Na leseni vrtni garnituri se bodo prej ali slej pokazale posledice vpliva sonca, dežja, vetra, nihanja temperature in drugih zunanjih dejavnikov. Preveliko navlaževanje povzroči pokanje in luščenje premaza, ki zato izgubi svojo zaščitno funkcijo, izpostavljenost padavinam zmanjša njegovo debelino in s tem kakovost, temperaturne spremembe vplivajo na krčenje in širjenje filma in povečajo možnost luščenja premaza, ultravijolična svetloba pa povzroča degradacijo površine lesa in depolimerizacijo filma, pojasnjujejo v Heliosu. Več kot dovolj razlogov torej, da premaz obnovimo takoj, ko se na njem pojavijo prve poškodbe, saj bomo le tako zagotovili dolgotrajno zaščito.

Emajli, laki in lazure

Kako in s čim ga obnoviti, ne bi smel biti problem, saj imamo za površinsko zaščito lesa na voljo veliko zaščitnih sredstev: emajle, lake in lazure. Po drugi strani pa je ravno zato, ker je izbira velika, dobro poznati njihove glavne značilnosti.

Emajli so debeloslojni premazi, ki popolnoma prekrijejo teksturo lesa in tudi morebit­ne napake, saj na njegovi površini ustvarijo film. Vsebujejo veliko pigmentov, zato so na voljo v različnih barvnih odtenkih. Njihovi glavni prednosti sta vodoodbojnost in majhna paroprepustnost, kar pa je po drugi strani tudi pomanjkljivost. Zaradi delovanja lesa namreč prej ali slej razpokajo, skozi razpoke vdre voda, in ko zaradi debelega filma ne more izhlapeti, to povzroči mehurjenje in odstopanje oziroma luščenje premaznega filma, pravijo v Heliosu. Pod emajli se zato rade razvijejo glive modrivke ali glive razkrojevalke.

Laki so emajli brez pigmentov in pri njihovi uporabi nastajajo podobne težave. Ker ne vsebujejo pigmentov ali polnil, je treba les zaščititi pred temnenjem in rumenenjem, zato so jim dodani tako imenovani UV-absorberji. Vse glavne sestavine lesa, zlasti lig­nin, so občutljive na UV-svetlobo, rezultat degradacije lignina pa je nastanek snovi, ki se z lahkoto izpirajo s površine lesa. Ta se zato hitro obarva v sivo in nastane značilna reliefna površina. Z laki zaščitene lesene površine je treba redno vzdrževati, kar imejmo v mislih, preden se odločimo, da jih bomo uporabili pri lesu na prostem.

Lazure so manj pigmentirani premazi, ki na površini ustvarijo tanek film in jo obarvajo manj transparentno, tako tekstura ostane vidna. So vodoodbojne in paroprepustne, zato voda, ki prodre v les, iz njega lahko izhlapi. Lazure zaradi vremenskih vplivov počasi erodirajo, debelina filma pa se tanjša. Njihova največja prednost je preprosto obnav­ljanje; površino moramo rahlo obrusiti in obrisati in že je pripravljena na nov nanos.

Kdaj je potrebna obnova

Če so na leseni površini že vidne mehanske poškodbe, kot so razpoke in udrtine, ni nobenega dvoma – potrebna je takojšnja obnova, drugače se bo premaz prej ali slej začel luš­čiti, les pa bodo, če ga že niso, napadli lesni škodljivci.

Včasih poškodbe niso vidne, kar pa še ne pomeni, da zaščita lesa še vedno dobro opravlja svojo nalogo. V Belinki svetujejo, da naredimo preprost preizkus s kapljico vode, ki jo kanemo na površino. Če kapljica obstane na njej ali celo takoj spolzi z nje, je zaščita še dovolj dobra in obnova premaza ni potrebna. Če se kapljica takoj vpije v les, je treba zaščito obnoviti.

Priskrbimo si torej delovne pripomočke: poleg zaščitnih premazov bomo za ustrezno pripravo površine potrebovali brusilni strojček, brusni papir in brusno gobico, če je površina močno obrabljena, pa še medeninasto krtačo. Seveda ne smemo pozabiti na čopiče ustrezne velikosti in s primernimi ščetinami. Za nanašanje premazov, ki vsebujejo organska topila, je najbolje uporabiti čopiče z naravnimi ščetinami, za tiste na vodni osnovi pa čopiče z razcepljenimi sintetičnimi ščetinami ali kratkodlake valjčke iz velurja, svetujejo v Belinki in dodajajo, da je pri delu nujno upoštevati navodila na embalaži, če gre za zahtevnejša dela, pa je treba preveriti tudi tehnične informacije proizvajalca.

Na videz nepoškodovane površine bodo potrebovale le osvežilni premaz. Preden se lotimo obnove lazure in pokrivnih barv, z brušenjem odstranimo nečistoče in delce premaza, ki se slabo oprijemajo površine. Skrbno jo obrišemo in premažemo s tankim slojem ustreznega premaza.

Debelina premaza je sicer odvisna od izbranega premaza, na splošno pa velja, pravijo v Belinki, da nanos ne sme biti ne pretanek ne predebel. Če ga nanesemo v debelejšem sloju, se lahko začne luščiti, pretanki nanosi pa prehitro propadejo in lesu ne zagotavljajo zadostne zaščite, zato ta hitreje propade. Upoštevati je torej treba navodila o priporočeni uporabi, ki so zapisana na embalaži vsakega izdelka.

Če so na površini lesa že vidne poškodbe in se stari premaz lušči po celotni površini, jo najprej skrtačimo z medeninasto krtačo, nato pa še zbrusimo, da stari premaz odstranimo v celoti. Šele potem pride na vrsto nov nanos lazure oziroma izbranega premaza.

Nov nanos izbranega premaza pa bo moral počakati, če so les že napadli lesni škodljivci, kot so lesne glive in insekti. Na to nas opozarjajo luknjice v lesu, kupčki zgrizenega lesa, včasih pa lahko tudi slišimo, da se pod površino nekaj dogaja. Če želimo les dobro zaščititi, moramo najprej ugotoviti, kateri škodljivec ga je napadel in kolikšno škodo je že povzročil. Nato izberemo ustrezno zaščit­no sredstvo, ki vsebuje biocide in bo prodrlo globoko v les ter uničilo zajedavce. Šele ko se to sredstvo dobro posuši, nanesemo še dekorativni premaz, ki ne vsebuje biocidov. Ta bo les ščitil pred vremenskimi vplivi, hkrati pa na njem ustvaril zaporo in tako preprečil, da bi pri poznejši uporabi vrtne garniture oziroma izdelka, ki smo ga zaščitili s sredstvom proti lesnim škodljivcem, prišli v stik z biocidi. V Belinki opozarjajo, da zaščitna sredstva uporabljamo na prostem ali v dobro zračenem prostoru, pri delu pa dosledno upoštevamo navodila proizvajalca.

Suha in čim bolj gladka površina

Lesena površina mora biti pred nanosom katerega koli zaščitnega premaza suha in čim bolj gladka, zato jo po brušenju temeljito spihamo in obrišemo s suho krpo, ki ne pušča vlaken. Da bi bila zaščita čim bolj trajna, je treba upoštevati tudi priporočene temperature za premazovanje lesa, ki so med 20 in 25 stopinjami Celzija, ter relativno zračno vlago, ki naj bi bila od 60- do 65-odstotna. Poleg tega lesene površine, na katere nanašamo premaz, ne smejo biti na neposred­nem soncu. Pri višjih temperaturah je čas sušenja krajši, pri nižjih je daljši, še najbolje je to delo opravljati spomladi in jeseni. V Belinki odsvetujejo premazovanje pri temperaturah, nižjih od pet stopinj Celzija, prav tako v deževnem vremenu – vlažna namreč ni samo površina lesa, ampak tudi njegova notranjost, zato premazno sredstvo ne bo učinkovito. Za manj poškodovane površine običajno zadostuje en premaz, za vse nasled­nje pa velja, pa jih nanesemo šele, ko se prvi popolnoma posuši. Ali je dovolj suh, lahko preverimo z brusnim papirjem: če se ta umaže, ko z njim rahlo podrgnemo po površini, les še ni dovolj suh. Če se površina lepo brusi, ni ovir za nov sloj premaza.

Rja je največji sovražnik kovine

Omejeno življenjsko dobo ima tudi kovina. Največji sovražnik kovinskih delov vrtne garniture, na primer, ali kovinske ograje sta voda in zrak. S primerno zaščito jim bomo podaljšali življenjsko dobo. Najbolj dolgotrajno zaščito kovinske površine bomo dosegli s kombinacijo temeljnega premaza, ki kovino varuje pred rjavenjem in izboljša oprijem med podlago in naslednjimi premaznimi sloji, in zaključnega (pokrivnega) premaza, ki škodljivim snovem preprečuje dostop do podlage, pravijo v Heliosu. Pokrivni premaz hkrati daje površini želeni dekorativni učinek, torej barvni ton in stopnjo leska ter jo varuje pred zunanjimi vplivi.

Osnovna barva se suši razmeroma hitro, na oprijem je suha po dveh urah, zaključni premaz pa lahko nanesemo po štirih urah. Seveda pa je treba površino najprej ustrezno pripraviti, kar pomeni, da mehansko odstranimo rjo in staro barvo, maščobe in morebitne druge nečistoče pa z nitro razredčilom ter obrusimo z brusno krpo iz sintetičnih vlaken.