Preden se torej odločimo za ta ali oni fasadni sistem, moramo vedeti, s čim bomo hišo toplotno izolirali. Pri izbiri materiala smo pozorni na njegovo toplotno prevodnost, toplotno prehodnost in na paroprepustnost. Prva nam pove, koliko toplote prehaja skozi material, pri čemer velja, da manjša ko je toplotna prevodnost, za boljši toplotni izolator gre. Dejstvo je, da so si vrednosti toplotne prevodnosti izolacijskih materialov, ki jih zdaj dobimo na trgu, zelo podobne, zato je treba izračunati vrednost toplotne prehodnosti, ki nam pove, koliko toplote bo prehajalo skozi vse plasti fasadnega sistema, skupaj z materialom, iz katerega je zgrajena hiša. Nižje ko so vrednosti toplotne prehodnosti, bolj toplotno izolirana je hiša.

Čim bolj paroprepusten material

Paroprepustnost materiala naj bi zagotavljala, da hiša lahko »diha«. Če je namreč prehod vodne pare skozi zunanji zid onemogočen, lahko na stiku gradbenega materiala in toplotne izolacije ali med zaključnim slojem in toplotno izolacijo kondenzira, zato se materiali navlažijo, kar pomeni, da se izolaciji poslabšajo toplotnoizolativne lastnosti, zid pa lahko začne zaradi dolgotrajne vlažnosti propadati.

Na splošno velja, da na notranji strani zidu uporabljamo manj paroprepustne materiale, na zunanji pa bolj, saj ti zagotavljajo, da bo vlaga, ki je iz notranjosti prodrla v zid, iz njega tudi izstopila. Bolj paroprepustne so izolacije iz naravnih materialov, na primer lesne vlaknenke, konoplja, celulozni kosmiči, ovčja volna, pa tudi steklena in mineralna volna. Izolacije iz polistirenov so manj paroprepustne, vendar jim proizvajalci to lastnost izboljšujejo s posebno obdelavo in perforacijo. Če torej vemo, kako paroprepusten je izolacijski material, bomo lahko izbrali tudi ustrezne obloge, lepila in zaključni omet.

Tanko- in debeloslojne izvedbe

Fasadni sloji so lahko tanko- ali debeloslojni. Pri prvih je toplotna izolacija na zid sidrana ali lepljena z lepili in prekrita s tankoslojnim armiranim ometom, v katerega je vtisnjena armaturna steklena mrežica, čez vse skupaj pa je narejen še dekorativni omet. Pri tankoslojnih kontaktnih fasadah so posamezne plasti, ki se druga na drugo nanašajo neposredno na zid hiše (brez izolacijskega sloja), debele le nekaj milimetrov, skupaj približno centimeter. Na zid navadno najprej nanesejo plast lepila, s katerim pritrdijo izolacijo, nanjo novo plast lepila z armirno mrežico, to pa premažejo z emulzijo in na koncu naredijo še tankoslojni zaključni fasadni omet.

Pri debeloslojnem sistemu je na tanko mrežico, ki je nameščena čez toplotno izolacijo, nanesen osnovni cementni omet, nanj pa še zaključni fasadni omet. Strokovnjaki poudarjajo, da je zelo pomembno, kakšen zaključni sloj fasade izberemo, da bo celoten sistem paroprepusten in hkrati vodoodbojen na zunanji strani zidu.

Medtem ko so neprezračevani kontaktni fasadni sistemi pri nas pogostejši, se prezračevane fasade v individualni gradnji redkeje uporabljajo predvsem zaradi višje cene. Od neprezračevanih se razlikujejo po tem, da imajo med izolacijo in zaključnim slojem, ki je lahko iz stekla, lesa, opeke, nerjavne pločevine, vlaknocementnih plošč, tekstila ali kakšnega drugega materiala, nekajcentimetrski zračni kanal. Kot toplotna izolacija se večinoma uporabljajo naravni materiali z večjo paroprepustnostjo.

Vsak zaključni sloj ni za vsako izolacijo

Silikatni, mineralni in silikatno-silikonski zaključni sloji so bolj paropropustni, kakor so silikonski in akrilni. Predvsem zadnji so zelo priljubljeni, saj omogočajo tudi pestro in intenzivno barvno paleto, poleg tega so visoko vodoodbojni. Za manj paroprepustno toplotno izolacijo, na primer za ekspandirani in estrudirani polistiren, lahko izberemo katerikoli zaključni sloj. Pri izolaciji iz polistirena, ki mu je proizvajalec s posebnim načinom obdelave (perforacije) povečal paroprepustnost, pa priporočajo silikatno-silikonski ali mineralni zaključni sloj. Za izolacijo iz kamene volne se najpogosteje uporablja silikatni zaključni sloj, ki zagotavlja paroprepustnost navzven in je vodoodbojen, pa tudi silikonski, ki je prav tako vodoodbojen, medtem ko se mineralni uporabljajo redkeje.

Vlaga mora čim prej s površine

Na trgu je mogoče dobiti tankoslojni zaključni omet, ki na površini fasade ustvari tak učinek, da se odvečna vlaga iz okolja (dež in rosa) v obliki kapljic odvaja s fasadne površine. Za trajnejši videz fasade je namreč pomembno, da se kaplje dežja in rose odvedejo s fasadne površine in da je ta kar najhitreje suha. Vlaga na površini namreč deluje kot lepilo, ki nase ujame umazanijo, trose alg in plesni, zato je zaželeno, da je površina fasadnega sistema suha oziroma da se hitro suši. Sposobnost vezave odvečne vlage iz okolice (higroskopičnost) je bila do zdaj večinoma značilna za klasične mineralne zaključne omete, proizvajalcem pa je z novo tehnologijo uspelo to lastnost prenesti tudi v tankoslojne pastozne zaključne omete. Vlaga se enakomerno razporedi po površini, zato se ta hitreje in enakomerneje suši.

Izberimo preverjenega ponudnika

Strokovnjaki priporočajo, da za izvedbo fasade izberemo preverjenega ponudnika in izvajalca, češ da se nam bo nestrokovno opravljeno delo hitro in drago maščevalo. Toplotna izolacija lahko začne odstopati od podlage, na stiku med izolacijo in osnovnim armirnim ometom se začne razslojevanje, prav tako na stiku med osnovnim ometom in zaključnim slojem, na katerem se zaradi slabo opravljenega dela prej ali slej pojavijo tudi razpoke. Sestavljanje fasade v lastni režiji po mnenju strokovnjakov ni najboljša odločitev, saj morajo biti posamezne plasti med seboj združljive po fizikalnih in kemijskih lastnostih. Kdor pa se vseeno odloči za ta korak, naj se pri proizvajalcu toplotne izolacije natančno pozanima, kateri zaključni sloj je primeren za izbrano izolacijo.

Delo in dom, 28. april 2010