Les je zaradi svoje teže in nosilnosti zelo uporaben za izdelavo ostrešja. Vse vrste lesa seveda niso primerne, najbolje se obnesejo dobro obstojne, ki ohranjajo svoje fizikalne lastnosti v daljšem časovnem obdobju, saj naj bi ostrešje zdržalo vsaj več desetletij.

Trajni les smreke

Po besedah Martina Kregarja iz Tesarstva Kregar se najpogosteje uporablja smrekov les, večinoma masivni, čedalje več investitorjev pa se odloči tudi za lepljenega, predvsem če želijo, da je konstrukcija vidna, ali če je treba premagati večje razpone. Ostrešje je lahko tudi iz drugih vrst lesa, na primer iz macesna ali hrasta, vendar se zaradi visoke cene za to odloči malo investitorjev.

Smrekov les je zelo primeren in trajen gradbeni material predvsem zaradi svoje celične in vlaknaste sestave, pravi Marko Štirn iz Damahausa: »To dokazujejo primeri starih stavb v starih mestnih jedrih, kjer je les zdržal že več stoletij. Veliko je primerov lesene skeletne gradnje, z različnimi zaključnimi sistemi in detajli. S proučevanjem teh detajlov na starih stavbah smo ugotovili, zakaj so tudi več kot dvesto let stare konstrukcije še vedno odlično ohranjene.«

Odgovor je pravilna izbira lesa (smreka) in pravilna orientacija lesnih vlaken. Če uporabimo slab les, na primer smrekovega, ki ga je napadel lubadar – in takšen se po sogovornikovih besedah v Sloveniji vse preprepogosto uporablja –, ne moremo pričakovati, da bo konstrukcija dobro opravljala svoj namen več kot 30 let, pa čeprav smo jo zavarovali z različnimi kemičnimi sredstvi. Glede na to, da gradimo vse več skeletnih hiš, bi morali zagotoviti strožji nadzor nad kakovostjo uporabljenega lesa, še pravi Štirn.

Pravilno sušen in obdelan

Les je živa tvorba in se tako tudi obnaša, zato je človeku blizu in prijeten. Da pa ga lahko uporabimo kot gradbeni material, ga moramo znati pravilno posekati, razžagati, sušiti in na koncu še pravilno vgraditi. Za dolgo živ­ljenjsko dobo so vsi našteti dejavniki ključni, pravi Marko Štirn: »V Sloveniji imamo veliko znanja o obdelavi in pripravi lesa, ki se prenaša iz roda v rod. Z novimi tehnologijami, znanjem in izkušnjami naših dedov lahko pripravimo les za naslednjih 300 let.«

Les, ki se uporablja v gradbeništvu, ne sme vsebovati več kot 18 odstotkov vlage, poudarja sogovornik. Če je lepljen, lahko posamezna lamela vsebuje 12 odstotkov vlage. Zelo pomembno je, da je vsebnost vlage v posameznih lamelah enaka, saj le tako pozneje delujejo z enako intenzivnostjo. Lesa, ki je pravilno pripravljen od sečnje do vgradnje, ni treba zaščititi z ničimer. Strehe in toplarji, stari več kot 300 let, to potrjujejo. Da bi preprečili kapilarno vlago ali nenamerno vlaženje, pa že več stoletij poznamo način zaščite z ožiganjem, pravi Štirn: »V Sloveniji smo znani po kozolcih, ki stojijo že več kot stoletje, njihova edina zaščita pa je bil dobro ožgan (zoglenel) del, ki je bil v zemlji.«

Največji sovražnik so zajedavci

Pravilno posušen les je jamstvo, da so spremembe dimenzij elementov zaradi njegovega krčenja oziroma nabrekanja minimalne. Konstrukcijo skrojijo s CNC-stroji v delavnici, kar po besedah Martina Kregarja zagotavlja veliko natančnost izvedbe in hitro montažo. Dodatna dodelava je potrebna bolj zaradi estetskih razlogov. Vidne dele masivnega lesa običajno pooblajo, da je površina gladka, dodatno pa jo zaščitijo z insekticidnimi in fungicidnimi premazi. Kakor pravi sogovornik, je takšna zaščita nujna zlasti na tistih delih, ki so izpostavljeni vremenskim vplivom. Za zunanje elemente priporoča dva do tri sloje premaza.

Les je kot živ material občutljiv na vremenske vplive, ki ga lahko poškodujejo, zaradi njih popoka, zbledi ali počrni in podobno, pravi Robert Mehle iz Tesarstva Mehle: »Vseeno pa so njegov največji sovražnik zajedavci. Insekti ga lahko tako poškodujejo, da postane ostrešje neuporabno ali pa obstaja nevarnost, da se zruši. Les za ostrešja zato impregniramo, s čimer ga zaščitimo pred delovanjem lesnih gliv in insektov. Sestavine v zaščitnem sredstvu lesu zmanjšujejo gorljivost, so za zdravje neškodljive, v les se vežejo v 48 urah in se iz njega ne izpirajo.«

Pravilno dimenzioniranje na podlagi statičnih izračunov

Da bo streha dobro in dolgo opravljala svojo nalogo, mora biti ostrešje ustrezno dimenzionirano. Strešna konstrukcija mora zdržati lastno težo, obtežbo snega in obtežbo zaradi vetra. Na splošno velja, da vrednosti teh obremenitev za običajno streho z leseno konstrukcijo znašajo približno 260 kilogramov na kvadratni meter (lesena konstrukcija 35 kg/m2, kritina 60 kg/m2, sneg 80­­ ­kg/m2, veter 45 kg/m2, notranjost strehe 40 kg/m2). Omenjene vrednosti so pri različnih izvedbah seveda različne.

Nemalokrat se zgodi, da projektanti preventivno predimenzionirajo profile, se pa zgodi tudi nasprotno, pravi Martin Kregar. Pred začetkom del, pa naj gre za novogradnjo ali prenovo strehe, je zato priporočljivo izdelati statično presojo objekta. Pri statičnem izračunu in dimenzioniranju ostrešja je treba upoštevati težo kritine, obremenitev s snegom in sile vetra. Lastna teža strehe deluje pozitivno, saj ostrešje obremeni navzdol in s tem stabilizira podkonstrukcijo. Obtežbe se prenašajo na nosilno konstrukcijo iz lesa. Njeni posamezni deli so med seboj povezani s tesarskimi zvezami (spah, utor, čep in podobno). Pri večini lesenih konstrukcij se obtežbe prenašajo na nosilne zunanje zidove. Pri izvedbi z dvema vmesnima legama, ki sta neposredno podprti, pa se prenašajo prek podpor na betonsko stropno ploščo.

Za pravilno dimenzioniranje ostrešja in skeletnih konstrukcij so na voljo visokotehnološka programska orodja, ki upoštevajo vse parametre lastne obtežbe, kot so sneg, veter, potres in podobno. Kljub temu, pravi Marko Štirn, je veliko odvisno od tistega, ki ta orodja uporablja: »Imeti mora dovolj znanja, da združi poznavanje in obnašanje lesa v različnih podnebnih razmerah z obdelavo in načinom vgradnje. Največ napak se dogaja, ko se vgrajuje vlažen les, ki ima zaradi specifike večje povese kot suh les.«

Poddimenzionirana ali predimenzionirana ostrešja so posledica dela na pamet, brez upoštevanja statičnih izračunov. Veliko konstruktorjev lesenih skeletov in ostrešij pozablja na vtiske in stiskanje lesa, kar privede do posedanja in poznejših deformacij na končnih oblogah v notranjosti podstrehe, še opozarja sogovornik in dodaja, da se dimenzioniranje ostrešja pri zidanih ali skeletnih hišah ne razlikuje. Streha je v obeh primerih popolnoma enaka, vse je odvisno od zahtev investitorja in podnebnih razmer, ali bo difuzijsko odprta in podobno.

Najpogostejše napake

Le pravilno načrtovano in kakovostno izdelano ostrešje bo vse obremenitve, ki jih ni malo, zdržalo več desetletij. Vse se začne pri projektni dokumentaciji, iz katere mora biti razviden načrt celotnega ostrešja, kar vključuje izbrane materiale in prečni prerez nosilnih elementov, vsebovati mora dimenzioniranje nosilnih elementov, stikov nosilnih elementov s poudarkom na izbiri tipa veznega sredstva ter njihovem številu in razporeditvi. V projektu morajo biti prikazani detajli stikov elementov ostrešja in pritrjevanja celotnega ostrešja na konstrukcijo. V praksi se je že velikokrat pokazalo, da se je zdel marsikateremu investitorju strošek za natančne izračune odveč, čeprav ravno preverjanje varnosti konstrukcije in njenih delov zagotavlja njeno mehansko odpornost in stabilnost objekta kot celote.

Kakšne so posledice slabo opravljenega dela, se pokaže ob močnejših neurjih. Pri načrtovanju ostrešja je treba razmišljati ne le o zgornji obtežbi (sneg, deloma veter) ali obtežbi s strani (pretežno veter, tudi potres), ampak tudi o tako imenovanem srku z zgornje strani in obtežbi s spodnje strani. Zelo pogosta napaka je slabo pritrjeno ostrešje, kar pomeni, da lege niso pritrjene na zidove oziroma so pritrjene preslabo. Če ima hiša poleg tega velik napušč, ki je daljši od enega metra, v hudem neurju nastanejo srki, delovanje sil pa je tako močno, da lahko streho dobesedno odpihne.

Stari mojstri so ostrešja sidrali v zidove in jih primerno povezali, da so zdržala tudi takšne obremenitve, kakršnim so bili priča v neurjih v zadnjih letih, pri čemer je treba poudariti, da so bili napušči majhni oziroma kratki. Pri velikih napuščih je namreč površina, na katero deluje veter od spodaj, večja, zato je večja tudi sila, ki lahko dvigne streho. Napušči morajo biti sidrani oziroma morajo biti nanje pritrjeni drugi strešni elementi in kritina. Strešne konstrukcije bi morale biti primerno povezane z zidovi ali stebri, a se to v praksi pogosto zanemari.

Odpornost strehe proti vetru je torej odvisna od pravilne izvedbe konstrukcije, pa tudi od pravilne pritrditve kritine. Na splošno velja, da veter teže dvigne težko kritino, a le, če je pravilno položena. Lahko kritino je treba pritrditi močneje in na več mestih, kar velja za manjše in večje elemente. Problematični so zlasti veliki paneli, ki morajo biti kakovostno sidrani, da jih v celoti ne dvigneta ne veter s spodnje strani napušča ne srk z zgornje strani.

Menjava celotnega ostrešja zaradi dveh slabih tramov ni potrebna

Menjava kritine je dobra priložnost, da preverimo, v kakšnem stanju je celotna streha, torej tudi ostrešje. Stanje ostrešja pogosto zelo težko ocenimo, saj ga z notranje strani zakriva zaključna obloga (les, mavčne plošče), z zunanje strani pa kritina. Oceno je mogoče podati šele, ko odstranimo staro kritino in ugotovimo, da je sanacija nujna zaradi dotrajanosti. »Preveriti je treba, ali je les starega ostrešja poškodovan, in ugotoviti, zakaj. Vedeti moramo namreč, da poškodbe, ne glede na vzrok – naj bodo to insekti, zamakanje, ali preobremenitve – zmanjšujejo njegovo nosilnost. Zamenjati je treba vse poškodovane dele, nepoškodovani in ohranjeni lahko ostanejo, razen če jih želimo zamenjati zaradi videza,« pravi Martin Kregar, ki priporoča izdelavo načrta s statično presojo, če se odločimo za novo vrsto kritine ali druge spremembe v konstrukciji ostrešja, ki vplivajo na njeno trdnost in nosilnost. V načrtu je natančno določeno, katere dele ojačati in kako.

Menjava celotnega ostrešja zaradi enega ali dveh slabih tramov torej ni potrebna. Predvsem pri spomeniško zaščitenih objektih je zaželeno, da se zamenjajo samo poškodovani deli in ohrani čim več prvotno vgrajenih elementov. Razlog, da zamenjamo celotno ostrešje, pa je lahko izbira druge, težje vrste kritine, saj je njegovo dimenzioniranje pogosto odvisno od izbire vrste kritine. Sorazmerno s težo kritine se poveča tudi dimenzija leg, tramov oziroma celotnega ostrešja. Načeloma to ni večji problem. Težave se pojavijo, če je bila hiša že prvotno načrtovana za lahko kritino, ki ni zahtevala velike nosilnosti ostrešja. V tem primeru je treba pred menjavo tudi preveriti, ali so nosilne stene dovolj močne, da bodo zdržale dodatno težo ostrešja in nove, težje kritine. Nujna je torej statična presoja objekta.