V dokumentu so z upoštevanjem načel varstva okolja, narave in dediščine postavljeni pogoji za skladen gospodarski, socialni in kulturni razvoj našega prostora. V sklopu poselitve posebej poudarja pomen ohranjanja kakovostne in v zgodovinskem razvoju oblikovane arhitekturne prepoznavnosti naselij. Strategija določa, da je treba pri načrtnem urejanju in prenovi naselij varovati značilne obrise naselja, merilo in krajinski okvir, sanirati vidno degradirane prostore, vse novo pa mora nastajati v sožitju z obstoječimi kakovostmi prostora.

Odgovor na vprašanje, kako pri prenovi, načrtovanju, oblikovanju in urejanju naselij upoštevati ohranjeno in prepoznavno kulturo stavbarstva preteklih obdobij in hkrati uravnovesiti sodobna tehnološka in oblikovna izhodišča z obstoječimi vrednotami, najdemo v strokovnih analizah in mnenjih nekaterih arhitektov, ki so že v preteklosti iskali sozvočje med tradicijo in napredkom. Tako na primer načelo velikega evropskega arhitekta Adolfa Loosa (1870–1933) odlično odstira načrtovanje v skladu z arhitekturno prepoznavnosti okolja: »Treba je opazovati oblike, ki so jih gradili naši predniki, ker izražajo modrost generacij, pretvorjeno v snov, pri tem pa ne smemo pozabiti raziskati motivov za nastanek takšnih oblik. Modifikacija tradicionalne tehnologije je sprejemljiva samo, če dosežemo izboljšanje, drugače je bolje ohraniti tradicijo.«

V Evropi prevladuje dvokapnica

Analiza strešnih oblik grajenih objektov v evropskih pokrajinah, predvsem znotraj Evropske unije, je pokazala, da so najpogostejše strehe z dvema strešinama in z oblikovanim slemenom, imenovane sedlaste ali dvokapne. So vidni razpoznavni element manjših naselij in mestnih jeder, razvitih do začetka 20. stoletja, v katerih prevladuje stanovanjska gradnja. Strehe drugačnih oblik so manj pogoste, določene so predvsem z zahtevnejšimi oblikami tlorisov, denimo pri sakralnih objektih, gradovih, palačah in drugih objektih posebne rabe.

Zaradi ugotovitve, da je dvokapna streha z največkrat enako velikimi in enako strmimi strešinami (simetrična streha z leseno nosilno konstrukcijo) značilna za vse evropske dežele, bi utegnili sklepati, da je arhitektura vseh evropskih pokrajin enovita in da je taka tudi podoba naselij in stavb. Iz lastnih potovalnih izkušenj pa vemo, da še zdaleč ni tako.

Dvokapne, sedlaste strehe, sestavljene iz dveh ravnih ploskev v naklonu, se namreč med seboj razlikujejo. Njihove posebne in tudi prostorsko omejene značilnosti določajo barva in raznolika tekstura kritine, njej prilagojeni naklon in oblikovne posebnosti, denimo različno oblikovani tehnični zaključki, polni in delni čopi, različne odprtine za osvetlitev in prezračevanje podstrešnega prostora (mansardna streha) ter različno dolgi in različno oblikovani napušči in nadstreški. Razlike so posledica naravnih danosti, predvsem vremenskih razmer, priročnih naravnih gradiv, razlik v zgodovinskem razvoju oblikovanih arhitekturnih zasnov za stanovanjske zgradbe, ki jih je v prostoru največ, ter razlik v tehničnem znanju izvajalcev.

Likovni videz streh v slovenskih pokrajinah

V slovenskem prostoru se zaradi razlik v naštetih dejavnikih zarisujejo okolja z zelo strmimi, strmimi in položnimi dvokapnimi strehami. Pri zelo strmih, ki so značilne Posočje, Idrijsko, Cerkljansko, je nagib strešine od 45 do 60 stopinj. Strme z nagibom strešine od 30 do 45 stopinj prevladujejo na Notranjskem z Ljubljansko kotlino, Gorenjskem, Dolenjskem, Kočevskem, v Beli krajini in v celotni severovzhodni Sloveniji, medtem ko so položne dvokapnice z nagibom strešine od 5 do 30 stopinj doma v vseh primorskih pokrajinah, v Brkinih, na delu Notranjske ter Krasu, v Vipavski dolini in širši okolici Nove Gorice.

Razlike v naklonih dopolnjuje še kritina. Poleg tlorisa določa njeno izbiro prav značilni naklon dvokapne strešine.

Vse do današnjega časa so bili vsi elementi kritine – strešniki – izdelani iz avtohtonih gradiv, slame, kamna ter lesa. V drugi polovici drugega tisočletja, z razvojem obrti in začetki industrije, so se izvornim kritinam pridružili enako členjeno ali luskinasto oblikovani strešniki iz gline (bobrovci, zarezniki, korci) in nekoliko pozneje še izdelki iz cementa (špičaki).

Zdaj v Sloveniji (ob upoštevanju sodobnih kritin, npr. kovine, salonita idr.) prevladuje rdeča opečna kritina, iz žgane gline izdelani strešniki v rdečkasto do črnkasto rjavi barvi: korci v pokrajinah z značilnim plitkim naklonom strehe, bobrovci in zarezniki pa v skoraj vseh pokrajinah s strmim naklonom strešin. Izjeme so Gorenjska, Koroška, Cerkljansko in Kočevsko, kjer so zelo strme ali strme strešine prekrite s kritino sive barve: lesom (deskami, skodlami) ali cementnimi špičaki.

Če povzamemo, so torej sestavni del arhitekturne prepoznavnosti slovenskih mest in drugih naselij po naklonu položne, strme in zelo strme dvokapne strehe. Med njihovimi oblikovnimi posebnostmi so simetrične in nesimetrične strehe, strehe s čopi, strehe z oddušniki, po barvi in teksturi zaščitnega ovoja pa ločimo rdeče in sive kritine.

Po usmeritvah Strategije prostorskega razvoja Slovenije, katerih namen je varstvo okolja in ohranjanje arhitekturne prepoznavnosti, moramo posebno v tistih delih mest in drugih naselij, katerih arhitekturne prepoznavnosti novi posegi še niso izbrisali, obliko, teksturo in barvo nove ali prenovljene strehe prilagoditi prostorsko značilni strehi z vsemi mogočimi tehničnimi izboljšavami.

V prid streham, ki imajo strešine v naklonu, pokrite z luskinastimi strešniki iz avtohtonih gradiv, govorijo tudi izkušnje preteklih generacij, ki jih čas ni ovrgel.

Izkušnje v prid dvokapni strehi

Kakovostna izvedba strehe je eden od gradbenih postopkov, pri katerem se vsaka nestrokovnost ali nenatančnost močno maščuje. Prva napaka pri izbiri oblike strehe in njej prilagojene kritine je lahko že nepoznavanje okolja. V ovojni lupini stavbe se je streha kot zgornji zaključni del, stavbni pokrov, ki ščiti ostenje pred padavinami, soncem, vetrom, mrazom in vročino ter v zadnjem obdobju tudi pred hrupom, prilagodila naravnim danostim tako, da kar najbolje opravlja svoj namen.

Oblika strehe s strešinami v naklonu je najbolj prilagojena našemu okolju in vremenskim razmeram, saj se je v dolgem zgodovinskem razvoju oblikovala tako, da bi čim hitreje in čim bolje odvajala padavine daleč od ostenja. Hkrati deluje pomožni podstrešni prostor pod strešinami v naklonu kot zaščitni volumen bivalnih prostorov pred negativnimi vplivi iz okolja.

Poleg enostavne konstrukcije ostrešja je posebna odlika dvokapnih streh tudi tehnologija kritja strmih streh s sistemom lusk, ki omogoča preprosto zamenjavo posameznih poškodovanih elementov ali zamenjavo dela kritine.

Večkrat dokazano dejstvo je tudi, da ravne strehe in strehe s plitkimi nakloni (do 5 stopinj), ki pogosto pokrivajo sodobno oblikovane stavbe, kljub sodobnim gradivom in brezhibni tehnični izvedbi za naše podnebne razmere niso primerne. »Take strehe se obnesejo le v krajih, kjer je malo padavin in kjer tudi temperaturne razlike med zimo in poletjem (pri nas znaša temperaturna razlika do 60 stopinj Celzija) ali dnevom in nočjo niso tako velike. Znanih je več primerov, ko je bilo treba stavbe s projektirano in izvedeno ravno streho že nekaj let po postavitvi pokriti z dodatno blago naklonjeno streho,« je v članku z naslovom Nepotrebne konstrukcijske napake arhitektov, objavljenem v Življenju in tehniki leta 2001, zapisal gradbenik Branko Ozvald.

Izkušnje v prid strešnikom iz naravnih gradiv

Naravna, avtohtona gradiva (kamen, les, glina) so, če so pravilno izbrana, obdelana, pripravljena in vgrajena, dokazano zdrava in veljajo za kakovostna tudi po najsodobnejših merilih gradbeništva. Njihova obdelava je okolju prijazna, enostavna, gospodarna, enako velja za vzdrževanje. Uporaba naravnih gradiv je zaradi kratkih transportnih poti tudi racionalna in varčna. Poleg tega imajo ob pravilni uporabi dolgo življenjsko dobo, preizkušeno v več generacijah. Znani so načini sanacije kritine, če se gradivo poškoduje.

Pomembno je tudi, da lahko avtohtona gradiva s predelavo ali brez nje spet uporabimo, kot odpadni gradbeni material pa se razgradijo v naravnih ciklusih okolja. Stavbni členi, oblikovani z njimi, so poleti hladni, pozimi topli, so prijetni na dotik, dihajo ter so v popolnem sozvočju z zemljo, iz katere prihajajo.

Dokazano je, da sodobne betonske, kovinske, bitumenske, salonitne in podobne kritine nimajo tako zelo dobrih lastnosti, tudi če jih presojamo z merili in vrednotami do okolja prijaznega razvoja naselij, kot jih imajo kritine iz avtohtonih gradiv: slame, lesa, kamna in gline.

Zdaj sta funkcija in estetika mnogih strešnih elementov iz naravnih gradiv razviti do popolnosti. Med njimi so na prvem bobrovec, zarezniki in korec, sledijo jim obrtno izdelani leseni strešniki, strešniki iz slame in kamna. Uporaba lesenih in kamnitih strešnikov je še posebno priporočena na objektih s spomeniško vrednostjo.

Vse avtohtone kritine pa imajo še eno pomembno lastnost – odlično povezujejo naš čas s preteklostjo. S ponovnim spletanjem pretrgane niti med preteklostjo in sedanjostjo v arhitekturnem oblikovanju bo mogoče še ohraniti del pristno slovenske stavbne umetnosti in jo dopolnjeno s sedanjostjo prenesti potomcem. Povezane s pradavno kulturo pa dajejo temu prostoru vrednost neminljivega, elegantnega in dragocenega. So neopazen ključ za spoznavanje sveta umetnosti in lepote, sveta, ki so ga ustvarili naši predniki in se ga moramo vedno znova učiti, da ne pozabimo, kdo smo in kaj hočemo. Kot nepogrešljiv element dediščine, ki dopolnjuje vrednost naše arhitekture in doma tako v likovnem, socialnem, kulturnem in identitetnem pomenu, so tudi strehe novega, sodobnega in bodočega.

Delo in dom, 5. september 2007