Namen strehe ni več zgolj zaščita objekta kot nekdaj, temveč je poleg svoje primarne funkcije pridobila tudi estetski pomen in je pomembna za ugodno, zdravo in prijetno dolgoletno bivanje v objektu. Še posebno je pomemben zunanji zaščitni ovoj strehe oziroma strešna kritina, katere primarna vloga je preprečevanje vdora vode, snega, vetra, toplote in mehanskih poškodb ter varovanje ostrešja. Glavna merila za izbor primerne strešne kritine so namembnost objekta, njegova lega, dolgotrajnost naložbe, finančna zmožnost investitorja, predvsem pa naklon strehe.

»Preden izberemo strešno kritino, moramo poznati lastnosti ostrešja. Pomembno je, da izberemo strešno kritino, ki ustreza naklonu in obliki ostrešja, njegovemu stanju in izpostavljenosti vremenskim vplivom. Najbolj splošno uporabna je pločevinasta, ki jo je mogoče namestiti na vsako vrsto ostrešja. Je lahka in primerna za naklone od treh stopinj naprej,« pravi Uroš Justinek iz podjetja Hosekra.

Za strehe z večjim naklonom in območja z obilnejšimi padavinami izberemo manjše strešnike, za bolj položne na območju z manj padavinami pa kritino večjih mer. Za večje naklone je boljša težja, za manjše pa lažja kritina. »Na Gorenjskem najdemo strme strehe, ki morajo prenesti večjo obremenitev s snegom, na Primorskem težke in obtežene strehe, ki zdržijo močno burjo, ter v Prekmurju strehe z majhnim naklonom zaradi majhne količine zapadlega snega,« pojasni Uroš Basta, vodja programa v podjetju Topdom.

Glinena kritina

Pri nas je najbolj razširjena glinena opečna kritina, ki je primerna za naklon od 20 stopinj naprej. Opečni strešniki so dokaj težki, saj kvadratni meter obremeni streš­no konstrukcijo za 40 kilogramov ali več. »Teža strešnika predstavlja okoli deset odstotkov celotne obremenitve, zato ne vpliva bistveno na statiko ostrešja. Ponekod, kjer so ekstremni vetrovi, je težka kritina zaželena in celo dodatno obtežena s kamenjem ali betonskimi elementi,« pove Uroš Basta in doda: »Na kakovost glinenih strešnikov vplivajo predvsem zrnavost in razmerje primesi ter vsebnost vode, zračnih mehurčkov, apnenih zrnc in soli v materialu. Odlikujejo po nosilnosti, trajnosti, odpornosti proti UV-žarkom, odpornosti proti kislinam ter lugom in estetski vrednosti. So negorljivi, zmrzlinsko odporni in toplotnoizolativni.« Predvsem pa sta prednosti glinenih strešnikov naravna proizvodnja in možnost popolnega recikliranja. Za dodatno zunanjo zaščito se lahko uporabljajo posebni načini obdelave glinenih strešnikov. Prvi je barvanje, drugi pa engobiranje. Pri barvanju se nanese sloj barve na površino, pri engobiranju pa se na zunanjo površino strešnika nanese zmes gline, oksidov magnezija, kroma, kobalta ter se žge v peči. Tako se ustvari trdna zaščitna plast, ki dodatno preprečuje vdor vode v glineni strešnik. Ta se lahko zaščiti še z glaziranjem oziroma postopkom posteklenitve površine, ki ustvari gladko in trdno zaščitno plast.

Betonska kritina je primerljiva z glineno tako po teži kot po tem, da je primerna za strehe s podobnim naklonom. Material za izdelavo je mešanica peska (gramoza, drobirja, žlindre ...) in veziva (cementa), ki se jima doda voda. »Betonske strešnike izdelujejo tako, da v velikih mešalcih zmešajo betonsko maso, v katero dodajo tudi barvilo. Nato se masa pod velikim tlakom vtisne v kalupe, ki dajo strešnikom obliko,« postopek opiše Uroš Basta.

Betonske strešnike zaznamujejo visoka trdota, nosilnost in trajnost. Najbolj primerni so za naklone streh od 20 do 45 stopinj. Lahko pa jih položimo tudi na zelo strme strehe, a moramo v tem primeru vsakega posebej pritrditi. Ker vpijajo zelo malo vode, se ne uničujejo zaradi zmrzali ali vlage, zato imajo dolgo življenjsko dobo. »Odpornost na zunanje vplive se poveča z barvanjem strešnikov. Tako se s posebnimi nanosi še izboljša odpornost proti UV-žarkom, odpravi možnost nastanka mahu in alg ter ustvari gladka nevpojna površina,« doda Basta.

Vlaknocementne plošče

Pred nekaj desetletji so se za prekrivanje streh najbolj uporabljale azbestnocementne plošče, ki so jih zdaj zamenjale vlaknocementne, ene izmed najlažjih strešnih kritin iz naravnih materialov. Vlaknocementne plošče so sestavljene iz mešanice cementa, peska ter naravnih (celuloza) ali sintetičnih vlaken (steklena, PVC), kar omogoča izdelavo trdne in strukturno razgibane kritine. Lahko so ravne ali valovite, prve so primerne za strehe z naklonom od 15 stopinj naprej, druge pa za strehe naklona od sedem stopinj naprej. Lahko se polagajo z enojnim ali dvojnim prekrivanjem. »Vlaknocement­na je tudi naša valovita kritina, naslednica azbestnocementne salonitke. Narejena je iz neoporečnih surovin, ki omogočajo izdelavo zdravju in okolju prijaznih izdelkov z dolgo življenjsko dobo, ki jih lahko v celoti recikliramo. Je povsem naraven material, negorljiv, paropropusten in odporen v različnih agresivnih okoljih,« prednost vlaknocementnih plošč opiše Kristina Leban Bavcon iz podjetja Esal. Ker so lahke, so primerne predvsem za obnovo starih streh, saj bistveno ne obremenijo strešne konstrukcije.

Bitumenske kritine

Prednost kritine iz bitumenske lepenke je, da je primerna za naklon vse od 11 do 90 stopinj in za strehe vseh oblik, tudi najbolj razgibanih, saj jo lahko zaradi sestave in oblike prilagajamo različnim površinam. Je lahka, kvadratni meter tehta od deset kilogramov naprej, odporna proti neugod­nim vremenskim vplivom, proti ognju in vodi, dobro prenaša nihanja temperature in velike mehanske obremenitve. Bitumen je zmes naravnih ali industrijsko pridobljenih ogljikovodikovih spojin. Gre za lepljivo, črno, vodoneprepustno, visoko viskozno tekočino ali poltrdo zmes. Obstajajo tudi druge oblike, kot so valovite plošče. Ponavadi bitumensko kritino polagamo na lesen opaž, vezano ali iverno ploščo in lahki cement. Najpogostejši zaključni sloj je granulat, ki dobro varuje spodnje plasti pred UV-žarki. Za nosilce se najpogosteje uporabljajo nosilci iz steklene koprene, saj ne vpijajo vlage, zaradi česar je življenjska doba daljša.

Kovinske kritine

Kovinske kritine so znane že tisočletja. Nekdaj so bile razširjene predvsem bakrene, ki so krasile cerkve in templje. Še vedno se uporabljajo kritine iz različnih kovin, ki so primerne za strehe z najbolj strmim naklonom (90 stopinj) ali tiste z najmanjšim (šest stopinj). Za kovinske kritine se odločimo predvsem zaradi majhne teže, odpornosti proti vremenskim vplivom, dolge življenjske dobe, odpornosti proti ognju in vlagi. Še bolj so odporne proti vremenu, lomu in koroziji, če so pobarvane in zaščitene s peš­čenim posipom. Lahko so bakrene, pocinkane, jeklene, aluminijaste. Kovinska kritina je celo lažja kot vlaknocementna, saj kvadratni meter tehta samo šest kilogramov, zaradi česar jo lahko položimo tudi na staro kritino brez dodatne ojačitve ostrešja. »Pri starih objektih se največ uporablja kritina iz pločevine v enem kosu, se pravi v celotni dolžini stranice. Ponavadi je na spodnji strani nameščen filc, ki preprečuje nastajanje kondenza in s tem nezaželeno kapljanje. Pri novogradnjah se povečini uporablja jeklena kritina z naravnim granulatom. Pri večjih objektih, se pravi pro­izvodnih dvoranah in javnih ustanovah, pa se največkrat uporabljajo kovinske kritine z izolacijo,« pojasni Uroš Justinek.