Nadstrešek mora biti dovolj velik, da na vseh straneh prekrije avtomobil za vsaj 30 do 50 centimetrov. Minimalna priporočena velikost za enega je tako približno tri krat pet ali šest metrov, če bo dajal zavetje dvema, pa pet krat pet ali šest metrov. Mere so torej razmeroma velike, zato je toliko bolj pomembno, da izberemo obliko, ki ne bo kazila podobe hiše, ob kateri bo nadstrešek stal.

Prvi korak: nasvet arhitekta

Prvi korak v pravo smer je nasvet arhitekta. Morda ni najbolj posrečena primerjava, pa vendar – ko zbolimo, gremo k zdravniku, ko imamo pravne težave, poiščemo nasvet odvetnika, pravi arhitekt Mladen Novak iz Ateljeja Novak arhitekti. Ne zdravimo se sami in tudi pravdamo se ne sami, ker vemo, da se lahko precej slabo konča, slikovito ponazori sogovornik. Podobno velja, ko se odločamo, da bomo svojemu domu nekaj dodali. Dober arhitekt bo združil okoljske danosti s funkcionalno potrebo, upoštevajoč želje naročnika. Rezultat bi moral biti prizidek ali nadstrešek, ki ni le funkcionalni dodatek, ampak tudi – z estetskega vidika – dodana vrednost osnovnemu objektu.

Investitorjem pa je, žal, prepogosto pomembna le funkcija nadstreška, do katerega bi seveda radi prišli po čim bolj ugodni ceni, ugotavlja Novak. Tisti, ki mu je mar za podobo njegovega doma, bo poiskal nasvet strokovnjaka, torej arhitekta. Skupaj bosta poiskala optimalne oblikovne rešitve, izbrala primerne materiale in novi objekt kar se da nemoteče umestila v prostor. Seveda je to, kje in kako bomo uredili zavetje za avto, najbolje načrtovati že ob gradnji. Takšen ali drugačen prizidek (garaža) oziroma nadstrešek mora biti del zasnove celotnega objekta, ki je načrtovan v skladu s potrebami naročnika. Nekaj povsem drugega pa je, pravi Novak, že zaključeni celoti kaj dodajati zaradi novih potreb. Vsekakor je izziv; če dodajamo kakovostni arhitekturi, je izziv ohraniti jo neokrnjeno. Če pa je objekt nezanimiv in dolgočasen, se arhitekt po Novakovih besedah znajde pred drugačnim izzivom – razgibati objekt in mu dati več življenja. Včasih je veljalo, da so unikatno oblikovana zidana nadkritja, medtem ko so bila montažna večinoma tipska. Zdaj je ta meja zabrisana, saj so tudi tipski montažni nadstreški pravzaprav unikatni, narejeni po meri. Po širini, dolžini in višini jih je nam­reč treba prilagoditi ne samo avtomobilu, ampak tudi obstoječemu objektu. Na vprašanje, kdaj izbrati zidanega in kdaj montažnega, je težko odgovoriti, pravi Mladen Novak, ki zagovarja načrtovanje in oblikovanje za vsako situacijo posebej. Le tako lahko namreč, dodaja, upoštevamo vse posebnosti in značilnosti prostora ter poiščemo rešitev, ki bo kar najbolj ustrezala tako z oblikovnega kot funkcionalnega vidika. Pomanjkljivost zidanih je predvsem zamudnost gradnje, medtem ko je skupni imenovalec tako imenovanih prefabriciranih nadstreškov, katerih izbira je sicer zelo velika, hitra izvedba.

Za leseno konstrukcijo lepljeni les

Konstrukcije sodobnih nadstreškov so lahko izdelane iz lesa, jekla ali aluminija. Izbiro materiala je treba prilagoditi obstoječemu objektu in njegovi okolici. Najbolj hvaležen je seveda tisti material, s katerim je potem, ko je nadstrešek postavljen, najmanj dela in ga ni treba posebej vzdrževati, kar pa ne pomeni, da bo tak tudi lepo dopolnjeval podobo našega doma. Na podeželju, denimo, si težko predstavljamo jekleno ukrivljeno konstrukcijo, v to okolje se večinoma najbolje poda les, ki ima pridih domačnosti.

Za leseno konstrukcijo je najbolje uporabiti lepljeni les, ki prenese večje obremenitve kot navaden žagani les in je primeren tudi za krivljene in polkrožne konstrukcije. Žagani nosilci in podporniki se zaradi vremenskih vplivov prej ali slej začnejo zvijati, lahko celo popokajo, kar povzroči poškodbe na konstrukciji in tudi kritini. Tanke lamele lesa, ki sestavljajo lepljeno konstrukcijo, so globinsko impregnirane, kar zagotavlja obstojnost in zaščito pred ultravijoličnimi žarki. Poleg tega so premazane še z dvema slojema površinske zaščite in zlepljene z lepili, ki so odporna proti vodi, vlagi, temperaturnim nihanjem in biološkim vplivom. Takšna konstrukcija, zanjo se najpogosteje uporablja smrekov les, se ne bo zvijala in pokala. Na približno dve leti, odvisno od izpostavljenosti konstrukcije soncu in drugim vremenskim vplivom, je treba zaščito lesa obnoviti – najprej je treba z brušenjem odstraniti vse stare nanose, nato pa znova nanesti osnovni in prekrivni premaz.

Po besedah Aleksandra Čudna iz Mizarstva Čuden, mora biti nadstrešek višji od avtomobila, vendar ne preveč, sicer bodo padavine ob straneh padale po njem. Med prednostmi nadstreškov našteje lažje parkiranje, zračnost in enakomerno klimo, saj avtomobil ni izpostavljen hitrim in velikim temperaturnim nihanjem. Leseni nadstreški so še vedno bolj klasičnih oblik, torej na štirih nosilnih stebrih, za katere so nujni betonski temelji. Najbolje je, da je nosilni steber s posebnimi kovinskimi nastavki in vijaki vpet v betonski temelj. Če je namreč neposredno vpet v beton, bo zaradi stika z vlago prej ali slej začel gniti. Odvisno od prostora, ki ga imamo na voljo, je lahko lesen nadstrešek na eni strani vpet v steno hiše, na drugi pa ga podpirajo nosilni stebri.

Za lesen nadstrešek na štirih nosilcih, pod katerim bo prostora za en avtomobil, bomo odšteli približno 2500 evrov, pravi Čuden, za večjega, namenjenega dvema avtomobiloma, pa približno pet tisočakov. Cena je odvisna tudi od tega, ali je nadstrešek odprt z vseh strani ali delno zaprt z ene ali dveh strani, od kritine, s katero ga bomo prekrili, in podobno.

Vroče pocinkana konstrukcija iz jekla

Z vsaj treh strani so navadno odprta nadkrit­ja različnih oblik iz jekla ali aluminija. Pet do šest metrov dolgi jekleni nosilci polkrožnih oblik potekajo v loku do višine približno treh metrov. Tako imenovana konzolna zasnova omogoča veliko bolj preprosto in varno parkiranje, saj niso potrebni vmesni navpični stebri. Liniji nosilca sledi tudi oblika strehe, ki zagotavlja zavetrje, odprtost in preglednost prostora, padavine pa se zaradi enostranskega naklona brez težav stekajo na nižjem robu strehe. Nadstrešek za en avtomobil potrebuje dva nosilca, za vsako naslednje parkirno mesto je potreben dodaten nosilec. Vsak nosilec ima svoj točkovni montažni armiranobetonski temelj, ki ga izdelajo že v tovarni, in ima vgrajene sidrne vijake, na katere privijačijo sidrno ploščo s nosilcem konstrukcije. Na voljo so tudi pravokotne izvedbe. Pri teh od tal potekajo navpični nosilci, na katere so pod blagim naklonom pričvrščeni pravokotni nosilci.

Jekleni nosilci in profili morajo biti ustrez­no zaščiteni, če želimo, da bodo dolgo uporabni brez posebnega vzdrževanja. Najmanj obstojni so nosilci, zaščiteni zgolj s klasičnimi premazi za kovine, ki jih je treba vsakih nekaj let obrusiti in na novo zaščititi oziroma prebarvati, saj začnejo sčasoma zaradi vremenskih vplivov rjaveti. Znatno bolj obstojni so vroče pocinkani nosilci. Postopek vročega pocinkanja v proizvod­nem procesu namreč preprečuje rjavenje, pravi Breda Kokot iz podjetja M-Kaiser. Res pa je, doda sogovornica, da imajo zgolj vroče pocinkani nosilci zelo industrijski videz. Temu se izognemo, če se odločimo za nanos barve po lestvici RAL, še bolje pa je, da naročimo vroče pocinkanje v kombinaciji s prašnim barvanjem, svetuje Kokotova. Pri tem je treba vedeti, da v vroče pocinkane jeklene nosilce pri montaži ne smemo vrtati novih lukenj, saj lahko s tem poškodujemo zaščito.

Cene po meri izdelanega klasičnega nadstreška z jekleno konstrukcijo na štirih stebrih (vroče pocinkanje, brez prašnega barvanja) se gibljejo okrog 2400 evrov za en avtomobil, pravi Blaž Eržin iz podjetja Belamont. Za takšnega, pod katerim bomo parkirali dva avtomobila, bo treba odšteti dobrega tisočaka več. Končna cena je precej odvisna od izbrane kritine – najmanj nas bodo stale polikarbonatne plošče, ki so sicer odporne proti udarcem in prepuščajo svetlobo. Bolj odporna in tudi dražja je kritina iz kaljenega stekla. Za kvadratni meter takšne kritine je treba po Eržinovih besedah odšteti približno 130 evrov, odvisno od debeline stekla, ki pa naj bi bilo debelo vsaj centimeter.

Lažji nosilci iz aluminija ne prenesejo velikih obremenitev

Dražji so nadstreški za avtomobile iz aluminijastih nosilcev, ki so sicer zaradi svoje majhne teže primernejši za nadkritje teras, balkonov in vhodnih vrat; dovolj je, da jih vpnemo v steno hiše, dodatnih navpičnih stebrov ne potrebujemo. Avtomobilski nadstreški iz aluminija so veliko lažji od jeklenih, lažje jih je tudi montirati, pravi Breda Kokot, vendar so manj nosilni. Za nadkritje iz jekla za tri avtomobile, na primer, zadostujejo štirje nosilci, za enako veliko iz aluminija jih potrebujemo več, kar je lahko moteče, doda sogovornica.

Cene za kvadratni meter aluminijastega nadstreška za en avtomobil se gibljejo od 150 do 180 evrov, za dva pa od 130 do 180 evrov, odvisno od kritine, za katero lahko odštejemo od 10 do 50 evrov za kvadratni meter. Za aluminijasti nadstrešek je primerna izbira lahka polikarbonatna kritina. Kokotova pravi, da se ljudje najpogosteje odločajo za motno oziroma mlečno kritino, ki deloma prepušča svetlobo in učinkovito odbija ultravijolične in infrardeče žarke, kar preprečuje pregrevanje avtomobila pod njo. Zaradi omenjene zaščite polikarbonat­ne kritine ne smemo čistiti z agresivnimi ali abrazivnimi čistilnimi sredstvi, ampak umazanijo, ki je ni odplaknil dež, odstranimo z vodo ali paro pod tlakom, po potrebi lahko uporabimo le blago gospodinjsko čistilo.