Na podeželje, v razkošje lesa
Sodobno alpsko hišo, ki je nastala po zamislih biroja Ofis arhitekti na robu Stare Fužine v Bohinju, bi, še zlasti ko jo obdaja debela snežna odeja, lahko zamenjali za kozolec. In tudi v resnici je dobila zunanjo podobo po značilnih gorenjskih kozolcih in leseno-kamnitih gospodarskih objektih. S svojo neposredno okolico, po kateri je posejanih še nekaj podobnih primerkov, pa se bo še lepše zlila, ko bodo njeni sestavni deli iz svežega, nebarvanega macesnovega lesa posiveli.
Ob lesu se enodružinska hiša s tradicijo in lokalnim okoljem spogleduje tudi z naklonom strehe in tradicionalnimi elementi, kot so napušči, gank in stebrišče, ki posnemajo kozolce in v katerih so speljani vertikalni žlebovi. Sodobna elementa sta siva kritina esal, ki nadomešča za alpske kraje značilne in od vremenskih vplivov patinaste skodle, ter kamen, ki je pri tej hiši uporabljen kot estetska obloga. Po tradicionalnih vzorih sta naprej pomaknjena tudi zatrepa, ki v toplejši polovici leta senčita spodnje prostore. »Hiša poskuša biti čim bolj ekološka z odprtinami proti jugu, saj je v teh krajih dolgo zima, tako pa sonce dodobra ogreva notranjost,« je soavtorica arhitekturne zasnove, arhitektka Špela Videčnik, opozorila še na en pomemben dejavnik, ki so ga pri gradnji pogosto upoštevali tudi naši predniki. Poudarila je, da je izhajanje iz tradicionalnih elementov smiselno že zaradi podnebja, velika škoda pa je, da se znanja in dediščine prednikov vse prepogosto sramujemo. Na to med drugim opomni pozitiven odziv, ki ga je hiša vzbudila na številnih tujih arhitekturnih spletnih straneh, za gradnjo po njenih načrtih pa so se resno zanimali tudi investitorji iz Avstrije in Italije.
Funkcijska zasnova objekta, namenjenega oddihu in sprostitvi, je zelo preprosta in racionalna ter kar najbolj tesno biva z zunanjostjo in torej tudi z letnimi časi. V spodnji etaži so združene kuhinja, jedilnica in dnevna soba s širokim razgledom na gore, zgornje nadstropje je razdeljeno na tri spalnice in večjo kopalnico s savno. V sredini hiše stoji kamin, okoli njega pa je stopnišče, na katero se vpenjajo omare oziroma shranjevalni prostori. Vse odvečno je prav tako mogoče spraviti na podstrešje. Čar prvinskosti ta gorska kočica ohranja tudi z leseno notranjostjo, za katero so se med drugim odločili zaradi dvojne izolacije, izdelana pa je iz lesenih talnih in stenskih oblog iz krtačenega oljenega hrasta. Oprema je preprosta, kakor se za te kraje spodobi, a sodobno minimalistična, poudarek pa ji dajejo predvsem starinski kosi. Hiša nima kleti, drva shranjujejo pod gankom, kar je v teh gorskih krajih svojevrsten okras.
Delo in dom, 3. november 2011
