Vsak prebivalec Slovenije na dan povprečno porabi 130 litrov vode. Od tega je polovica porabe take, da se je z deževnico ne da namestiti (44 litrov za kopanje in tuširanje, tri litre za kuhanje, devet litrov za pranje posode in tudi za nego telesa). Deževnico je mogoče uporabiti za zalivanje vrta (deset litrov), za izplakovanje stranišč (40 litrov) in za pranje perila (15 litrov). Poleg prihranka vode, za katero strokovnjaki opozarjajo, da je bo v prihodnjih letih v naših krajih manj, ni zanemarljiv niti prihranek v družinskem proračunu. Komunalna podjetja poleg pitne vode zaračunavajo še odvajanje in čiščenje odpadne vode. Običajno je zaračunana količina odpadne vode kar enaka količini dovedene pitne vode, zato je prihranek dvojen.

Če se lastniki družinskih hiš odločijo, da bodo del potreb po vodi, ki jo porabi njihovo gospodinjstvo, nadomestili z deževnico, bodo v sistem zbiranja deževnice za zalivanje vrta morali vložiti najmanj 1000 evrov, sistem za zalivanje vrta in uporabo deževnice v hiši pa stane od 2000 evrov navzgor, je povedala Tatjana Hafner iz podjetja Prosigma. Po podatkih Zdravka Skubica iz podjetja Armex stane večji sistem 2500 evrov, skupaj z vkopom cisterne za vodo in pralnimi filtri. Seveda je pri vgradnji sistema v starejši objekt treba prišteti še vse vodoinštalaterske in gradbene stroške.

Kako veliko cisterno vgraditi?

V Armexu opozarjajo, da je treba biti zlasti pri izbiri velikosti cisterne previden. Za povprečno enodružinsko hišo je navadno primerna cisterna s prostornino 5000 ali 6000 litrov. Najbolje je, če njena zmogljivost zadostuje za tri do štiri tedne. Mogoče je, da bo poleti včasih zmanjkovalo vode, vendar ni nevarnosti, da bi se »pokvarila«. V dobri cisterni ohrani primerno kakovost približno mesec dni. Kot še dodajajo v Armexu, se boljši rezervoarji polnijo z dna, črpajo s plovci z vrha. Tako se voda tudi učinkovito premeša.

Po izkušnjah Prosigme je treba za zalivanje do 200 kvadratnih metrov velikega vrta zagotoviti zbiranje deževnice z najmanj 35 kvadratnih metrov strehe, rezervoar pa mora imeti približno 1500 litrov prostornine. Štiričlanska družina potrebuje za pranje perila in izplakovanje stranišča 100 kvadratnih metrov strehe in 3000do 6000-litrski rezervoar.

Na Agenciji za okolje pravijo, da je oboje, tako povprečne padavine kot njihova medletna raznolikost, pomembno za načrtovanje sistema zajemanja deževnice. Iz njihovih podatkov je razvidno, da so razlike med leti velike, v Ljubljani marca 2003 denimo ni padlo skoraj nič dežja oziroma le tri litre na kvadratni meter. Zato pa je bila lani tako rekoč vsa Slovenija skoraj vse leto dobro namočena. Najmanj dežja je bilo v Murski Soboti januarja in februarja (24,4 in 26,5 litra na kvadratni meter). V Ljubljani je od aprila do decembra padlo po več kot sto litrov dežja na kvadratni meter, še bolj je deževalo v Kranju, Kranjski Gori, manj pa v Šempasu, Postojni, Strunjanu, Črnomlju, Novem mestu, Celju, Mariboru in Mežici.

V Prosigmi so prepričani, da se da ločene napeljave za deževnico in vodo iz vodovoda urediti brez tveganja za zdravstveno oporečnost. »Vsekakor je ločeni napeljavi priporočljivo urediti pri novogradnji, kjer s pravočasnim načrtovanjem preprosto izvedete primerno instalacijo. Pri obstoječih objektih je treba sanirati instalacijo, če želimo deževnico uporabljati v hiši. Tudi odločitev, da uporabimo deževnico le na vrtu, je dobra, zanjo pa posegi v instalacijo v objektu niso potrebni,« pravi Tatjana Hafner iz Prosigme.

Na vprašanje, ali je za zbiranje deževnice primerna vsaka streha, je Hafnerjeva odgovorila, da oporečne kritine ne ustrezajo, v Armexu pa odgovarjajo, da je glede na uporabo deževnice primerna skoraj vsaka streha. Mivko, ki jo včasih prinese dež, ustrezni filtri učinkovito odstranijo.

Na Agenciji RS za okolje pa so nas opozorili, da obstajajo gradbeni standardi za strešno kritino in žlebove, da je deževnica primerna za zajem. Primerne so strehe z gladko površino, krite z ne preveč grobimi opečnimi strešniki, skrilavci ali umetno kritino, saj se na njih zadržuje manj prahu in drugih nečistoč. Zelo pomembno je, da ima kritina certifikat, ki dokazuje, da v okolje ne sprošča nobenih snovi in da ne vsebuje vodotopnih snovi. Zaradi kovinske strehe je v vodi lahko povečana vsebnost kovin. Žlebovi morajo biti iz plastičnih mas ali nerjavnih materialov, ne pa bakreni ali pocinkani.

Aleš Petrovič z Inštituta za varovanje zdravja uporabi deževnice v državi, ki je dovolj bogata z vodo, ni najbolj naklonjen. Meni, da v še tako dobri vzporedni napeljavi ni izključena možnost mešanja vode, deževnica pa ni pitna. »Načeloma bi bila deževnica lahko pitna, če bi bila zajeta na čistem območju, vendar takšnega ni tako rekoč nikjer. V Krnskem jezeru so že našli onesnaženje iz Padske doline, v Franciji pa DDT iz Afrike. Včasih je bil običajna težava kisel dež zaradi žveplovega dioksida, zdaj je v deževnici več onesnaževal. Ne nazadnje je pomembno, kakšna je streha, velikokrat je kritina namreč dodatno premazana s sintetičnimi katrani in smolami, ki se počasi spirajo. Prav tako ni nepomembno, kaj se na streho usede in kaj pusti za sabo. Ptičji in ponekod veveričji iztrebki povzročijo sicer majhno fekalno onesnaženje, ki pa se lahko v dalj časa stoječi vodi razširi,« pravi Petrovič.

Dvomi tudi o uporabi deževnice za pranje posode ali perila. Deževnica je namreč mehkejša in zato deluje bolj korozivno. V manj izpopolnjenih sistemih lahko pride v stroj tudi mivka, ki jo neurja prinesejo iz afriških puščav.

Petrovič vseeno dodaja, da se s to vodo gotovo da prihraniti, predvsem z uporabo za zalivanje. Vendar mora biti pri pipi, kamor je napeljana deževnica, jasno napisano, da voda ni pitna, čeprav niti to ni zagotovilo, da ne bo kaj narobe. Ljudje so se že zastrupili, ko so pili vodo iz škropilnikov na tratah, težko je tudi zagotoviti, da otroci, ki še ne znajo brati, ne bodo pili vode iz take pipe.

Na Arso priporočajo, da mora biti povsod, kjer iz pipe priteče deževnica, oznaka, da voda ni pitna. Poskrbeti je treba tudi za ustrezen filtrirni sistem.

Delo in dom, 8. oktober 2008