Za talne obloge se uporabljajo različne domače in eksotične vrste lesa. Od njihovih last­nosti, kot so trdota in gostota, dimenzijska stabilnost, trajnost, odpornost proti glivam in insektom, je odvisna primernost talne obloge za posamezen prostor. Upoštevati je namreč treba namembnost prostora, način ogrevanja (talno gretje), obremenjenost in možnost vzdrževanja čim bolj enakomerne zračne vlage. Glede na značilnosti prostora izberemo vrsto lesa z ustreznimi lastnostmi (trd, stabilen les ...), primeren tip obloge (debelejši masivni ali tanjši večslojni parket) in ustrezno končno zaščito, pravi Stane Voglar iz podjetja Vogart in dodaja, da so na voljo lakirani in oljeni podi, vendar imajo oboji več podzvrsti, o katerih se je pred nakupom priporočljivo pozanimati.

Po besedah sogovornika modne smernice narekujejo izbiro ladijskih podov in na videz bolj rustikalnih kmečkih desk, kar pa seveda še ne pomeni, da moramo to nujno imeti v svojem domu. Med najbolj priljubljenimi je hrastov les, ki je zelo kakovosten les za talno oblogo in po barvi spada med srednje tone. Med vrstami v temnejših tonih kupci najpogosteje izberejo oreh, med rdečimi afriški doussie, še vedno je priljubljen tudi bambus v različnih izvedbah.

Na suho, ravno in kompaktno podlago

Tako za klasični kot gotovi parket velja, da ga polagamo na ustrezno suho, ravno in kompaktno podlago, ki se ne sme krušiti, poleg tega mora biti ustrezno dilatirana, opozarja Jani Curl iz Alpoda. Podlaga je lahko cementni estrih, redkeje anhidritni, ponekod naletimo tudi na leseno, na primer na OSB-plošče, pri prenovi pa se marsikdo odloči, da bo novi gotovi parket položil kar prek obstoječega. V tem primeru je treba staro leseno oblogo nekoliko zbrusiti.

Estrih mora biti ustrezno suh. Vlažnost cementnega estriha ne sme presegati dveh odstotkov, če bomo imeli talno ogrevanje, je zgornja meja 1,8 odstotka. Pri anhidritnem estrihu je zgornja meja 0,5 odstotka, v primeru talnega gretja je lahko največ 0,3-odstot­na. Če je stopnja vlage višja, je treba prostor izsušiti s sušilniki zraka. V vsakem primeru velja, da mora biti estrih izdelan v skladu s predpisi, pravi Curl.

Če bomo imeli talno ogrevanje, morajo biti cevi z ogrevalno vodo položene vsaj tri centimetre pod površjem estriha, kar zagotovi enakomerno razporeditev toplote. V nasprotnem primeru bodo v parketu prej ali slej nastale reže. Pred polaganjem obloge je treba opraviti poskusni zagon ogrevalnega sistema, pri čemer je pomembno, da estrih ogrevamo postopno, za približno dve stopinji Celzija na dan, dokler voda v ceveh ne doseže 35 do 40 stopinj Celzija, opozori Sanela Halilović iz podjetja Maramo – svet parketa. Estrih pri tej temperaturi ogrevamo vsaj dva tedna, nato pa jo postopno zmanjšujemo, po pet stopinj Celzija na dan. Talno ogrevanje naj bo izklopljeno približno deset dni, sledi ponovni zagon s postopnim zviševanjem temperature in nato postopnim zniževanjem. Parket se lahko začne polagati potem, ko je bilo talno ogrevanje nekaj dni izklopljeno in je površinska temperatura med 15 in 18 stopinjami Celzija.

Pri izbiri lesene talne obloge, pod katero bo talno ogrevanje, moramo biti po besedah Janija Curla pozorni na njeno toplotno prevodnost. Priporočljivo je izbrati tanjšo, saj takšna bolje prevaja toploto, zato bodo stroški ogrevanja nižji, pojasnjuje sogovornik in dodaja, da je na trgu že nekaj časa na voljo parket, namenjen prav polaganju na talno ogrevanje. Gre za dvoslojni gotovi parket debeline deset milimetrov, katerega toplotna prevodnost je v primerjavi s 15-milimetrskim gotovim parketom tudi do 40 odstotkov boljša.

Obstojnost zaščitnega sloja

Površina lesene talne obloge je lahko zaščitena z lakom ali oljem. Glede na kemično sestavo ločimo poliuretanske, kislinske in vodne lake. Običajno so proti udarcem in razenju najbolj odporni poliuretanski, ki jih je najbolj priporočljivo uporabiti za zelo obremenjene površine. Kislinski se zaradi ekoloških zahtev kupcev vse manj uporabljajo, zato pa je zelo razširjena uporaba lakov na vodni osnovi, pravi Stane Voglar.

Pomembno je, da je zaščitni sloj svetlobno obstojen. Pri staranju lesa namreč zaradi UV-sevanja poteka oksidacija lesa (zato spremeni barvo), lahko pa porumeni tudi sam premaz, torej lak. Prav tako je pomembno, da premaz že pri prvem nanosu ne spremeni preveč naravne barve lesa. To je po Voglarjevih besedah zelo težko doseči, saj skoraj vsak premaz naravno barvo potemni. Nekateri dajo celo bolj rdečkast ali kak drug barvni ton. Največje spremembe povzročijo poli­uretanski in kislinski laki, medtem ko vodni najbolj ohranijo naravne odtenke.

Seveda pa naravno barvo lesa najbolj poudarijo naravni premazi, to so olja in voski, ki hkrati povečujejo odpornost talne obloge proti obrabi, umazaniji in vlagi. Sogovornik priporoča uporabo kakovostnih olj, ki vsebujejo tudi trde voske. Olje pronica v les za globinsko zaščito, vosek pa ostane na površini za dodatno zaščito lesa pred obrabo, umazanijo in vlago. Na voljo so tudi barvna olja in voski, s katerimi lahko toniramo površino. Zelo so v modi bela olja in voski, ki rahlo nian­sirajo tla v svetlejših tonih.

Prva zaščita: kakovosten predpražnik

Ena od pomanjkljivosti lesenih talnih oblog je, da so dokaj občutljive na mehanske poškodbe. Te lahko preprečimo na preprost način – pred vhod namestimo kakovosten predpražnik, ki bo zadržal pesek, vlago in umazanijo, na noge miz in stolov pritrdimo filc, ki preprečuje poškodbe laka in lesa, pohištva nikoli ne vlečemo po tleh, ampak ga dvignemo in prestavimo, če se nam po leseni talni oblogi razlije tekočina, pa jo takoj obrišemo, svetuje Voglar.

Lakirani parket je najbolje čistiti s sesalnikom, prah lahko odstranimo tudi z antistatičnimi krpami, ki jih po uporabi odvržemo v smeti. Površino obrišemo z vlažno krpo, pri čemer Sanela Halilović priporoča uporabo posebnega čistila, namenjenega za lakirane površine. Močno pa odsvetuje uporabo čistil z amonijakom, ki sicer ne poškodujejo samega parketa, lahko pa poškodujejo njegov zaščitni sloj. Prav tako naj čistila ne vsebujejo belil ali voska, ki lahko kvarno vpliva na videz parketa.

Lakirane površine je priporočljivo občasno dodatno premazati s sredstvom za nego lakiranega parketa. Po približno dvanajstih do petnajstih letih, ko je površina že dokaj obrabljena ali poškodovana, je treba parket obrusiti, sanirati morebitne poškodbe in spet polakirati.

Tudi oljene lesene talne obloge vedno očistimo najprej s sesalnikom, nato pa obrišemo z vlažno bombažno krpo, pri čemer obvezno uporabljamo čistila, namenjena za oljene parkete, ki vsebujejo tudi negovalna sredstva, pravi Stane Voglar. Če bi čistili samo s čisto vodo ali neprimernimi (agresivnimi) čistili, bi s površine razmeroma hitro odstranili premaz. Občasno je treba obnoviti zaščitni sloj olja. Kako pogosto, je odvisno od kakovosti izbranega olja in intenzivnosti uporabe prostora. Voglar svetuje, da s tem delom ne odlašamo predolgo, ampak se ga lotimo, preden je površina izsušena in zaščit­ni sloj odstranjen, drugače bomo zelo težko povrnili prvotni videz. Čas za vnovično oljenje je praviloma takrat, ko postane površina bolj dovzetna za umazanijo, v povprečju enkrat na dve leti, dodaja Jani Curl. Bolj obremenjene površine lahko dodatno zaščitimo z voskom, morebitne poškodbe lesa pa saniramo z barvnimi kiti.

Leseno talno oblogo pred oljenjem očistimo, nato pa olje z mehko krpo razmažemo po celotni površini. Pustimo nekaj minut in nato pobrišemo odvečno olje – če ga ne bomo, bo parket ostal masten in neenakomerno obarvan. Tla lahko po želji še spoliramo s polirnim strojem, po naoljeni površini pa ne hodimo osem do dvanajst ur.

Redno vzdrževana in negovana tla so manj dovzetna za umazanijo in madeže. Vse naštete postopke lahko izvedemo sami in večja generalna obnova niti ni potrebna. Če pa želimo, lahko občasno pokličemo parketarja, ki bo tla temeljito očistil, jih spet naoljil in strojno spoliral.

---
Nastanku rež v parketu se bomo izognili, če ga ne bomo prekrili s preprogo ali drugimi materiali, ki delujejo kot toplotni izolator. Še zlasti pa je pomembno, da v prostoru vzdržujemo primerno, 50- do 60-odstotno relativno zračno vlažnost, kar parketu omogoča, da uravnava svojo vlažnost in ostane stabilen. Pozimi relativna vlažnost zraka zaradi ogrevanja pade na 30 do 40 odstotkov, zato je priporočljivo na grelna telesa postaviti posode z vodo ali vključiti vlažilnike zraka. Če je zračna vlažnost nižja od 30 odstotkov, začne les oddajati vlago, posledica tega pa je njegovo krčenje in nastajanje rež.