z električno energijo. Evropa že zdaj prilagaja porabo obstoječi ponudbi električne energije, pri nas pa smo zgradili TEŠ in povečujemo proizvodnjo elektrike. V resnici bi morali porabo uravnotežiti z dano proizvodnjo, jo torej zmanjšati oziroma časovno usklajevati s proizvodnjo. Drugi trend pa je samopreskrba z elektriko, ki pomeni zmanjšanje obremenitve javnega omrežja. Mikro sončne elektrarne so velika priložnost, vendar v Sloveniji zaradi razmer in zakonodaje še niso zanimive. Vse hitreje pa postajajo.

Hiša je lahko samozadostna s štiri- do petkilovat­no elektrarno. Ta zadosti potrebam po elektriki povprečnega gospodinjstva. Kolikšna je, tako čez palec ocenjena, naložba v takšno sončno elektrarno in kolikšna je doba vračila naložbe, glede na to, da državnih podpor proizvodnji elektrike iz OVE že od lanskega oktobra ni, saj še vedno ni podzakonskih aktov, ki bi uredili to področje?

Hiša, velika od 150 do 200 kvadratnih metrov, potrebuje pet- do šestkilovatno elektrarno. Takšna po zdajšnji zakonodaji, torej z vso potrebno dokumentacijo in soglasji, stane približno 9000 evrov in DDV. Če bi odpravili birokracijo in poenostavili postopek postavitve, bi bila cena približno 6500 evrov in DDV. Takšna elektrarna proizvede dovolj elektrike za potrebe gospodinjstva, vendar je glavna težava, da proizvodnja in poraba nista uravnoteženi, saj poleti elektrarna ustvarja presežke, pozimi pa je elektrike premalo. Teoretično zadošča, v praksi pa ne, zato je treba elektriko v času presežkov oddajati v omrežje, v času primanjkljaja pa kupovati iz omrežja ali to neravnovesje reševati s shranjevalniki. Brez zajamčenega odkupa je doba vračila naložbe približno 20 let.

Brez podpore države, ki je do septembra lani elektriko iz sončnih elektrarn odkupovala po zajamčeni, subvencionirani ceni, naložba ni gospodarna. Kaj svetujete lastnikom hiš, ki morda zdaj razmišljajo o postavitvi sončne elektrarne?

Počakajte dva ali tri mesece, da ministrstvo za infrastrukturo opravi svoje delo. Bomo videli, kaj bodo prinesli uredbe in drugi podzakonski akti.

V ZSFV ste pripravili več predlogov, med pomembnejšimi, ki bi lahko uredil predvsem področje malih in mikro sončnih elektrarn, je tako imenovani net-metering ali neto meritve in obračun električne energije. Za kaj gre?

Uredba se pripravlja že šest mesecev, vendar je precej nasprotovanja energetskih lobijev, ker naj bi se velikim energetskim distributerjem in sistemom to poznalo pri omrežnini, ki bi je pobrali manj. Izračunali smo, da bi izgubili od enega do dveh odstotkov omrežnine na leto. Net-metering namreč temelji na tem, da proizvedeno elektriko iz lastne elektrarne najprej porabiš v hiši, presežke pa oddaš v omrežje. Pozimi, v obdobju primanjkljajev, pa elek­triko iz omrežja jemlješ oziroma kupiš. Plačaš tako, da ob koncu leta narediš obračun. Denimo, da sem v hiši v sončnih mesecih porabil 2500 kWh, v omrežje oddal 2000 kWh presežkov, pozimi pa iz njega vzel 2200 kWh, torej sem vzel 200 kWh več kot oddal, in bi plačal le to. Če bi to v praksi zaživelo, bi naložba v sončno elektrarno postala zanimiva. Izogneš se tudi omrežnini in drugim dajatvam, ki jih zdaj plačuješ vse leto. Druga pomembna sprememba, ki jo pričakujemo, je poenostavitev birokratskih postopkov na poti do priključitve in delovanja elektrarne, ki so zdaj zelo zapleteni in dragi, predvsem pa so enaki za vse elektrarne, ne glede na njihovo priključno moč. Za mikroelektrarne do 11 kW priključne moči jih je treba nujno poenostaviti. Večina postopkov, ki so potrebni zdaj, je nesmiselnih, če sploh ne omenjam vseh težav, ki jih imajo upokojenci in kmetje. Naložbo podražijo za 30 odstotkov. Če bodo spremembe prinesle poenostavitve in net-metering, se bo naložba v mikro sončno elektrarno povrnila v 10 do 12 letih. Petkilovatna elektrarna na leto proizvede približno 5500 kWh elektrike. Če je zdaj cena kilovatne ure z dajatvami 0,16 evra, v omrežje pa jo lahko prodaš po približno 0,05 evra, lahko na leto prihraniš približno 600 evrov. Razliko 0,11 evra prihraniš, ker ne plačuješ dajatev in omrežnine. Sončna elektrarna bo postala zanimiva naložba, saj je njena življenjska doba približno 30 let.

Ste predlagali tudi, da za prodajo elektrike v omrežje lastnik elektrarne ne bo potreboval statusa s. p. oziroma neke druge pravne oblike in kaj ste predlagali za upokojence?

Vse to bi bilo urejeno v okviru net-meteringa. Ta namreč predvideva, da postaviš elektrarno, ki bo na leto proizvedla nekoliko manj kilovatnih ur elektrike, kot je potrebuješ za delovanje hiše. Če porabiš 5000 kWh elektrike, postaviš elektrarno, ki bo na leto proizvedla denimo 4500 kWh, razliko pa kupiš iz omrežja. S tem ne proizvajaš presežkov, jih ne prodajaš in tudi ne ustvarjaš prihodkov, zato ni razloga, da bi moral imeti registrirano dejavnost. To pomeni, da sam proizvajaš elektriko za lastne potrebe in ves ta čas tudi ne plačuješ omrežnine in drugih dajatev. Plačaš le tisti del elektrike, ki ga elektrarna ni proizvedla in ga kupiš iz omrežja.

To ne spodbuja podjetništva, spodbuja pa rast proizvodnje elektrike iz OVE.

Res je, ne spodbuja podjetništva, povečuje pa dostopnost sončnih elektrarn večjemu številu gospodinjstev. Sončna elektrarna v tem primeru ni namenjena ustvarjanju zaslužka oziroma dobička, govorimo seveda o mikroelektrarnah. Omogoča pa veliko neodvisnost in manjše stroške gospodinjstva. Poleg tega ta model povečuje proizvodnjo elektrike iz OVE, saj spodbuja postavitev večjega števila mikroelektrarn, njihov seštevek pa vpliva na večji delež elektrike iz OVE.

Kaj pričakujete od ministrstva za infrastrukturo?

Če to, o čemer govorim, uredijo, bi lahko že čez dva meseca vse delovalo. Če pa spremembe pripravljajo s figo v žepu, potem je škoda, da sploh kaj počnejo. Odvisno je, čigave predloge bodo upoštevali. Če bodo prevladali predlogi distributerjev in agencije za energijo, potem ne bo rezultatov, ki jih pričakuje fotovoltaični trg.

Eko sklad bo letos prvič razdelil tudi nepovrat­ne finančne spodbude za sončne elektrarne. Predlog ZSFV je padel na plodna tla. Ste zadovoljni?

Prve napovedi Eko sklada so bile, da bodo upoštevali naš predlog. Zdaj pa prihajajo tudi drugačne informacije, da to menda ni v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje Eko sklada. Treba bo počakati do objave razpisov, da bomo videli, kako se bo zgodba razpletla.

Se bodo cene sončnih elektrarn nižale tudi v prihodnje?

Cene sončnih elektrarn so se v zadnjih petih letih znižale za 70 odstotkov, zato ni pričakovati, da bodo s tako naglico padale še naprej. Zanimivost naložbe pa ni odvisna le od cene fotovoltaičnih panelov, precej je odvisna tudi od cene električne energije in geografske lege. V državah, kjer je elektrika dražja, hkrati pa so bolj osončene kot Slovenija, se naložba že zdaj povrne v razmeroma kratkem času. Cena elektrarne je enaka v Nemčiji in denimo v Makedoniji, vendar bo proizvodnja elektrike in s tem donosnost v Makedoniji tudi do 50 odstotkov višja. V Sloveniji je vprašanje, kako se bo gibala cena električne energije. Ta se sicer dviguje, če govorimo o ceni z vsemi dajatvami, tržna cena same elektrike pa se znižuje. Presežke iz sončne elektrarne, ki jih zdaj prodaš v omrežje, dobiš plačane po nižji, tržni ceni. Leta 2011 je bila cena približno 6,5 centa za kilovatno uro, zdaj je 4,5 centa in napovedujejo, da bo še padla. Zato se doba vračanja naložbe povečuje. Če pa si neodvisen proizvajalec, se doba vračanja skrajša, saj nisi dolžan plačevati omrežnine in drugih dajatev, ki so obračunane na položnici za elektriko.

Kam lahko po donosnosti uvrstimo Slovenijo?

Povprečna letna proizvodnja elektrike na kilovat priključne moči je od 1050 do 1100 kWh, če so paneli postavljeni proti jugu in nanje ne padajo sence. Na jugu Nemčije je okoli 900 kWh, na severu le 800 kWh, na jugu Italije celo do 1500 kWh. Smo v zlati sredini. Če se sončne elektrarne splačajo Nemcem, Skandinavcem in Britancem, potem ne vem, zakaj se ne bi splačale nam.

Ali so lahko rešitev samopreskrbe in energetske neodvisnosti gospodinjstva tudi sončne elektrarne, ki niso povezane z javnim omrežjem, temveč se proizvedena elektrika shranjuje v shranjevalnikih in se porabi v hiši?

To je stvar bližnje prihodnosti, petih do desetih let. Za zdaj so težava shranjevalniki, ki so še vedno precej neučinkoviti in hkrati dragi, kar naložbo precej podraži. Razvoj v tujini je usmerjen prav vanje, saj morajo postati učinkovitejši in cenejši. Takšne elektrarne bodo bistveno bolj donosne. Vendar tudi na tem področju razvoj ovirajo veliki elektrosistemi, saj zanje to pomeni, da bo marsikateri lastnik hiše ali podjetja lahko postal povsem neodvisen, se odklopil od javnega omrežja. Sicer se lahko zgodi, da bo pozimi za nekaj dni vseeno ostal brez elektrike, vendar je takrat lahko rešitev generator. Ta res onesnažuje okolje in ni najboljša izbira, vendar so ljudje praktični.

Če se vrneva na začetek, obstaja upanje, da bomo čez pet ali deset let spet postavljali več sončnih elektrarn in gradili aktivne hiše?

To ni upanje, to je realnost. V državah z dražjo elektriko in več sonca bo to realnost prej, drugje malo pozneje, vendar to je trend, ki se ga ne da ustaviti. Tudi mi se bomo morali temu prilagoditi. Predvsem pa se bodo morali temu prilagoditi distributerji in veliki proizvajalci električne energije. Ne morejo se obnašati, kot da fotovoltaike ni. V svetu trg fotovoltaike še vedno raste od 30 do 40 odstotkov na leto, v Evropi manj, ker je bila prva na tem področju, pri nas pa se je zdaj povsem ustavil. A ne bo več dolgo tako.