Zima bo dober pokazatelj morebitnih napak, narejenih pri izdelavi strehe, sneg pa bo lahko na njej pustil kakšne posledice, zato bo treba spomladi opraviti natančen pregled. Do takrat imamo tudi dovolj časa za razmislek o tem, kako izboljšati bivalne razmere v stanovanju tik pod streho.

Dovolj debela in pravilno vgrajena izolacija

Če se prostori poleti pregrevajo, pozimi pa jih, čeprav so radiatorji odprti na polno, nikakor ne moremo ogreti na prijetno temperaturo, je razmislek o vgradnji nekaj dodatnih centimetrov izolacije vsekakor na mestu. Izberemo lahko kateri koli izolacijski material, običajno se uporabljajo plošče ekspandiranega ali eks­trudiranega polistirena, plošče steklene ali kamene volne ter izolacija iz celuloznih ali lesnih vlaken.

Koliko centimetrov bo zagotovilo prijetnejše bivanje, je težko reči, saj je bolj kot debelina pomemben podatek o toplotni prehodnosti strešne konstrukcije. Ta mora biti čim nižja, pri čemer je treba upoštevati tudi druge dejavnike, denimo zrakotesnost prostora in izdelavo brez toplotnih mostov. Na splošno velja, da je treba pod streho vgraditi debelejši sloj kot na zunanje stene. Pomembno pa je, da se toplotna izolacija strehe in toplotna izolacija fasade stikata oziroma prekrivata, s čimer zagotovimo, da je toplotni ovoj neprekinjen in toplotni most na stiku izničen. Poskrbeti je torej treba, da gre bodisi izolacija fasade čez izolacijo strehe bodisi nasprotno, odvisno od tega, katerega ukrepa smo se lotili prej.

Optimalna debelina toplotne izolacije na strehi je 40 centimetrov, če govorimo o kameni volni, toda v mansardi, v kateri že živimo, največkrat ni dovolj prostora za vgrad­njo tolikšne debeline. Lahko pa optimalne bivalne razmere zagotovimo tudi s tanjšim, 30-centimetrskim slojem, ki ga sestavljajo različno učinkoviti, a med seboj kompatibilni izolacijski materiali. Tako lahko med špirovce vgradimo 20 centimetrov steklene volne in pod njimi še 10 centimetrov debele plošče kamene volne. Ustrezno toplotno prevodnost bomo zagotovili tudi z vgradnjo 19 centimetrov steklene volne, toliko prostora se običajno najde v večini podstrešnih stanovanj. Ali z vgradnjo plošč iz ekspandiranega polistirena s dodatki grafita, ki so v obliki harmonike na voljo v debelini 16 centimetrov. Spajajo se po sistemu pero in utor, kar prepreči nastanek toplotnih mostov. Hkrati z namestitivijo sekundarne kritine in vzdolžnih letev za prezračevanje strehe lahko neposredno na škarnike ali podeskano strešno površino položimo plošče ekstrudiranega polistirena, ki jih lahko kombiniramo tudi s kakšnim izolacijskim materialom. Pri tem je treba poskrbeti za uravnoteženo paroprepustnost celotnega konstrukcijskega sklopa s parnimi ovirami oziroma parnimi zaporami.

Najbolje z zgornje strani

Dotrajano streho je priporočljivo v celoti prenoviti z vsemi toplotnoizolacijskimi sloji in folijami, to pa bomo najlaže storili, če se sanacije lotimo z zgornje strani. To je sploh optimalna rešitev, če je poškodovana tudi kritina in jo je treba zamenjati. Tako bomo brez težav na novo naredili vse sloje strehe, pri nameščanju izolacijskega materiala pa bomo imeli bolj proste roke glede debeline.

Najprej bo treba odstraniti kritino in vse stare sloje strehe do notranje obloge. Nato pride na vrsto vgradnja parne zapore med špirovci oziroma pod njimi, sledi vgradnja parne ovire med špirovci in prek njih ter vgradnja toplot­ne izolacije – prvi sloj vgradimo med špirovce, drugega na špirovce, nato položimo sekundarno kritino, kontra letve, letve za kritino in na koncu namestimo še kritino.

Sanacijo strehe je mogoče izvesti tudi s spod­nje (notranje) strani, kar je primerna rešitev, kjer ni treba menjati kritine. Najprej moramo preveriti, kako je z zračnim kanalom in sekundarno kritino, za katero je treba uporabiti kakovostno paroprepustno folijo, jo pravilno položiti in zlepiti. Izolacijo lahko nato vgrajujemo tesno do zgornjih slojev, vsi pa si sledijo v enakem zaporedju kot pri sanaciji z zgornje strani. Izberemo ustrezno parno oviro ali zaporo, odvisno od tega, ali je folija na deskah ali na kakšni drugi podlagi, nato med špirovce namestimo prvi sloj izolacijskega materiala in pod njimi drugega. Kako debel bo drugi sloj, je odvisno od prostora, ki ga imamo na voljo. Če je v mansardi dovolj višine, lahko spustimo konstrukcijo za notranjo oblogo globoko v prostor in vgradimo debelejši sloj izolacije, drugače se bo treba zadovoljiti z manj centimetri. V tem primeru je smiselno uporabiti material z boljšimi toplotnoizolativnimi lastnostmi in s čim nižjo toplotno prevodnostjo. Preden se lotimo nameščanja končne obloge, je treba vgrajeni toplotnoizolacijski material ustrezno zaščititi s parno oviro ali zaporo, vse stike pa dobro zatesniti z lepilnimi trakovi in tesnilnimi masami.

Naravni materiali v ploščah ali razsutem stanju

Streho lahko toplotno izoliramo tudi z naravnimi materiali, denimo s kombinacijo lesnovlaknenih plošč, ki jih vgradimo nad škarniki, med njimi pa vpihamo izolacijo iz celuloznih vlaken. Pred tem je treba prostor med škarniki zapreti s parno oviro. Za ta namen lahko uporabimo OSB-plošče, ki so vodoodbojne in paroprepustne, vse stike med njimi je treba zatesniti s posebnimi lepilnimi trakovi ali folijo. Zatesniti je treba tudi vsa mesta, kjer se stikajo robovi folije, drugače parna ovira ne bo oprav­ljala svoje naloge. Ko so vsi stiki zatesnjeni, se v parno oviro naredijo odprtine, skoznje pa se s posebnim strojem vpiha izolacija. Ko je prostor zapolnjen, je treba odprtine le še dobro zatesniti.

Lesnovlaknene plošče nad škarniki lahko nadomestijo deske in folija, ki hkrati opravljajo nalogo sekundarne kritine. Namesto plošč je mogoče vgraditi tudi paroprepustno folijo, vendar je treba paziti, da je dobro napeta, sicer bo zaradi vetra v zračnem kanalu plapolala. Tudi tu velja opozoriti, da morajo biti stiki vseh folij dobro zatesnjeni s posebnim lepilnim trakom, saj tako preprečimo vdor vetra v izolacijo. Na lesnovlaknene plošče je treba nato pritrditi še vzdolžne letve za izvedbo zračnega kanala, prečne letve in položiti kritino.

Izbiro kritine narekuje naklon strehe

Na odločitev, s čim bomo prekrili streho, vpliva več dejavnikov. Najprej je treba upoštevati naklon strehe, že izdelano ostrešje, morebitno vgradnjo strešnih oken, podnebne razmere in tudi arhitekturne značilnosti okolja, v katerem stoji hiša. Prav tako je nujen tehten premislek o odpornosti posameznih vrst kritine proti različnim vremenskim razmeram. Ne gre pozabiti, da so v zadnjih letih čedalje pogostejša poletna neurja s točo in močnim vetrom. Marsikatero poškodbo na strehi zaradi močnega vetra lahko preprečimo ali vsaj močno omilimo s pravilnim načrtovanjem konstrukcije in kakovostno opravljenimi deli na strehi, precej manj možnosti za preprečitev škode pa imamo, ko gre za poškodbe zaradi toče. Nobena kritina namreč ne prenese udarcev ekstremno velikih zrn toče, so pa poškodbe pri nekaterih vrstah precej manjše kot pri drugih.

Na Zavodu za gradbeništvo Slovenije so pred časom testirali odpornost različnih vrst kritine proti takšnim poškodbam. Pokazalo se je, da so proti toči razmeroma dobro odporne kovinske kritine, na katerih so po udarcu zelo velikih ledenih zrn sicer vidne trajne deformacije, a te ne vplivajo na funkcionalne last­nosti kritine. Zadovoljivo so se obnesle tudi betonske in nekatere opečne, slabše pa toge. Opečne in betonske kritine so sicer brez vidnih poškodb prenesle udarce zmerno velikih zrn toče, večja pa so na njih povzročila lome, globinske razpoke in odkruške.

Na vlaknocementnih ploščah so že zaradi manjših zrn nastale poškodbe v obliki udrtin in vdolbin, večja so jih celo preluknjala. Manjša zrna toče so na kovinski kritini povzročila manjše vidne poškodbe, a te ne vplivajo na vodotesnost. Funkcionalnost kovinske kritine so ogrozila večja zrna zelo močne toče, ki so poškodovala stike med elementi ali barvo in organske prevleke na njej. Obseg poškodb je precej odvisen tudi od kota, pod katerim toča pada na kritino, na odpornost pa močno vpliva tudi starost kritine oziroma njena dotrajanost.

Pri izbiri kritine je priporočljivo preveriti njeno življenjsko dobo, odpornost proti ognju, način vgradnje in možnost morebitne zamen­jave dotrajanih ali poškodovanih elementov. Biti mora mehansko odporna, dimenzijsko stabilna, ustrezno odporna proti ognju, ne sme prepuščati vode, predvsem pa mora kar najbolje prenašati vremenske nevšečnosti. Pri vsem tem pa ne gre pozabiti, da niti ustrezen naklon niti še tako kakovostna kritina ne pomenita veliko, če samo ostrešje ni pravilno izdelano in kritina ni kakovostno položena oziroma pritrjena po priporočilih proizvajalcev. Ti poleg kritine ponujajo različne sisteme za uspešnejše upiranje vetru, kot so posebni vijaki oziroma sponke za pritrditev kritine na letve in podobno.

Najzanesljivejši način za zmanjšanje tveganja poškodb na strehi sta pravilno pripravljena projektna dokumentacija in po njej izvedeno ostrešje. Če projektna dokumentacija upošteva vse predpisane varnostne dejavnike, kar z drugimi besedami pomeni, da je varnost konstrukcije in njenih delov natančno načrtovana in računsko preverjena, s tem pa sta zagotovljeni mehanska odpornost in stabilnost objekta kot celote, bo streha z manjšimi poškodbami prenesla tudi močnejše obremenitve od pričakovanih.